Vrnitev h kvadratu
Toyotino legendo na štirih kolesih poznamo že od leta 1951, ko se je zaradi vojaških potreb v korejski vojni prvič pojavila na avtomobilskem zemljevidu kot model BJ. Iz utilitarnega vojaškega orodja se je skozi desetletja preobrazila v globalno institucijo – terenski sinonim za tiste koščke planeta, kjer ceste niso ravno samoumevne.
Land Cruiser nikoli ni veljal za modno interpretacijo svobode (pa ne tisto v parlamentu!), temveč za sredstvo premagovanja ovir. Njegova zgodovina je zato precej manj povezana z razstavnimi saloni in precej bolj s sivimi lisami na zemljevidu. Nikdar ni bil avtomobil, ki bi avanturo zgolj simuliral, temveč avtomobil, ki jo razume kot delovni proces.
Japonski proizvajalec se je pri novi generaciji, predstavljeni pred slabimi tremi leti (J25), oblikovno zavestno ozrl v preteklost – k modelu FJ60 – a brez pretirane romantike. Pod retro obleko se namreč skrivajo platforma TNGA-F, izboljšano vzmetenje in povsem prenovljena šasija, ki je v primerjavi s predhodnikom približno 50 odstotkov bolj toga. Rezultat je občutno bolj odrasla vozna izkušnja – tako na asfaltu kot tam, kjer asfalt ni ravno tema vsakodnevnih pogovorov. Pa pri tem ne mislimo na kakšno tretjo razvojno os, ki že (pre)dolgo čaka na svoj končni črni sloj.
Rahla naelektritev
Ker živimo v svetu, kjer nam življenje čedalje bolj diktirajo električni impulzi, je tudi novi Land Cruiser moral sprejeti vsaj droben kompromis z novo realnostjo; 48-voltni blago-hibridni sistem, ki se po novem nahaja v Toyotinem terencu, res ne prinaša dramatične revolucije, temveč bolj subtilno podporo pogonu v obliki že poznanega 2,8-litrskega turbodizla.
Sistem sestavljajo električni motor-generator, ki nadomešča klasični alternator, 48-voltna litij-ionska baterija ter pretvornik DC-DC, ki upravlja pretok energije med akumulatorskim sklopom in pogonskim sistemom. Namen te arhitekture ni električna dramatika, temveč bolj mirno, kultivirano delovanje motorja – zlasti pri speljevanju in nizkih obremenitvah.
In kako deluje vse skupaj v praksi? Voznik ima vseskozi občutek lahkotnejšega gibanja, saj blagi hibrid pomaga predvsem pri speljevanju in nižjih hitrostih, kjer elektromotor-generator diskretno zapolni tiste trenutke, ko turbodizel še išče optimalno delovno območje. 7,6-kilogramska litij-ionska baterija, sestavljena iz 13 celic in nameščena pod posebej prilagojeno talno ploščo, pa obenem ob speljevanju kratkotrajno prispeva dodatnih 12 kW moči ter 65 Nm navora.
Pri Toyoti se obenem pohvalijo z vgradnjo dvokrakega napenjalca jermena, ki je posebej zasnovan za dizelske motorje in za vožnjo po zahtevnejšem terenu. Sistem zagotavlja ustrezno napetost jermena, pomaga pri ponovnem zagonu motorja ter prispeva k boljšemu odzivu pri pospeševanju. Raven hrupa in tresljajev naj bi bila primerljiva z vozili z bencinskim pogonskim sklopom, kar naj bi dodatno prispevalo k večji kultiviranosti delovanja motorja.
A če sem povsem iskren, bi k naravi Toyotinega »popotnika po divjini« precej bolj sodila blagozvočna simfonija kakšnega šestvaljnega agregata, ki bi se že v osnovi ponašal z odzivnostjo in mirnejšim tekom ter žlahtnejšim zvenom. Brez tehnoloških novotarij in električnih »bergel«. A realnost je drugačna. Emisijski standardi, davčne formule in lov na povprečno porabo so poskrbeli za marsikatero zmanjševanje valjev. Žal. Na koncu sem lahko ugotovil, da blago-hibridna pomoč ne prinaša omembe vrednih prednosti, saj je poraba še vedno pričakovano dokaj visoka (na koncu več kot 11 l/100km), motor pa ostaja nekoliko robat in glasen.
Brezkompromisen
Land Cruiser nikoli ni bil avtomobil, ki bi se želel ponašati s predpono »športno uporaben«. Njegova filozofija je bila že od nekdaj povsem drugačna – manj razkazovanja in več vsebine. Oziroma povedano drugače: zaživi tam, kjer se življenje novodobnih križancev konča.
A to nikakor ne pomeni, da nova generacija ne pokaže presenetljivo civiliziranih manir tudi na asfaltu. Izboljšave podvozja – štiritočkovno vpetje zadnje preme ter novo sprednje vzmetenje z dvojnimi prečnimi vodili – prinašajo precej bolj sofisticirane občutke, kot smo jih bili vajeni pri predhodniku. Nova Toyota Land Cruiser se na cesti sicer ne pretvarja, da je športnik, a hkrati ne deluje kot robustni relikt preteklosti.
A ker si človek Land Cruiserja ne kupi zgolj zaradi tega, da bo z njim paradiral po pločnikih v BTC-ju, verjetno ni potrebno razlagati, da se daleč najbolj domače počuti tam, kjer je tišina glasnejša od radia, svet pa se počasi zoži na dve kamniti kolesnici. Oziroma povsod tam, kjer Land Cruiser komaj čaka, da se umaže z blatom in prahom.
Izjemno zmogljiv štirikolesni pogon (v osnovi z razmerjem 40:60 med sprednjo in zadnjo osjo) ter možnost zaklepa srednjega in zadnjega diferenciala so ključni elementi, ki poskrbijo za to, da bo še kar nekaj časa zadrževal v garažah svetovnih popotnikov, raziskovalcev, vojaških poveljnikov in vseh, ki od avtomobila pričakujejo neomajno zanesljivost na vseh poteh. Pri tem sem skoraj povsem prepričan, da več kot 90 odstotkov lastnikov najnovejše Toyotine ikone nikdar v življenju ne bo izkusila njenih tehničnih meja. Kar pa niti ni bistvo samega avtomobila, ki je zasnovan kot zanesljiv spremljevalec, ne pa za dokazovanje zmogljivostnih ekstremov.
Vse skupaj nadgrajujejo še posamezni terenski pripomočki – na primer sistem Crawl Control, ki samodejno vzdržuje izjemno nizko hitrost vozila na terenu ter usklajuje delovanje motorja in zavor. Obenem pa je dodana tudi možnost odklopa sprednjega stabilizatorja, kar povečuje gibljivost podvozja pri vožnji po neravnih površinah in omogoča boljši stik koles s podlago.
A pozornost naj vseeno velja – zaradi precej ogromnih zunanjih mer (4,92 m v dolžino) in ne ravno nizke osnovne cene vozila (82.000 eur) se raje ne podajajte na kakšno ozko gozdno vlako, kjer bi lahko srečanje s kakšnim starim terenskim veteranom – na primer s 25 let starim lovskim Jimnyjem – dodobra načelo vaš ego in ponos.
Vedno na koncu sta dve poti …
Če bi parafrizirati znano pesem skupine Pop Design, ki je nastala kmalu po rojstvu naše države, bi se verz lahko končal tudi z mislijo … »a Land Cruiser izbere tisto, ki je ni«. Toyotina legenda ostaja simbol klenega terenskega vozila, ki ni ustvarjeno za Instagram, ampak bolj za kraje, ki jih družbena omrežja še niso prepoznala kot destinacijo. Pa pri tem ne mislimo na čedalje pogostejša krizna žarišča.
Kljub robustni terenski naravi Land Cruiser ponuja pridih gosposkosti in tehnično-luksuznega udobja – od odličnega JBL avdio sistema s 14 zvočniki, ogrevanih, hlajenih in električno nastavljivih usnjenih sedežev, do digitalnega vzvratnega ogledala. Nenazadnje je Toyotina ikona v dolgih desetletjih postala tudi statusni simbol, podobno kot legendarni terenci, denimo Land Rover Defender ali Mercedes-Benz G, ki združujejo tehnično robustnost in družbeni prestiž.
Land Cruiser obenem spada v tisti sila redek avtomobilski segment avtomobilskih »nesmrtnikov«, ki bi znali preživeti v prihodnosti tako kitajsko električno ekspanzijo kot tudi geopolitične turbulence. In morda celo svet, ki bo avtomobil dojemal zgolj še kot programsko platformo in ne več kot mehanski stroj.
Če večina avtomobilskih modelov sledi modnim trendom in času, Land Cruiser sledi le svoji poti.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Avantura se prične na koncu sveta"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Toyota sodeluje z Mazdo. Tule notri bi se moral vrteti mazdin 3.3 dizel.
No da vidmo zdaj vse nasprotnike 3 cilindrov, če bodo kaj glasni tukaj, da je Toyota za 2800 ccm namenila samo štiri cilindre.
20 let nazaj sem imel priliko vozit landcruiserja s 3.0 dizel motorjem pa 4 cilindri. Zadeva je bila povsem suverena, čeprav mogoče malenkost bolj robata za tisto fancy usnjeno notranjost.
Tistega sem tudi jaz vozil, navor so dosegli, ti avti so itak odlični. Ta novi se mi sploh zelo dopadejo, če bi rabil takšen avto, bi ga takoj vzel.
V teh modelih ima toyota že nekaj generacij dizel štirivaljnike za evropski trg, večji imajo pa osemvaljnike. Štirivaljnik za tak avto in tak denar je res minus. Je pa težko razumet, zakaj šest ali osemvaljnik, če ga nikoli nisi imel ali pa ni posluha za avto
Točno to, če ga nikoli nisi imel ali ni posluha za avto. Štirivaljnik je po moje minimum za kakršnokoli kubaturo pri avtu. Še bolj je to pomembno pri dizlu, ki je po naravi ropotajoč in tresoč. Če primerjaš, voziš in poslušaš dizel motor ranga 3l, pa 6 cilindrov povsem ugladi ta dizel. Ne vem, kje so v tem rangu omejitve, da se niso za to odločili, pri Mazdi ga dobiš.