Kia Sportage 1.7 CRDi – Razlika je očitna

Kia_Sportage_17_CRDi_03

Kia_Sportage_17_CRDi_02

Kia_Sportage_17_CRDi_01

Kia_Sportage_17_CRDi_04

Kia_Sportage_17_CRDi_05

Kia_Sportage_17_CRDi_06

Kia_Sportage_17_CRDi_07

Kia_Sportage_17_CRDi_08

Kia_Sportage_17_CRDi_09

Kia_Sportage_17_CRDi_10

Kia_Sportage_17_CRDi_11

Kia_Sportage_17_CRDi_12

Kia_Sportage_17_CRDi_13

Kia_Sportage_17_CRDi_14

Kia_Sportage_17_CRDi_15

Kia_Sportage_17_CRDi_16

Kia_Sportage_17_CRDi_17

Kia_Sportage_17_CRDi_18

Kia_Sportage_17_CRDi_19

Kia_Sportage_17_CRDi_20

Kia_Sportage_17_CRDi_21

Če se ne motim, je bila zadnja Kia, ki sem jo kar nekaj let nazaj vozil, mala Kia Picanto. Malček je, vsaj v času preizkusa, bil, resnici na ljubo, boljši od svojega originala s Hyundaijevo značko. V njem sem cenil njegovo všečnost, prikupnost in zabavnost med vožnjo. To pa so lastnosti, ki Kie že nekaj let uspešno ločujejo od tehnično sorodnih, a bolj zadržanih, Hyundaijevih bratov.

Dejstvo je, da se korejski izdelki, ene in druge znamke, zadnjih nekaj let prodajajo kot tople žemljice. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da to ni več posledica izključno samo ugodnega razmerja med maloprodajno ceno in dobljeno vsebino paketa, ampak tudi tega, da so postali njihovi izdelki resnično dobri.

Nič več korejsko dolgočasen

Če je bila večina Kij še dobrih pet let nazaj korejsko zaobljenih zunaj in znotraj, njihove kabine pa odete v dolgočasno sivino in črnino, temu danes ni več tako. Kie so na zunaj, za večino opazovalcev, postale pravi zapeljivci, znotraj pa, četudi oblikovanje še ni na najvišji ravni, ravno tako ne stopicljajo več v dolgočasju elips in krogov, temveč prepričujejo z izrazitejšo oblikovno razgibanostjo in, če si kupec posebej zaželi, tudi poudarjeno barvitostjo.

Športnejši od Hyundaia?

Korejci nas prepričujejo, da so Kie športnejše različice Hyundaijev. Zadeva vsaj iz oblikovnega stališča morda celo »drži vodo«, saj so Kie bolj našpičeno in agresivno oblikovane, medtem ko iz ostalih zornih kotov zadeva niti ni tako zelo samoumevna. Navsezadnje se pri obeh znamkah uporablja ena in ista tehnika, ki naj bi bila le bolj ali manj prilagojena značju avta oziroma filozofiji znamke. Opremljen z vso to teorijo se podam nasproti prvemu testu Kie po dolgih letih. Namenjen mi je bil sveži Sportage v izpeljanki 1.7 CRDi z najbogateje založenim paketom opreme Limited.

Barčica po morju plava

Avto je na cesti daleč od tega, da bi ga lahko označil za športnika, saj se pelje zelo udobno. Osebno mu to nikakor ne očitam kot slabost, saj je meni udobje vožnje ena najpomembnejših postavk v avtu. Vzmetenje učinkovito zgladi vse vrste cestnih nepravilnosti, kar mimogrede za bratranca ix35 ne morem trditi, a v isti sapi omogoča tudi občutno nagibanje karoserije med vožnjo skozi ovinke. Seveda pa ni nobeno presenečenje, da je tako visoko nasajeno karoserijo ob dokaj mehko nastavljenem vzmetenju praktično nemogoče obvarovati pred izdatnejšim prečnimi nagibanji. Zadnji žebelj v krsto športnosti zabije Sportageu močna servoojačitev volana, ki voznika popolnoma »odreže« od dogajanja pod prednjimi kolesi.

Meja je 1,8 metra

V kabini sem že omenil napredek na področju oblikovanja, žal pa enakega napredka ni občutiti tudi na področju prostornosti. Že res, da je imel testni Sportage vgrajeno strešno okno, a to ne sme biti izgovor za moteče pomanjkanje v višino odmerjenih centimetrov. Sam namreč v Sportage-u ne najdem prostora za glavo. Zadeva je celo tako problematična, da sem moral celoten preizkus sedeti nagnjen proti sredini avta, saj sem le tako lahko z glavo prišel mimo prenizko nameščene strešne obloge. Verjemite mi, da tovrstna vožnja na dolgi rok nikakor ni prijetna, še manj pa zdrava za hrbtenico. Iz tega razloga moj naslednji nasvet: Vsak s telesno višino nad 1,8 metra naj pred nakupom Sportagea, še posebej, če ima ta vgrajeno strešno okno, preveri razpoložljivost prostora za njegovo glavo.

Samo v kombinaciji z dvolitrskim motorjem

Kot sem zgoraj že omenil, je testni primerek gnal 1,7-litrski CRDi turbodizel. Slednji je z največ 85 kilovati (116 KM) nazivne moči najšibkejši agregat v Sportageu. Kdor se boji, da ta pridevnik pomeni tudi vsesplošno podhranjenost, ga moram hitro pomiriti. Tako motorizirana Kia namreč predvsem pri mestnih hitrostnih povprečjih brez težav drži tempo živahnega prometnega utripa, moči pa mu začne občutneje zmanjkovati šele, ko hitrosti dosežejo območje troštevilčnih urnih kilometrov. Pri motorju, ki sicer prepriča s kultiviranostjo in ugodno porabo, je omembe vredna samo še njegova nepripravljenost do vrtenja v za turbodizle višje vrtljaje. Motor namreč suvereno vleče do 3.500 vrt/min, nad to mejo pa pospeševanje občutno upade, zaradi česar je priganjanje motorja do rdečega polja povsem nesmiselno.

Vse hvale vreden pa je šeststopenjski ročni menjalnik. Njegov opis namreč ne spremlja noben droben tisk, saj v vseh voznih okoliščinah prepriča z gladko tekočimi in mehkimi gibi prestavne ročice, menjalniške drobovine pa ne zmotijo niti groba in hitra pretikanja in tudi prestave so dobro preračunane.

Aja, pa še to. Najšibkejši Sportage, pa naj si bo to bencinski 1.6 ali turbodizelski 1.7 CRDi, je lahko samo spredaj gnan. Kdor si bo zaželel štirikolesno gnanega, se bo moral obvezno stegniti do dvolitrskih različic enega ali drugega tipa motorja.

Z dedkom ima le malo skupnega

Ko pomislim na model Kia Sportage Soft Top, ki sem ga kot prvega Kiinega terenca preizkusil, in ga primerjam z današnjim modelom, je razlika ogromna. Takratni Sportage s pogonskim sklopom, ki je premogel reduktor, zaresen in povsem mehansko delujočim priklopljivim štirikolesnim pogonom (žal brez zapor diferencialov) ter togo premo zadaj, je bil vsaj zabaven, če ne kar dostojen terenec. Njegov »prapotomec« z letnico izdelave 2012, še posebej v preizkušeni različici, pa je vse drugo kot čistokrvni terenec.

Sportage 1.7 CRDi letnik 2012 ima namreč štirikrat posamično obešena kolesa, samo sprednji pogon, o reduktorju ni ne duha ne sluha, zapore diferencialov pa dokaj neuspešno poskuša nadomestiti elektronika s pomočjo vmešavanja sistema ESP. Razmeroma dolg previs preko prednjih koles in obilica nežne plastike pa se z resnim terenom najraje samo na daleč spogledujeta. Vožnja je v vseh pogledih udobna in, če odštejem moje sedenje postrani, nenaporna. Ko v računico prištejem še bogato založen paket opreme Limited, je jasno, da je Sportage od danes najprej cestni avtomobil, ki ima v preizkušeni različici s terenci toliko skupnega kot je imel prvi Sportage z udobnimi limuzinami.

Več informacij o Kii Sportage najdete na uradni strani.

Besedilo: Peter Humar Fotografije: Peter Humar