”Aerodinamika je za ljudi, ki ne znajo izdelati motorjev,” je kar nekajkrat izjavil Enzo Ferrari, a je ob prihodu modela 250 GTO pljunil v lastno skledo. V najboljših časih je ta Gran Turismo dominiral v dirkalnem svetu in zmagoval na slovitih dogodkih, kot je 24 ur Le Mansa. Funkcionalna oblika je z leti poskrbela, da danes lahko govorimo o enem najbolj seksapilnih Ferrarijev v zgodovini.
Odgovor na Jaguar E-Type
Med razvojem modela je velike skrbi Girolamu Gardiniju, takratnemu generalnemu direktorju, povzročal prihod Jaguarja E-Type, ki je bil uradno predstavljen leta 1961. Naslednje leto se je zgodil preobrat v dirkanju, kjer so začeli zmagovati športni GT-ji, zato je bil to idealen čas, da ustvari 250 GTO in ga do potankosti priredi takratnim pravilom. Njegovo ime Gran Turismo Omologato izhaja iz homologacijskega procesa, po katerem je bil zasnovan.
Osnovo so si razvijalci sposodili pri dirkalnem modelu 250 GT, saj so do sezone 1962 izdelali že približno 200 tekmovalnih modelov 250 GT. Začeli so leta 1954 z modelom 250 Europa GT. Motor, šasijo in karoserijo so z leti posodabljali in vsakič ustvarili boljši produkt. Postal je sinonim za produkcijsko vozilo, ki je po celem svetu širilo glas o neverjetno hitrih Ferrarijih. Ultimativna različica 250 GT je tako postal GTO.
Majhna ekipa, velik uspeh
Majhna inženirska ekipa, ki jo je vodil Giotto Bizzarrini, je dobila leta 1960 zeleno luč za nadaljni razvoj dirkalnega 250 GT. Podaljšati so morali zmagovalno tradicijo, preden bi na sceno stopili dirkalniki z motorjem zadaj (kot je bil 250 LM).
Bizzarrini je ustvaril surov prototip z imenom Papera, uporabil šasijo iz različice 250 GT Boano ter atmosferski dvanajstvaljnik s suhim karterjem. Šasijo in karoserijo so skrivaj modificirali ter ustvarili izredno nizko postavitev, a neverjetno aerodinamično obliko. To je pomenilo, da so lahko pomaknili motor nižje in bolj nazaj.
Za celoten proces so proskrbeli v delavnici Controlli, Collaudie e Sperimentazione, ki je bila v lasti Bizzarrinija. Papera je bila surova, a funkcionalna in je že nosila obliko produkcijske verzije. Zadnji del vozila so oblikovali po principu Kamm, zarezali so zadek in majhen košček na sprednjem delu ter ustvarili videz opeke.
Začetne teste je opravil Stirling Moss v Monzi in rezultati so pokazali velik napredek v primerjavi z modeloma Berlinetta in Sperimentale, ki so ga nekateri leta 1961 med dirko v Le Mansu poimenovali kar prototip GTO-jo. Moss je kasneje zase naročil en primerek v Le Mansu, a žal do predaje ni prišlo zaradi njegove grozne nesreče v Goodwoodu.
Preden so pričeli s proizvodnjo, so Bizzarrini in nekateri ključni ljudje zapustili Ferrari v prepoznavnem uporu Palace Revolt novembra leta 1961. Delo je moral zaključiti Mauro Forghieri in pripraviti dirkalnik za sezono 1962. Sodeloval je z vozniki in na vozilo dodal posamezne elemente, kot je bil zadnji usmerjevalnik zraka in Wattsov sistem za boljšo stabilnost.
3223GT
24. februarja 1962 je potekala letna novinarska konferenca, kjer so predstavili šest različnih dirkalnih modelov. Med dirkalniki je bila tudi različica 3223GT, prva produkcijska različica 250 GTO. Prihodnje serije Ferrarija 250 GTO so sčasoma postale najpomembnejši primerki italijanskega proizvajalca vozil, ki so prinašali denar, pozornost in slavo.
Ob lansiranju je imel 3223GT nameščen dvanajstvaljni motor Tipo 168/62 Comp, ki se je v zgodovino zapisal kot eden najboljših motorjev v avtomobilski zgodovini. V primerjavi s prejšnjo različico dvanajstvaljnika so uporabili večje ventile, zmanjšali odmike, uporabili lažje materiale in suhi karter. Rezultat je bil motor, ki se je zavrtel do 9.500 vrtljajev na minuto.
Šasija z oznako 539/62 Comp je bila le evolucija tiste, ki so jo namestili na model 250 GT SWB. Skozi leta razvoja so pri cevni šasiji uporabljali vse več lahkih cevi. Z izboljšavami so prišle še nove sprednje zavore, prilagodljivi blažilci Koni in trše vzmetenje.
Potniška kabina je bila špartanska in vse je bilo namenjeno dirkanju. Tam ni bilo ogrevanja in zvočne izolacije, edini oblazinjeni površini sta bila sprednja sedeža. Voznik je videl tanke plošče iz aluminija in cevno strukturo. Manjkala sta tudi merilnik hitrosti in števec kilometrov, nameščen je bil le prestižen lesen volanski obroč proizvajalca Nardi. Neposredno je bil pred voznikom nameščen le merilnik vrtljajev Borletti/Verglia, kjer se je bohotila številka 10.000. V istem ohišju je imel voznik na pregled še manjši prikazovalnik temperature motorja, nivoja goriva in tlaka.
Prave konkurence ni imel
Po prvih testiranjih nekaterih svetovno znanih dirkačev so pri Ferrariju zaključili, da je GTO pripravljen za vstop v sezono 1962. Že na začetku je bil tako superioren, da mu ostali proizvajalci niso zmogli slediti. Jaguar E-Type Lightweight je ostal zadaj in niti Aston Martin DP214 ni prekinil vladavine Ferrarija. V prvem letu tekmovanja so dosegli maksimalno število točk v drugi diviziji svetovnega prvenstva, namenjeni dirkalnikom s prostornino motorja nad dvemi litri.
Avtomobilizem.com (Vir: Supercars.net, Ultimate Car Page, Ferrari. Foto: Ferrari.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen