Zanimivo je, da ima Dongfeng – za razliko od mnogih drugih kitajskih znamk v zasebni lasti – že nekaj sive brade. Njihovi začetki segajo namreč v leto 1969, ko so vse pričeli svojo pot z vojaškimi tovornjaki. Skozi leta so izkušnje in znanje iz razvoja ter proizvodnje osebnih avtomobilov nabirali skozi razne povezave z japonskimi in evropejskimi proizvajalci v okviru skupnih podjetij, ki so bila včasih obvezen del vstopa na kitajski trg, in vse kaže, da so zdaj prepričani v zrelost lastne ponudbe, zato z njo aktivno prodirajo na globalne trge.
Ker Dongfeng Nammi v Evropi nastopa kot Dongfeng, je tudi uradno ime malega električnega modela na evropskih trgih Dongfeng Box. Kitajci so prodajno strategijo zanj osnovali okoli njegove vizualne prikupnosti, čemur pritrjuje začetni del reklamnega slogana na promocijskih plakatih »Preprosto luštn«.
Ugotoviš najkasneje ob prvem dežju
Všečno oblikovanje Boxa zaznamujejo gladke in lepo tekoče linije brez pretiranega kompliciranja in kopičenja nepotrebnih detajlov, robov in vogalov. Osrednji vizualni element Boxa je nedvomno njegov »obraz«, sprednji del, ki ga zaznamuje kombinacija dnevnih svetilk, zavitih okoli žarometov. Podobno simpatičen je Box tudi z zadnjega dela, kjer pa ne vem točno, ali so z glajenjem podobe in detajlov modela pretiravali ali se samo spozabili. Če ne prej, kot voznik ugotoviš ob prvem dežju, da manjka zadnji brisalnik. Za kombilimuzino 21. stoletja se mi zdi to velik kiks, a v zadnjem času mi je še ena kombilimuzina pokazala, da tudi uveljavljene znamke niso povsem imune na tovrstne zdrse.
Omejena prilagodljivost zaslonov
Simpatičnost se z zunanjosti prenese tudi v notranjost, glavne zasluge za všečnost kokpita pa osebno pripisujem barvni kombinaciji belih elementov, ki nudijo kontrast črnini. Medtem ko so temne površine praviloma vse iz na otip trde plastike, pa beli elementi delujejo bistveno bolj izbrano, saj so površine oblečene v prešito belo umetno usnje.
Kot je v sodobnih avtih že ustaljena praksa, je nabor fizičnih stikal in gumbov tudi v Boxu zmanjšan na minimum, zato so v njem mnoge (celo najbolj osnovne) funkcije zakopane bolj ali manj globoko v menije večopravilnega sistema. Drugi zaslon, vgrajen na volanski drog neposredno za obročem, je namenjen merilnikom, z osrednjim zaslonom pa si deli zelo omejeno prilagodljivost. Na domačem zaslonu lahko menjavaš motivacijska sporočilca, izbiraš med prednastavljenimi grafikami ure, ko dregneš s prstom malo mucko pa te, v odvisnosti od obdobja dneva, nagovori z različnimi sporočili. A kmalu ugotoviš, da je nabor teh sporočil zelo omejen in se hitro začnejo ponavljati, zaradi česar tudi uvodna zabavnost hitro zvodeni. Še bolj neprilagodljiva je grafika merilnikov (se je sploh ne da prilagajati), edina opcija je le nekajsekundni priklic podatkov potovalnega računalnika. A me osebno ta omejena prilagodljivost zaslonov ni zares motila, saj vem, da sem tudi v avtomobilih z množico različnih prikazov po uvodni fazi navdušenja in spoznavanja vedno obtičal na enem samem, meni najustreznejšem prikazu.
Me je pa zato resnično motilo, da zaslonov ni možno spremeniti v nočni način, kar pomeni, da so sporočila obeh vedno na beli podlagi. S tem samo po sebi sicer ni nič narobe, moji zadržki so povezani z nočno vožnjo, ko je bil predvsem zaslon merilnikov zame tudi na najtemnejši nastavitvi še vedno moteč. Zato bi bilo odlično, če bi pri posodobitvi programske opreme Boxa pri proizvajalcu dodali možnost preklopa na temni način grafike ali pa za nočni način omogočili vsaj močnejšo zatemnitev razsvetljave obeh.
Na pogled lepo, a žal nefunkcionalno
S skupno dolžino 4,02 metra se Box umešča v segment B, torej ob avtomobile, kot so Renault Clio, Peugeot 208 in podobni. Bistveno razliko z njimi pokaže potniška kabina Boxa, ki se po prostornosti spogleduje z razred večjimi modeli. Relativna radodarnost s centimetri najbolj izstopa v drugi vrsti sedežev, kjer je za mojih 1,84 metra telesne višine dovolj tako vzdolžnega prostora za kolena kot tudi za glavo v višino. Povsem zadaj je prtljažnik z uporabnimi 326 litri osnovnega prostora, ki ga je moč dodatno povečati z zlaganjem nedeljivega (!) naslona zadnje klopi. V praksi bodo na voznikovem sedežu Boxa višjerasli posamezniki opazili še dve posebnosti. Prva je z zgornjim delom volana zakrit zgornji rob merilnikov, kar je deloma posledica njegove neugodne postavitve – deloma zaradi sploščenega volana zgoraj, čisto malo pa tudi, ker je volan nastavljiv samo po višini, ne pa tudi po dosegu oziroma globini. Druga posebnost je neuporabna komolčna opora na sprednjih vratnih oblogah, saj je njen zaključek pred stebričkom B izpeljan v sicer vizualno lepo, a nefunkcionalno okroglino. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bila le pomaknjena približno deset centimetrov bolj nazaj, če že mora biti. Zdaj pa višjerasli z roko zadenemo ob njen rob, zaradi česar ni uporabna za sproščeno počivanje roke.
Dongfeng Box je baterijski električar, ki ga žene spredaj nameščen elektromotor nazivne moči 70 kW (95 KM) s 160 Nm največjega navora. Upoštevajoč razmeroma skromno zalogo moči Box pač ne bo med prvimi na semaforju. Četudi ne razpolaga s pretirano eksplozivnostjo, pa vsaj znotraj mestnih meja, kar naj bi bilo tudi njegovo glavno področje uporabe, prepriča s povsem zadostno poskočnostjo. In če je skromnost pogonske sile ob omejeni zmogljivosti elektromotorja pričakovana, pa je manj pričakovana časovna zakasnitev rekuperacije. Od trenutka popustitve plina mine namreč tudi debela sekunda, preden se regeneracija vklopi in začne upočasnjevati avto.
Zelo prestrašena elektronika
Elektrika za pogon je shranjena v bateriji neto kapacitete 40,0 kWh (bruto: 42,3 kWh). Zadeva se ob povprečni poletni porabi okoli 14 kWh/100 km pretvori v maksimalni teoretični doseg z eno polnitvijo okoli 300 kilometrov, kar je za vsakodnevno uporabo in opciji polnjenja avta na domači polnilnici zelo spodbudna številka. Se pa Box izkaže za manj pripravnega na dolgih poteh, ali, bolj natančno, na poteh, kjer brez vmesnega polnjenja baterije ne bo šlo. Pri proizvajalcu so namreč krmilno pamet njegove baterije nastavili zelo prestrašeno, saj dopušča polnjenje z izmeničnim tokom najhitreje s 6,6 kW, na hitrih polnilnicah z enosmernim tokom pa z največ 61 kW, a še to le do stanja napolnjenosti 60 odstotkov, ko se spusti na okoli 35 kW in se z večjim deležem napolnjenosti baterije še naprej zmanjšuje.
Zadošča en sam obisk
Dongfeng Box je v Evropi samo eden. To pomeni, da je na voljo v samo eni karoserijski izpeljanki, s samo enim pogonskim sklopom, z eno baterijo, z eno barvno kombinacijo kabine in enim paketom opreme. Pravzaprav ima eno samo opcijo prilagoditve – izbiro med skupno tremi karoserijskimi laki – belim, modrim in vijoličnim (zadnja je možno dodatno popestriti s kontrastom bele strehe).
Na naših cestah dnevno srečujem že kar nekaj Boxov, kar mi pravi, da ljudje posegajo po njem zaradi vsega, kar priča njemu v prid, in navkljub vsemu, kar mu ne štejem v korist. Torej je Box še en dokaz, da všečnost igra zelo pomembno vlogo pri izbiri in nakupu avtomobila. Trdno prepričan sem, da Dongfeng Boxa mnogi sploh ne bi opazili, če ne bi bil tako prikupen. Najprej na cesti, potem v salonu, zunaj in še znotraj, zato se kupci spustijo še v pregled spiska njegovega edinega serijskega paketa opreme. Če jih tudi po tej plati prepriča, je naslednji korak kratka testna vožnja (ali pa še to ne) in v času kratke testne vožnje z lahkoto navduši povprečnega uporabnika avtomobila. Ker je »paket« tako prikupen, se odvije celoten opisani proces zelo verjetno že ob prvem obisku prodajnega salona – če Box ne bi bil tako »luštn«, verjetno ne bi prišlo niti do obiska, kaj šele do nakupa.
Besedilo in fotografija: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Ker je pač “luštn”"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ta škatlica je na Kitajskem, koliko ? 10k ? Ok, sej vem da je drugo stanje finančno tam, ampak vseeno. Jih je pa pri nas kar nekaj na cesti, sploh za dostavo hrane.