Terenski gokart
Ko so pri nemškem BMW-ju pred petimi leti ustvarili (pol)terenskega Countrymana, so imeli v mislih tudi to, da morajo za vsako ceno ohraniti Minijevo osnovno filozofijo, ki zapoveduje čim bolj prvinske vozne občutke. In bili pri tem celo tako uspešni, da terenska reinkarnacija Issigonisove avtomobilske ikone še danes velja za enega bolj zabavnih predstavnikov v razredu športnih terencev in križancev – še posebej, če se na prtljažnih vratih bleščijo oznake »Cooper S« ali pa »JCW«, pri čemer ne gre zanemariti niti »konjeniško« manj radodarni (a navorsko bogati) dizelski verziji.
A imajo potencialni kupci Countrymana, ki ne želijo ravno iskati zamujenih mladostniških dirkaških sanj in obenem ne marajo »traktorskega« zvena turbodizelskih agregatov, na razpolago še različico Cooper, ki se nahaja na začetku cenika* in je kar štiri tisočake cenejša od popopranega Cooperja S. V njem se nahaja že poznani 1,6-litrski motor (90 kW) s sistemom variabilnega krmiljenja ventilov (Valvetronic), ki je postal po lanskoletni prenovi še manj ogljikovodično oporečen (Euro6) in se lahko – vsaj po podatkih na papirju – ponaša še z dovolj zadovoljivimi performansami. Zatorej me je še kako zanimalo, kako se osnovna motorizacija (ki bo pri naslednji generaciji verjetno izgubila en valj) obnese v praksi, oziroma če jo je moč označiti še za dovolj dostojno, da se vrti v Minijevem terenskem gokartu.
Laja, a ne grize
Na tokratnem testu se je navorsko nič kaj pretresljivo radodaren agregat (160 Nm pri 4.250 vrtljajih), ki je bil sparjen s (sicer precej lepo delujočim) šeststopenjskim avtomatskim menjalnikom klasične zasnove, izkazal za nekoliko preveč rezerviranega. Pri tem levji delež krivde nosi menjalniška avtomatika, ki enostavno ne zna dovolj uspešno izkoristiti motornega potenciala – nenazadnje že goli tehnični podatki, primerjalno z različico z ročnim menjalnikom, kažejo na več kot sekundni pribitek pri pospeševanju do 100 km/h (11,6s : 10,4s).
Delna rešitev se sicer skriva v tipki Sport (katere kromiran lesk je med tokratnim obdobjem testiranja zaradi redne uporabe še najbolj obledel), ki sicer poskrbi za boljšo odzivnost volana, stopalke za plin ter za športnejši način prestavljanja – a hkrati ne ponuja prav nobenega ekstatičnega presežka, ki ga nekako pričakuješ pri Minijevih vozilih. Pri športnem menjalnem načinu se motor zavrti vse do približno 6.500 vrtljajev (rdeče polje), kjer pokaže malce več volje do življenja ter ob tem spušča tako pretresljivo rezek zven, kot da bi se pod motornim pokrovom skrivalo vsaj 100 »konjičev« več.
Tako med kakšnimi avtocestnimi prehitevalnimi manevri zaradi »športne« zvočne kulise najprej pomisliš, da se bo Countryman vsak čas odlepil od tal, a kaj hitro presenečen ugotoviš, da vse skupaj poteka v »slow-motion« načinu. Ter si hkrati zaželiš 8 kilovatov šibkejšega, slabih 2.000 evrov dražjega, a z uporabnim navorom precej bolj radodarnega dizelskega Cooperja D. Ali pa vsaj enako drago opcijo z ročnim menjalnikom ter štirikolesnim All4 pogonom (ki je sicer tokrat manjkala) in bi bolj spadala k filozofiji športno uporabnega vozila.
Žal se tokratna »rezerviranost« pogonskega sklopa ni preslikala v porabo goriva, saj je testni primerek zahteval v povprečju več kot 9,5 litra/100 km ter se le redko zadovoljil z manj kot 9 litri (relacijska vožnja, avtocestna pot z maksimalno hitrostjo 120 km/h). Z zgolj 47-litrsko posodo za gorivo je bil domet precej omejen.
Ikona
V lanskem letu je Minijev »podeželan«, ki sicer velja za enega bolj uspešnih modelov angleško-nemške naveze, doživel decentno prenovo, brez grobih posegov v (bog ne daj!) oblikovno identiteto. Deležen je bil le zgolj manjših kozmetičnih popravkov (nova struktura hladilnika, …) ter manjših novitet (LED meglenke z zelo dobro svetilnostjo, nove karoserijske barve – npr. Starlight Blue pri testnem modelu, posodobljen multimedijski sistem, …). Vseeno pa bi si v notranjosti zaslužil še za odtenek boljše materiale, ki bi bolj sovpadali s prestižnim cenovnim rangom vozila (morda ob prihodu druge generacije?), sodobnejši in preglednejši potovalni računalnik (podatek o zunanji temperaturi je skrit med ostalimi informacijami) ter bogatejšo serijsko opremo, pri kateri med doplačili ne bi več iskali dežnega senzorja, avtomatske klime ter multifunkcijskega usnjenega volana.
Prav nobene potrebe po izboljšavah pa ni bilo pri voznih lastnostih, kjer se lahko Countryman pohvali z izvrstno lego na cestišču, izjemno vodljivostjo ter kljub višjemu odmiku od tal (sicer nič kaj terenskih 145 mm) s skorajda nezaznavnim prečnim nagibanjem karoserije. Le starejši potniki bodo tožili nad dokaj trdo nastavljenim blaženjem, pri čemer se zna marsikatera cestna neravnina prebiti do zadnjic (predvsem zadaj) sedečih.
Chanometer
Pri »avstrijskem« Miniju Countryman smo že dodobra navajeni, da imajo (solidno opremljeni) modeli podobno ceno kot razred ali dva večja, a manj renomirana, športno uporabna vozila. Vendar pa se lahko pohvali z izjemno oblikovno unikatnostjo in prepoznavnostjo, zaradi česar je postal v teh letih pravi prodajni hit – do lanske kozmetične prenove je bilo prodanih 350.000 primerkov.
Hkrati še vedno ponuja enega izmed najbolj pristnih voznih užitkov v razredu višje nasajenih vozil, pri čemer pa je za maksimalno »podeželsko« doživetje le potrebno izbrati pravi pogonski sklop. Saj lahko že malce napačna kombinacija motorja in menjalnika pogasi voznikovo željo do vožnje podobno kot minimaks** požar.
Več o Countryman-u Cooper pa na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
* obstaja tudi 72 kilovatna verzija »One«, ki pa je ni v slovenski ponudbi
** minimaks: ročni gasilni aparat, zlasti nemške tovarne Minimax
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen