Igračka
Minija si ne kupiš, ker ga potrebuješ. Kupiš ga, ker ga želiš imeti. In se z njim zabavati. Je avto za tiste, ki iščejo karakter, zabavo in kanček norosti. Tovrstna filozofija se skriva tudi v zadnji, četrti generaciji, ki je prišla na trg na prvi šolski dan pred dvema letoma. Resda na začetku zgolj v povsem »naelektreni« obliki, a je kasneje sledila še bencinsko gnana (prenovljena platforma UKL1), ki pa – roko na srce – med ljubitelji še vedno velja za tisto pravo, originalno.
Eden najbolj hudomušnih avtomobilov na avtomobilskem zemljevidu, ki bi ga še Banksy pobarval v roza in ga postavil sredi ameriškega Detroita, tako tudi v novi izvedbi nadaljuje svoje poslanstvo. Oblikovno ostaja prepoznaven kot plašč Burberry ali čevlji Oxford – brezčasen, nezamenljiv in ravno prav ekscentričen.
Izbuljeni žarometi, široki blatniki ter kratki previsi so zaščitni znak malega Angleža že od nekdaj. Športni dodatki in barvni detajli poudarijo igriv značaj in mu dodajo tisto iskrico, ki je Kitajci, kljub vsej umetni inteligenci, še niso uspeli ujeti. Pa četudi bi naredili popolno kopijo.
Vsekakor pa mu privoščite dovolj zanimiv karoserijski odtenek (kot. npr. Ocean Wave Green na testnem vozilu), saj bo v kakšnem sivem deloval vsaj tako dolgočasno kot Power Point prezentacija na občinskem svetu.
Minimalizem
Verjetno ni skrivnost, da si človek Minija ne kupi, ker bi želel z njim prevažati naokrog pol stanovanja, psa ter na zadnji klopi še babico. Mini pač ni prostorski čudež, na kar namiguje že … prav razmišljate … njegovo ime. Zadnja sedeža sta bolj kot odraslim namenjena otrokom oziroma osebkom manjše rasti, v prtljažnik pa boste zbasali zgolj tedensko zalogo testenin.
Obenem tudi vso ostalo notranjo arhitekturo zaznamuje minimalizem, pa najsi gre za armaturno ploščo ali pa za izbor notranjih materialov. A to ni hladen skandinavski, temveč tisti bolj britanski – hudomušen in samosvoj. Osrednji zaslon v obliki kroga spominja na staro uro v londonskem pubu, retro obliko pa mojstrsko združuje s sodobno digitalizacijo. Res pa so podatki na osrednjem zaslonu le malce preveč zgoščeni, da vse skupaj deluje kot zapiski Sherlocka Holmesa – polni drobnih podrobnosti, ki jih je skoraj težko razvozlati brez povečevalnega stekla.
Ob dani ceni so tudi notranji materiali nekoliko preprosti, kar je še posebej vidno na zadnji klopi, kjer »kraljuje« obilica trde plastike (npr. pri naslonih za komolce). In zakaj, za vraga, niso osvetljena kozmetična ogledalca? Še posebej, če vemo, da je za volanom Minijev kar nekaj voznic, pri katerih je omenjeni opremski dodatek skoraj življenjskega pomena. Brez njega namreč marsikatera frizura ali maskara za oči ne preživi prvega kroga po mestu.
Radarski tempomat? Morda res ne najbolj nujen kos opreme pri tovrstni hot-hatch petardici, a bi se vseeno lahko našel med serijsko opremo.
Srce in duša
Res pa bo marsikateremu vozniku ali voznici, ki morda niti ne išče stikala za nastavitev voznih režimov, prav malo mar, kaj brni pod motornim pokrovom. A vendarle Angleži – oziroma Bavarci – prav dobro vedo, da za pravo zabavo potrebuješ še kaj več kot le videz, kar je dokazal tudi tokrat preizkušeni primerek.
Oznaka Cooper S namreč razkriva, da se pod pokrovom skriva dvolitrski štirivaljni turbobencinski agregat, ki razvije zdravih 204 »konjev« moči in 300 Nm navora. S tem se uvršča v čedalje bolj izumirajoč razred malih mestnih raket, kjer smo nekoč srečevali Clia RS, Fiesto ST in podobne. Yarisa GR pa, mimogrede, lahko takoj pozabite – spada v povsem drugo ligo.
Kljub temu zna mali Mini pošteno zagristi v asfalt, tudi če ga kdaj kakšen novodobni električar prehiti po ravnini. 6,6 sekunde od 0 do 100 km/h morda danes ne zveni tako spektakularno kot pred desetimi leti, a še vedno je to preklemansko hitro. Sedemstopenjski Steptronic menjalnik z dvojno sklopko je odličen, a ga je bolje preklopiti v športnejši način (Go-Kart), saj postane odzivnejši.
V vožnji Cooper S pokaže, zakaj ga ljubitelji Minija tako obožujejo. Kratko medosje, nizko težišče in neposredno krmiljenje ustvarijo pravi vozniški občutek – vsak ovinek postane priložnost za nasmeh, vsaka ulica pa zabaven izziv. Mini pač ni avto za tiste, ki iščejo umirjeno, mehko vožnjo, v njem se namreč vsak zavoj in pospešek čuti v kosteh in mišicah, kar je pač del šarma malega Angleža. Mini Cooper S preprosto zahteva popolno pozornost in angažma voznika – ne ponuja le prevoza, temveč celostno izkušnjo. Pa četudi te znajo cestne luknje na trenutek dodobra pretresti.
Mini, kot se spodobi
Mini ostaja tudi v zadnji generacijski izvedbi pravi Mini. V trivratni verziji ter z dvolitrskim bencinskim agregatom pod motornim pokrovom ohranja vse tiste lastnosti, zaradi katerih ga ljubitelji obožujejo – neposrednost, karakter in neizmerno zabavo.
A vse to ima zasoljeno ceno. V primeru testnega primerka dobrih 40 tisočakov! Ljubiteljev malega britanskega upornika to verjetno ne moti. Njih tako ali tako nikdar ne boste uzrli v Oplovih ali Kiinih salonih. Mini je modni dodatek, igračka za odrasle – za kar so tudi pripravljeni plačati.
Mini Cooper S je tiste vrste avto, ki te prebudi, nasmeji in kdaj celo malce prestraši. A nikoli, res nikoli, ne dolgočasi.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Original"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Avtomobil z daleč najgršo notranjostjo. In to od kar obstaja.
Zadnjič sem vozil EV Mini.
Navadnega in 5 vratnega.
3 vratni ….. že dolgo se mi ni tako smejalo.
Zabaven avto.
Me je zelo pozitivno presenetil.
Če je bil cilj, da zadek izpade kitajski, pol jim je super uspelo.
Kdo si upa narediti “nekitajski” dizajn? Dacia?