Prvih petnajst minut po pogovoru z Urško sem se tolkel po glavi in se spraševal, kaj mi je bilo treba tega. Nato sem se pomiril, dal misli o »prepametnem« avtu na stran in naslednjih nekaj dni relativno miren čakal na njegov prevzem. No, dan pred tem sem se spet spomnil na posebnost tokratnega preizkusa in v moje misli se je ponovno vrnila nejevolja. Na moje presenečenje pa se je slednja, praktično takoj po prevzemu avtomobila, umirila.
Dober začetek
Že prvih nekaj kilometrov s C-T-jem je bilo prijetnih, a ne zaradi vgrajenih pomočnikov, temveč zaradi odličnosti celotnega testnega paketa. Doplačljivo vzmetenje Airmatic v nastavitvi C (kot Comfort) poskrbi za prijetno in udobno požiranja nepravilnosti v cestni podlagi. Tudi s sodelovanjem in vsesplošno suverenostjo 125-kilovatnega turbodizla ter sedemstopenjske avtomatike 7G-Tronic sem bil zadovoljen.
Elegantnejši in mehkejših potez
Mercedesi aktualne generacije mi, z povprečju mehkejšimi in elegantnejšimi potezami, postajajo ponovno všeč. Vsesplošno eleganco notranjega oblikovanja je v dotičnem Mercedes-Benzu uspešno dopolnjevala ravno pravšnja mera kromiranih elementov ter vložkov iz brušenega aluminija. Brez njih bi bilo črnine, predvsem zaradi obsežnih površin odetih v črno polirano plastiko, resnično že preveč.
Limuzina?
Zaradi karavanskega T-ja v njegovem imenu seveda ne morem mimo posebnosti, vezanih na karoserijsko obliko. V zadku se tako skriva uporabno in pravilno oblikovan ter v kakovostne materiale odet prtljažnik. V njem izstopa tudi enostavnost enoprstnega zlaganja naslonov zadnje klopi ter praktično ravno dno skupnega prtljažnika. Karavanski zaključek avta se glede na limuzino kaže tudi v nekoliko višjem stropu nad zadnjo klopjo, da je tam še nekaj malega več prostora za glave. Strogo objektivno gledano tako ne vidim niti enega razloga, da bi izbral limuzino namesto T-ja. Po subjektivni plati je pa že druga zgodba …
A naj se vrnem k bistvu tokratnega preizkusa: številnim pomočnikom, ki naj bi voznikom lajšali delo za volanskim obročem in dvigovali varnost v vožnji. Prvi v vrsti je Attention Assist. Ta bdi nad voznikovo zbranostjo in mu, v primeru zaznane utrujenosti, svetuje počitek. Navkljub izbrani »občutljivi« nastavitvi sistema, obstaja še »standardni«, me sistem v testnem avtomobilu v času preizkusa ni niti enkrat pozval k počitku, tako da njegovega delovanja ne morem kaj dosti komentirati.
Imunost na bliskanje, piskanje in tuljenje ne preseneča
S svojo različico pomočnika za nadzor mrtvih kotos (Blindspot Assist) je dolga leta nazaj Volvo oral ledino z BLIS-om. Bistvo sistema ostaja seveda identično – opozarjanje voznika na morebitna vozila, skrita levo ali desno ob avtomobilu. Kot velja praviloma za vse tovrstne sisteme, tudi C-T opozarja na bližnje avtomobile v bistveno večjem območju, kot dejansko znaša mrtvi kot pri posameznem vozniku.
Toda ker lahko sede za njegov volan praktično nešteto voznikov in prav vsak od njih ima lahko svoj položaj sedenja, je tudi bolj ali manj slabo preglednih kotov ob avtomobilu praktično nešteto. V praksi to pomeni, da se lučki v zunanjih ogledalih prižigata tudi po nepotrebnem, da drugo vozilo pogosto vidimo v enem od zunanjih ogledal. Zaradi tega ni presenetljivo, da postane voznik s časom nekako imun na »bliskanje« v ogledalih.
V času preizkusa s C-T-jem se mi je samo enkrat zgodilo, da me je sistem, ob mojem vklopu smernika, akustično opozoril na potencialno nevarno situacijo. V resnici sem zelo dobro poznal lokacijo drugega avtomobila, saj sem ga videl v desnem zunanjem ogledalu. Zadeva je bila torej popolnoma pod nadzorom, tako da je bilo zvočno opozorilo sistema brezpredmetno – z izjemo rahlega razburjenja žene in otrok zadaj, ki so spraševali, kaj je narobe. Podobno tudi še vedno menim, da opozorilni piski, tuljenja in bliskanja asistenčnih sistemov nezbrane za volanskim obročem v prvi vrsti zmedejo, jih strašijo in jim zmanjšujejo občutek nadzora nad dogajanjem. Navsezdanje jim sistemi neprestano sporočajo, da počnejo nekaj narobe, tudi ko to ne drži.
Delitev v dva sistema
S pomočjo »stereo« kamer, vgrajenih v zgornjem delu vetrobranskega stekla, bdita sistema Lane Keeping Assist (LKA) in Steering Assist (SA) nad položajem avta na voznem pasu. V primeru vožnje »nevarno« blizu leve ali desne označevalne črte voznega pasu, sistem LKA diskretno strese volan ter opozori voznika na morebitno nenadzorovano zapuščanje voznega pasu.
Po drugi strani zmore pomočnik SA aktivno poseči v krmiljenje avta in samodejno popraviti smer vožnje. S tem je Mercedes-Benz zelo pametno ločil aktivni ter pasivni način nadzora nad smerjo oziroma položajem avtomobila na cesti v dva ločena sistema. S tem so ponudili vozniku tudi nekaj več svobode pri prilagoditvi njunega delovanja lastnim željam.
Ker sem imel doslej možnost preizkusiti samo ali trmasto aktivne ali pa butasto pasivne različice sistemov, se mi zdi Mercedes-Benzova rešitev optimalna. Na tem mestu je še vredno omeniti, da je delovanje LKA omejeno na ceste z zares jasno označenimi voznimi pasovi (avtoceste, hitre ceste ipd.), medtem ko zna SA slediti tudi spredaj vozečemu vozilu. Pametno, a v praksi (v mestu na kakšnih križiščih ali krožiščih) v resnici izrazito pogojno uporabno. Navsezadnje ni nujno, da greste tja, kamor pelje avto pred vami.
V času preizkušanja se mi je enkrat sprožil tudi varnostni zavorni sistem PRE-SAFE Brake. Ta je namreč tekom centimetrskega pomikanja avtov v koloni v nekem trenutku sklenil, da je moje upočasnjevanje preslabotno in je samodejno zavrl (beri: zablokiral) komaj premikajoč C-T. Povsem nepričakovana reakcija sistema me je seveda presenetila, a ker sem bil takrat v vozilu sam, je tudi hitro izzvenela v (mojo) pozabo.
Prvič in verjetno tudi zadnjič
V mojih očeh je bistvena prednost Mercedesove rešitve v dejanski aktivaciji Steering Assista in Lane Keeping Assista. Slednji je jasno aktiven ves čas vožnje, prvi pa samo ob vklopljenem radarskem tempomatu Distronic Plus. Povezava njegove aktivnosti izključno na vklopljenost Distronica Plus in dejstvo, da je volanska pomoč dejansko dovolj pametna, da zna ločiti (tudi brez vklopljenega smernika) med namerno in nenamerno menjavo voznega pasu, je pripomoglo, da sem lahko prvič – in zelo verjetno tudi zadnjič – praktično cel preizkus avtomobila odpeljal z vklopljenimi vsemi asistenčnimi sistemi.
Preživel sem!
Urška, s tem ti, s kančkom ponosa in zadovoljstva, sporočam, da sem tvoj izziv ne samo preživel, ampak mi je to uspelo doseči brez živčnega zloma. Se ti moram pa v isti sapi tudi zahvaliti. Tekom uporabe vseh teh pomočnikov sem ugotovil, da vendarle še obstajajo inženirji, ki znajo misliti s svojo glavo. Da obstajajo razvojniki, ki znajo vcepiti v krmilno elektroniko pomočnikov tudi tisto nekaj mehke logike, da postanejo tovrstni pomočniki znosni pri uporabi tudi vsem tistim, ki jim vožnja z avtomobilom še vedno pomeni užitek, zabavo in zadovoljstvo.
Avtonomnost trka na vrata
Sem pa v preizkušenem Mercedesu C-T 220d še enkrat videl, kam nas vodi napredek avtomobilske tehnike. Skozi dotični primerek sem namreč spoznal, kako blizu avtonomnosti avtomobilske vožnje smo že. Osebno sicer nimam nič proti temu napredku, a kaj, ko vem, da bo ta prej ali slej pripeljal do stanja, ko bodo človeku zakonsko omejili ali celo prepovedali upravljanje avtomobila. Izraz »upravljanje« zato, ker danes že tako in tako zares vozimo avtomobile le še redki. Osebno upam, da tega trenutka ne bom dočakal …
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen