Michelinova zavezanost motošportu ima velik vpliv na zgodovino avtomobilizma. Ravno zaradi tesne povezanosti gumarja z dogajanji v svetu z vonjem po visokooktanskem bencinu na račun pridemo tudi duše, ki ljubimo vse, kar je zaznamovalo preteklost. Muzej Petersen predstavlja le najboljše iz sveta avtomobilov, saj sodeluje z roko v roko s številnimi ustanovami in privatnimi lastniki.
Muzej sta 11. junija 1994 ustanovila založnik Robert E. Petersen in njegova žena Margie. Njegov imperij je pričel rasti leta 1947 z zagonom svetovno znane revije Hot Rod, ki je v dveh letih dosegla mesečno naklado preko 50.000 primerkov Kmalu je začel ustvarjati še druge avtomobilistične revije in svoj založniški imperij razširil na druga področja. Leta 1996 je vse revije prodal za 450 milijonov dolarjev in poleg zbiranja orožja širil zbirko redkih in posebnih avtomobilov. Z ženo sta ustanovila muzej, ki pa sčasoma ni ustrezal pričakovanim standardom.
Kontroverzno prenovo so pričeli z razprodajo ducata izredno redkih avtomobilov. Številni ljudje niso odobravali takšnega načina zbiranja sredstev, toda Petersen se je med drugim odločil prodati Ferrarija F40 in F50, Bugatti Veyron in Volkswagen Beetle iz filma Herbie The Love Bug. Skupaj so zbrali 8,5 milijona dolarjev in prenova se je lahko pričela.
Nastala je zakladnica znanja in avtomobilske erotike, ki piha na dušo ljubiteljev vseh vrst transporta.
Tretje nadstropje
Ob vstopu so se mi enostavno zašibila kolena. Pogled na devet srebrnih puščic, ki vsaka na svoj način nagovarja obiskovalce, mi je vzela sapo in poskušal sem vsrkati vse podrobnosti. Na skrajnem levem robu me je pričakal Porsche 356A Coupe iz leta 1957. Z njim so želeli posnemati tovarniški dirkalnik Factory Werks 1600GT in vanj vgradili štirivaljni agregat iz novejšega modela 912. Da ne gre za običajni model, so poskrbeli s pleksi stekli, vrati in pokrovom motorja iz aluminija ter ročno oblikovanimi zadnjimi zračniki. Izdelali so 812 primerkov.
Njegov sosed je v mojih očeh eden najbolj osupljivih primerkov te razstave. Mercedes-Benz se je leta 1954 vrnil k dirkanju v Formuli 1 z modelom W196. Z nameščenim vrstnim osemvaljnikom in 5-stopenjskim menjalnikom, cevno strukturo in osupljivo obliko sta dirkača Juan Manuel Fangio in Stirling Moss v dveh letih zmagala na devetih od dvanajstih dirk in dvakrat osvojila naslov prvaka. Skupaj so izdelali vsega 15 primerkov. Vrednost? Ocenjena na 40 milijonov dolarjev.
Ob njem so postavili še eno Porschejevo klasiko – 904 Carrera GTS. Dirkalnik je bil obarvan v srebrno barvo, saj so s tem želeli poudariti dirkalno barvo Nemčije. Celotna karoserija je izdelana iz plastike, ojačane s steklenimi vlakni. Gre za prvi model, v katerem je Porsche uporabil kot glavni gradnik enega izmed izredno lahkih materialov. Z 200 ”konji” je dominiral na gorskih hitrostnih dirkah in bil eden najuspešnejših dirkalnikov v tej zvrsti. Izdelali so 106 primerkov.
Prav ste uganili, le nekaj metrov stran je razstavljen izredno redek prototip Bizzarrini 5300 Spyder S.I.. Prototip je za ženevski avtomobilski salon leta 1966 izdelal oblikovalec iz Torina, Stile Italia. Gre za edini primerek izmed treh, ki ima odstranjeno streho in nosi oznako Spyder. Posebnost modela je nastavljiva streha, pri kateri so možne tri različne kombinacije – povsem odprt kabriolet, targa ali zaprt kupe. Karoserija iz aluminija je atraktivnega videza, pod pokrovom motorja pa se skriva ameriška osemvaljna klasika.
Iz oči v oči sta si strmela z modelom Delahaye Type 235 Cabriolet by Saoutchik. Avtomobil je predstavljal nove smernice, ki so jih predstavili na pariškem salonu leta 1951. Za zunanji videz je poskrbel Jacques Saoutchik, ki je skril staro zasnovo pod dih jemajočo zunanjo obliko. Osnovo si je sposodil pri modelu Type 135MS, ki je po cestah vozil kar dvajset let prej. Takrat je stal neverjetnih 11.000 dolarjev, kar dvakrat več kot Jaguar XK120, zato kupcev ni bilo in so po treh letih prekinili proizvodnjo. Izdelali so 84 primerkov.
Če bi moral izbrati svoj drugi najljubši model, bi bil to zagotovo Bugatti EB110 iz leta 1994. Leta 1989 je italijanski podjetnik Romano Artioli odkupil ime Bugatti in izdelal športnika s sredinsko nameščenim motorjem. Leta 1991 so predstavili model EB110. EB je okrajšava za Ettore Bugatti, ime ustanovitelja znamke, ki bi tistega leta praznoval 110 let. Triinpollitrski dvanajstvaljni agregat je opremljen s štirimi manjšimi turbopuhali. Žal je bil trg superšportnikov v devetdesetih letih v upadu in so izdelali le 126 primerkov.
Linijo superšportnikov je nadaljeval Fiat 8V Supersonic by Ghia. Pobožen 8v Supersonic je poganjal dvolitrski osemvaljnik iz aluminija. Poimenovali so ga 8V, ker so (napačno) verjeli, da si Ford lasti pravice za uporabo imena V8. Kljub temu, da je Fiat ponujal običajno različico, je svetovno znani oblikovalec Ghia izdelal manjše število posebnih vozil, ki jih je zaradi vzporednic z letalstvom poimenoval Supersonic. Model je bil izredno dobro sprejet, njegovo preprosto obliko pa so si sposodili pri Jaguarju za izdelavo modela XK 140 in pri Aston Martinu. Izdelali so 8 primerkov.
Na izhodu me je počakala še zadnja klasika: Ferrari 250 GT SWB. Italijanski proizvajalec je model izdeloval med leti 1960 in 1962 ter se z njim zapisal v zgodovino kot najbolj uravnotežen Gran Turismo oziroma potovalni športnik. Prvič so ga predstavili leta 1959 na pariškem avtomobilskem salonu kot tekmovalno vozilo, saj je bila karoserija izdelana iz lahkega aluminija, vanj pa so namestili močan agregat. Kasneje so izdelali nekaj primerkov z jekleno karoserijo ter šibkejšim agregatom. Ravno ta je našel pot na razstavo. Izdelali so 165 primerkov.
Drugo nadstopje
V drugem nadstropju je razstava posvečena avtomobilom, ki so sodelovali v različnih znanih filmih. Tukaj bom kratek, saj se mi je zdelo precej bolj zanimivo v pritličju, zato le pogled v del zbirke …
Pritličje
V pritličju stavbe je potekala obsežna razstava vseh Bugattijevih modelov. Ker jih je ogromno, predstavitev vseh pa bi vam podaljšala branje za vsaj kakšno uro, bom izpostavil zgodovinsko najpomembnejše in meni najljubše. Vam pa je na ogled kopica fotografij v galeriji.
Na prvem mestu je zame nedvomno Bugatti Type 57SC Atlantic. Gre za produkcijsko različico modela Aerolithe Coupe, ki ga je zasnoval Jean Bugatti in so jo prvič pokazali leta 1935 v Parizu. Z izstopajočimi blatniki je Jean z njim ustvaril poklon letalskim inženirjem in poudaril kovinsko strukturo. Še nikjer nisem bil priča tako brezhibni združitvi umetnosti in funkcionalnosti. Izjemen videz in ekskluzivnost sta poskrbeli, da gre za enega, če ne celo najbolj zaželjen kos avtomobilske zgodovine. Izdelali so 3 primerke, vsakega pa cenijo na 50 milijonov dolarjev.
Ob modelu Type 41 Royale by Binder se skrijeta tako Veyron kot tudi Chiron. Izdelan je bil kot kraljevsko vozilo, zato ima poleg gromozanskih dimenzij (njegova medosna razdalja meri 4,3 metra, dolžina pa 6,4 metra) nameščen 12,7-litrski agregat. Gre za formalno vozilo, ki se lahko obnaša tudi kot športni roadster. Vsak avtomobil je bil opremljen s posebej oblikovanim kipcem slona, ki ga je oblikoval Rembrandt Bugatti. Izdelali so 6 primerkov.
Med ”častne” omembe bom uvrstil še model Type 57C By Vanvooren. Za njegovo obliko je poskrbel Vanvooren po vzoru Figoni et Falaschi, ki je bil eden najbolj progresivnih izdelovalcev karoserij tistega obdobja. Francoska vlada ga je podarila ob prvi poroki perzijskega princa Mohammeda Reze Pahlavija in mu s tem nadela nadimek ”Primeren za princa”.
Trezor
V strogo varovanih kletnih prostorih muzeja se skriva preko 120 različnih avtomobilov, od prvega avtomobila na svetu do številnih predelanih klasik s ceno več milijonov. Žal, ali na vašo srečo, je bilo tam prepovedano fotografirati, zato bom le opisal, kaj se skriva globoko pod zemljo. V pomoč mi bosta tudi dva videoposnetka – če ste prišli do sem, ste navdušeni nad takšnimi vozili, zato ogled obeh toplo priporočam. Vendar si morate rezervirati vsaj uro vašega časa. 🙂
Spet sem pri svojih najljubših primerkih. Prvi na seznamu je zagotovo Porsche 911, ki pa to ni. Gre za model 901, torej enega izmed 88 izdelanih, preden so morali pri Porscheju zaradi spora s Peugeotom preimenovati svoj model v 911. Poleg njega je bil razstavljen 356 Speedster Continental. Uvoznik v ZDA je namreč mislil, da bi kupce privabilo bolj sveže ime. A ker je bilo Continental zaščiteno ime Lincolna, so izdelali le nekaj primerkov. Med najbolj bleščečimi zvezdami so še Ford GT MKIII, pozlačeni DMC Delorean (z nič kilometri), predsedniške limuzine nekaterih največjih svetovnih dikatorjev, prvi izdelan koncept Ferrari Pininfarina Sergio in seveda Jaguar XK-SS, ki je bil v lasti Steva McQueena.
Besedilo: Gašper Pirman, fotografije: Gašper Pirman, grafika: Muzej Petersen, video: Car and Driver.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Muzej Petersen: v avtomobilskih nebesih"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Pohvala za prispevek. Zdaj si pa zamislite, kakšno vrednost bodo imeli ti avti, ko bodo na cesti samo avtonomna vozila. Me zanima ali bodo čez 30,40,50 let obstajali tudi muzeji avtonomnih vozil in bodo vzbujali takšna čustva? Bo kakšen predelan od Chip Foose-a? Uživajmo, dokler še lahko.
Dobro vprašanje. Nekako imam občutek, da od avtonomnih vozil dalje ljudje ne bodo več posvečali pozornosti samemu procesu vožnje in jih tako samo prevozno sredstvo ne bo več zanimalo. Koliko ljudem pa vzbujajo čustva vlaki, letala, ladje, kjer so v veliki večini samo pasivni potniki? Bolj malo, ker nimajo neposrednega vpliva na vožnjo. So le sredstva za transport in tako jih obravnavajo v mislih, brez čustev (z izjemo redkih entuziastov). Enako bo postalo z avtonomnimi avtomobili. Sedanji avtomobili pa bodo čez 50, 60, 70 let pozabljeni, saj bomo mi, aktivni vozniki, pod rušo, od mladih pa bodo le redki imeli priložnosti občutiti čustva ob upravljanju vozila.
Tukaj ima svoj avtek razstavljen tudi Richard Rawlings iz Gas Monkey garage oz.nam bolj znan iz serije na Discoveryju Fast’n’Loud.
Katerega pa, če veš? Tudi od Chip Foose imajo nekaj avtov, celo prvega, ki ga je predelal in je vreden nekaj mio dolarjev 🙂
Odlično !! 🙂