Na prvi pogled je bil tokrat preizkušeni primerek, z izjemo dodatkov »M«, na zunaj identičen modelu BMW X4 2.0dA xDrive, ki sem ga vozil pred časom. Temno siv kovinski odtenek karoserijskega laka zunaj in svetlo bež usnje s šivi v kontrastni rdeči barvi znotraj. Meni so sicer na pogled prijaznejši vložki iz polirane imitacije lesa v BMW-ju izpred dveh let, kot vložki iz imitacije brušenega aluminija v tokratnem testnem avtomobilu, saj delujejo bistveno bolj hladno.
5.0
Na prvi pogled identična notranjost pa v primerjavi s tisto izpred dveh let prinaša nekaj mikroskopskih sprememb. Prvi je v različico 5.0 nadgrajen sistem upravljanja iDrive z bolj »gladko« oblikovanimi stikali, spremenjenim grafičnim vmesnikom in posledično tudi malo drugače zastavljenimi meniji. Druga drobna sprememba se nanaša stikalo za hitro dostopanje do menija četice voznih pomočnikov paketa Intelligent Safety z vrha sredinske konzole.
Medvedja usluga?
Z izjemo sistemov za prepoznavo možnosti naleta in prepoznavanje peščev, ki zmoreta poleg pasivnega opozarjanja tudi aktivno poseči v vožnjo z zaviranjem, sta preostala dva, »zapustitev voznega pasu« in »menjava voznega pasu«, zgolj opozorilnika, brez možnosti aktivnega poseganja v vožnjo. Ker se ti sistemi ob vsakem zagonu avta samodejno vklopijo, sem jih praktično vedno, če me le ni kaj zmotilo, tudi nemudoma izklopil.
Še vedno namreč zagovarjam tezo, da voznik, ki ni sposoben spremljati dogajanja 
v okolici avtomobila in se ustrezno odzivati na morebitne nevarnosti, ni voznik v pravem pomenu besede. Bojim se namreč, da tovrstni sistemi v (pre)številnih posameznikih vzbujajo lažno vero, da avto zanje spremlja dogajanje in bo rešil vse, kar jim pride na pot. Napaka! Sam sem mnenja, da tovrstni pametni sistemi, z razmišljanjem namesto uporabnikov, delajo svojevrstno medvedjo uslugo.
10 ali 15 let
Pomislite na sklepno dejanje vse večjega števila aktivne pomoči vozniku, avtonomne avtomobile. Danes namreč praktično ni avtomobilskega proizvajalca, ki ne bi, pretežno v sodelovanju s tehnološkimi partnerji, razvijal sistema avtonomne vožnje. Tudi BMW ni izjema. Nedavno tega so napovedali, da se bo leta 2021 njihov zastavonoša ponašal s peto stopnjo avtonomnosti avta. Kakšnih deset ali petnajst let kasneje pa bodo voditelji, v »strahu za naše zdravje« avtonomne avte uzakonili in v isti sapi izrinili s cest običajne avte. Scenarij, za katerega vem, da ga bom dočakal. Po drugi strani upam, da sem s časovnim okvirom vseeno preveč optimističen.
Pa me je spet odneslo … vračam se k bistvu tega zapisa, BMW-ju X4 2.8i xDrive.
Brenčanje
Ne samo na papirju, temveč tudi na cesti, deluje vgrajena motorizacija, predvsem po zaslugi zajetne konjenice in navora, nadvse všečno. Hvalim bencinsko kultiviranost teka, dobro odzivnost in prožnost tudi v najnižjem področju motornih vrtljajev. Turbobencinar prepriča tudi z veseljem do vrtenja.
Ne glede na objektivno gledano pozitiven vtis, ki ga naredi motorizacija na cesti, pa vseeno močno dvomim, da bomo na sončni strani Alp srečali prav veliko tako gnanih BMW-jev X4. Glavnina jih je v dvolitrski dizelski izvedenki, kdor si bo v X4 že zaželel okoli 250 »konj« pa bo zelo verjetno raje posegel po X4 3.0d xDrive.
Četudi nisem pristaš dizlov, bi to naredil tudi jaz! Drži, slednji je dražji, a je tudi nekaj malega močnejši, veliko prožnejši in posledično tudi še hitrejši. Medtem, ko je treba pri BMW X4 2.8i xDrive računati na povprečno porabo dobrih deset litrov na sto prevoženih kilometrov, sem na osnovi izkušenj z veliko težjim BMW X6 3.0d xDrive prepričan, da bi moral BMW X4 3.0d xDrive shajati z manj kot devetimi litri plinskega olja na sto kilometrov. 
Izstopa pa motorizacija 3.0d v primerjavi z 2.8i še v eni, vsaj meni bistveni, lastnosti. Ima šest valjev! Vse od mojega prvega stika z dvolitrskim turbobencinarjem v izpeljanki 2.8i mi brenčanje štirivaljnika s skoraj 250 »konji« ne gre skupaj. V kakšnem Golfu GTI, ali Fordu ST to še nekako gre, BMW-ju za 82.500 € pa preprosto ne pristoji. Edina izjema, kjer nisem pretirano vihal nosa nad brenčanje štirivaljnika 2.8i, je bil 428iA Cabrio – a tudi tam predvsem zaradi učinka, ki ga zagotavlja njegova zložljiva streha.
Popolnoma nepotrebno
Ob objektivno gledano zelo suverenem nastopu motorja in pregovorno nadvse uglajeno delujoči osemstopenjski avtomatiki, se moram ponovno obregniti ob, v določenih okoliščinah sila moteče, sunkovito delovanje pogonskega sklopa. Ob vklopljenem ročnem pretikanju prestav in polnem pospeševanju vsak vklop višje prestave pospremi moteč sunek skozi pogonski sklop. 
Ker menjalnik v samodejnem režimu v vseh voznih okoliščinah pretika mehko, sem prepričan, da gre pri tem za ustvarjanje tako imenovanega športnega občutka v vožnji. Ta, v zameno za morda nekaj milisekund hitrejše prestavljanje, popolnoma nepotrebno obremenjuje mehaniko.
Dopuščam možnost, da sem se samo jaz spotaknil ob brenčanje 250-»konjskega« štirivaljnika v tako dragem in zmogljivem BMW-ju. A kot sem v preteklosti že večkrat zapisal, to ni glavni razlog, zakaj BMW X4 2.8i xDrive nikoli ne bo zapeljal v domačo garažo. Ustavi se že pri tem, da gre za X4, torej tako imenovani cestni terenec. Sam tovrstne avtomobilske izdelke še vedno generalno dojemam kot nepotrebno razmetavanje.
Kaj pa, če je vse res?
Jasno mi je, da sem zanemarljivo majhen košček mozaika današnje avtomobilske industrije. Zaradi tega se tudi ne slepim, da bo moje uporniško mišljenje do športnih terencev kogarkoli odvrnilo od njihovega nakupa. A upanje ostaja. Upanje, da se bo morda, nekoč, nekje en Janezek vprašal: “Kaj pa, če je vse to res?” Četudi se bo, po dolgem ali kratkem razmisleku, vseeno odločil za uresničitev svoje osnovne ideje, bo to še vedno, vsaj v mojih očeh, pomemben prvi korak k ozaveščanju Janezka. Zavedanje, da počnemo nekaj manj kot optimalno ali celo narobe, je namreč prvi pogoj, da lahko začnemo stvari spreminjati, izboljševati, optimirati …
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen