»Driiiing … driiiing,« me nenadoma ponoči iz spanja zdrami zvok mobilnega telefona. Malce nejevoljen vstanem in se javim. Na drugi strani linije mi moški glas z italijanskim naglasom reče: ”Avto je pripravljen. Ključi in naslov so v predalu, roba je v prtljažniku.” Kljub temu, da sem klic pričakoval, me je pogovor malce prestrašil in dal vedeti, da gre tokrat zares.
S kavča sem pograbil hlače in majico ter se oblekel kar med hojo. Stopim skozi vhodna vrata in na parkirnem prostoru zagledam moj prevoz. Sam pri sebi pomislim: “Zanimiva in moderna oblika, vendar … ne bi raje kaj večjega? Od moškega, kot sem jaz, se vendar pričakuje, da se vozi s štiri metre dolgo kravo, težko vsaj 2 toni. Verjetno bi bil tudi manj vpadljiv kot s prisrčno malo rdečo Pando.”
Po nekajminutnem tarnanju vendarle sedem v avto. Med iskanjem ključev radovedno opazujem dvobarvno notranjost, s svetlečo plastiko obsijano centralno konzolo in še preden najdem ključe, se v Pandi že počutim prijetno. Presenečen ugotovim, da je Panda spredaj zelo prostorna in se kljub svojim 185 cm ne počutim utesnjenega, na voljo pa mi je ogromno število odlagalnih površin. Začetno nelagodje se razblini in kaj hitro že švigam po mestnih ulicah. S svojim mehkim volanskim sklopom in enostavnim manevriranjem me je povsem prevzela.
Veselje pa kmalu prekine pogled v vzratno ogledalo. Z neverjetno hitrostjo se mi približujeta dva ogromna avtomobila s sumljivimi registrskimi označbami. Hitro me dohitita in se “prilimata” za zadek avtomobila. V strahu, da bi se Pandi kaj zgodilo, ostro zavijem in pospešim. A neznanci mi vztrajno sledijo, skozi temna stekla njihovih avtomobilov pa mi nikakor ni uspelo prepoznati voznika. Vse bolj sem navdušen nad Pando, saj me v ozkih mestnih ulicah uspešno rešuje pred neznanci. S svojim izredno majhnim rajdnim krogom in suverenim podvozjem odlično premaguje ovinke, ležeče policaje in ozke uličice.
Zasledovalci se le nemočno trudijo, da bi me prehiteli in ustavili. Panda se pogumno upira in se kljub manjšemu podkrmiljenju v zavojih ne pusti ugnati. Nepridipravi v svojih nabritih avtomobilih pa končno razočarano ugotovijo, da me ne bodo tako lahko ujeli in nekoliko umirijo divji tempo.
Adrenalin narašča do maksimuma, pot kaplja z mene, a sem vesel, da se je drama končala. Sledi mirna vožnja po podeželju in kmalu sem se priključil na avtocesto. Po nekaj kilometrih umirjene vožnje se zasledovalci vračajo še bolj jezni in razjarjeni. Samozavestno pohodim stopalko za plin, v pričakovanju, da se jih bom tudi tokrat zlahka otresel. A ostanem praznih rok (pravzaprav nog), kajti moja Panda se na avtocesti ne obnaša tako suvereno kot v mestu. S svojimi 69 konji ne dosega visokih hitrosti, brez pretiranih problemov seže le do hitrosti 130 km/h.
Neverjetno hitro me dohitijo in začenja se igra mačke z mišjo. Švigamo levo, desno, se prehitevamo in stvari mi začenjajo polzeti iz rok. Vse bolj sem bil nemočen in utrujen, dokler ne zagledam izvoza z avtoceste. Ponudi se mi priložnost, da se vrnem tja, kjer je Panda najboljša – v varno zavetje mestnih ulic. Med vijuganjem po ozkih ulicah izkoristim Blue&Me multimedijsko enoto. Preko modrega zoba povežem svoj mobilni telefon ter v USB priključek vstavim USB ključek s svojo priljubljeno glasbo. Ob vsem tem s kotičkom očesa opazim, da imam na voljo tudi AUX izhod ter ukazne tipke na volanu, s katerimi med divjim zasledovanjem bolj varno preskakujem med radijskimi postajami.
Še preden smo prispeli v mesto, so se huligani razočarano umaknili in na cesti sem zopet sam. V spokojni vožnji neizmerno uživam medtem ko se vse bolj približujem cilju. Premišljujem kako zelo pomembno stvar vozim, da so me na vsak način hoteli oropati, a med razmišljanjem ne pridem do uporabnega odgovora. Med ležerno vožnjo v miru pregledujem notranjost. Najprej opazim volan in občudujem, kako dobro se poda v moje dlani ter kako kvalitetno je izdelan.
Nenadoma pa se začne tresti cel avto. Pogledam skozi stransko šipo, tresejo se tla, parkirani avtomobili, celo zgradbe! Iz daljave slišim ženski glas »GAAAŠPEEER, ZBUDI SE!« V šoku se zbudim – ves prepoten in prestrašen, ko me punca pomirjajoče treplja po rami in mi govori, da so bile samo sanje in bo vse v redu.
Jaz pa se bom še nekaj časa spraševal, kakšno dragocenost sem prevažal v prtljažniku …
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "Fiat Panda 1.2 8V Lounge – Italijanska misija"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Ti to v lekarni na recept dobip al moraš kupit ko take bedastoče pišeš?
Vsak ima svoj okus Italijanska vozila so zanič in zelo pokvarljivi.
“…se vozi s štiri metre dolgo kravo, težko vsaj 2 toni.” Čisto informativno, aktualni Clio je dolg 4 metre 😉
@mrtwelvetress tudi sam bi rad preizkusil twinairov motor s 85 konji. naj bi bil super!
no sej 6.1 litrov ni slab rezultat.