Navihanček
Pri japonski Toyoti so že pred dobrima dvema desetletjema ugotovili, da lahko evropske metropole osvojijo zgolj z mičnimi mestnimi avtomobilčki, ki so tako zelo popularni na naših tleh. Tovrstna vozila pač delujejo daleč najbolj pripravna za boj po mestnih ulicah (zunanje mere, okretnost), pri tem pa jih šele v zadnjem času pričenjajo ogrožati modni križanci.
Toyoti je tako že v prvem poizkusu dodobra uspel preboj v ta avtomobilski segment, saj je Yaris v hipu osvojil srca kupcev. Nenazadnje tudi s svojo navihano zunanjo pojavo, ki je ponujala precej več igrivih občutkov kot velika večina dotedanjih sila dolgočasnih Toyot. Oziroma, če ponazorim – če ste se v tistem času slučajno znašli v njihovem salonu, ste verjetno mislili, da imajo v njem razstavljeno kakšno otroško anime igračo v večjem formatu.
Pri novi generaciji prikupnega Yarisa, ki so jo predstavili lani, Japonci nadaljujejo z igrivim dizajnom, ki pa je postal tudi že nekoliko športno nastopaški. »Nič več dolgočasnih avtov!« ponavljajo pri Toyoti, kar so si vsekakor vzeli k srcu njihovi zunanji oblikovalci, ko so risali novi Yaris. V tokratni dvobarvni »Stenhalovski« (ali, če želite, parlamentarni) rdeče-črni kombinaciji, ki je sicer značilna za najvišji paket opreme ob začetku prodaje, obenem izgleda tudi dovolj strupeno, da se za njim obrne prenekateri mladec. A že takoj v naslednjem trenutku povesi oči, ko opazi nič kaj vznemirljivo oznako Hybrid in ugotovi, da le ne gre za razbijaški GR.
Kakorkoli že, mala Toyota, ki sloni na arhitekturi GA-B, je za pol centimetra krajša od predhodnika, a obenem malce širša (6 cm širša koloteka) ter nižja, zaradi česar deluje bolj dinamično. Japonci pravijo, da kot sprinter v štartnih blokih, a so verjetno imeli v mislih tiste na otroških šolskih tekmovanjih …
A četudi gre pri Yarisu za vozilo, ki je krajše od štirih metrov, pa je vseeno malce nerazumljivo, da parkirnih senzorjev ne boste našli na ceniku niti pri najbogateje opremljeni verziji (zgolj kamero). Sredi kakšnega južnoitalijanskega mesta s povsem novim primerkom ne bi ravno preizkušal sreče na ozkem parkirišču.
Karaoke bar
Kot smo že vajeni od novodobnih Toyotinih izdelkov, malce manj razburljivosti ponuja znotraj, a se je tam vseeno znašlo kar nekaj zanimivih oblikovalskih rešitev. Samo škoda, da je vse skupaj odeto v dokaj monotono sivino. Kakšen element v malce bolj živahnem barvnem odtenku bi prav dobro del!
Vsekakor v novem Yarisu ne pričakujte kakšne Peugeotove elegance (208), a vseeno navduši z odličnimi sedeži (tudi zadaj!), zelo uporabnimi odlagalnimi prostorčki ter izjemnim projicirnim zaslonom (na steklo), kakršnega bi pričakoval v avtomobilu dveh razredov višje. Zanimivi so digitalni merilniki, ki so na voljo v višjih opremskih paketih, kjer pa je skritih le preveč informacij (tudi za določene nastavitve asistenčnih sistemov), zaradi česar se ne izkažejo ravno za najbolj dodelane. Škoda.
Obenem si manjšo kritiko zasluži tudi upravljanje nekaterih funkcij, ki po starih japonskih navadah ni najbolj intuitivno (npr. radarski tempomat se ne vklopi, če je menjalnik v zaviralnem položaju »B«, izklop sistema za preprečitev nenamerne menjave pasu pa zahteva malce daljši pritisk na tipko, kot smo tega vajeni), konkretne predelave pa bi si obenem zaslužila tudi infozabavna enota. Seveda so omenjene zadevščine morda moteče zgolj na začetku, potem pa se jih voznik privadi.
Vsekakor pa se lahko novi Yaris ob daljši medosni razdalji (za 5 cm v primerjavi s predhodnikm) pohvali s solidno notranjo prostornostjo, a vseeno le ne pričakujte kakšnih čudežev. Obenem bi lahko bila osvetlitev kabine malce bolj izdatna, saj zadaj sedeči nimajo niti svoje stropne luči.
Mestni bojevnik
V teh časih, ko se velika večina avtomobilskih proizvajalcev šele pričenja dodobra spoznavati s hibridno tehnologijo (npr. Renault), velja Toyota že za pravega veterana. Nenazadnje omenjeno pogonsko opcijo ponujajo že kar nekaj let tudi v malem Yarisu, tovrstna kombinacija pa se je izkazala za sila učinkovito znotraj mestnih obzidij. Zato ne čudi, da zgodbo nadaljujejo tudi pri novi generaciji, kjer naj bi imela hibridna verzija daleč največji tržni delež (več kot 50-odstotni).
Hibridni pogonski sklop pri novem Yarisu tako sestavlja 1,5-litrski trivaljnik, razvit iz večjega dvolitrskega štirivaljnika (uporabljen v Corolli in C-HR) ter dodobra prilagojen (daljše ojnice, večji bati, …), elektromotor, zmogljivejša litij-ionska baterija z 48 celicami ter brezstopenjski e-CVT menjalnik s planetnim gonilom. Pri Toyoti sicer trdijo, da je znotraj mestnih središč moč opraviti kar 80 odstotkov vožnje zgolj na elektriko (krmilnik namreč kar desettisočkrat na sekundo preverja, kdaj vklopiti električni agregat), a se vseeno zdi, da je to mogoče doseči zgolj v zelo laboratorijskih razmerah. Vseeno pa poraba v gostem mestnem prometu ne bi smela biti pretirano višja od 4 l/100 km, kar sicer velja za zelo dober rezultat. A se zna kaj hitro povišati že ob prvem izletu na avtocesto, ko tudi kabino napolni nadležen zven trivaljnika.
Brezstopenjski menjalnik e-CVT namreč s svojim znanim zveznim spreminjanjem prestavnega razmerja brez prekinitve pogonskega navora poskrbi za enakomerno brenčanje bencinskega agregata, zaradi česar vas zna kakšen sopotnik malce cinično vprašati, če se vlada že pripravlja na letalski miting ob zaključku covidne epidemije. A da ne bo pomote, v primerjavi s predhodnikom je hrup vsekakor bolj zadušen, a je še vedno prisoten. Vsekakor pa je pogonski sklop s svojimi 116 »konji« več kot dovolj zmogljiv za vsakodnevne premike znotraj mestnih središč, kjer se novi Yaris tako ali tako najbolje počuti.
Glede na to, da so se Toyotini inženirji tokrat dodobra potrudili pri izboljšanju njegovih voznih lastnostih (nižje težišče, za 37 odstotkov čvrstejša karoserija …), bi si vsekakor zaslužil v ponudbi še kakšen malce bolj popopran agregat klasične zasnove, ki bi zapolnil vrzel med 1,5-litrskim ter brutalnim GR. Kakšno GR Light verzijo morda? Kakorkoli že, novi Yaris ponuja med ovinki precej igrivo doživetje, kjer si posebno pohvalo zasluži natančen volanski mehanizem ter zelo uravnoteženo podvozje, zaradi česar imaš vseskozi dober občutek, kaj se dogaja pod kolesi. Okej, ne smete pričakovati tolikšne eksplozije endorfinov v telesu kot pri kakšnem Swiftu Sport, a vseeno daje precej dober občutek tudi med hitreje voženimi manevri. Vsekakor odraža v tem elementu precejšen napredek v primerjavi z dokaj medlim predhodnikom.
Hibrid ali ne hibrid?
V razredu malih mestnih avtomobilov, kjer je gneča skorajda tolikšna kot v ljubljanski Ikei ob odprtju, predstavlja Toyotin Yaris že od nekdaj eno bolj zanimivih opcij. Še posebej zaradi (še vedno) dokaj unikatnega hibridnega pogona, ki omogoča izjemno ekonomično in varčno vožnjo znotraj mestnih središč.
A je vseeno potrebno vzeti v obzir, da je za Yarisa s takšno pogonsko rešitvijo potrebno pripraviti vsaj slabih 17 tisočakov, kar le ni tako malo za (prvenstveno) drugi avto v družini. Pri čemer morate k znesku dodati vsaj še tri tisočake, če želite kolikor toliko solidno opremljen primerek (npr. z LED žarometi, alu platišči, brezstičnim ključem). Pa se boste še vedno morali zadovoljiti z avtomobilom brez navigacije, PDC ter sistemom zaznavanja vozil v mrtvem kotu. Preveč? Hja, kakor za koga.
Pri Toyoti imajo na voljo (k sreči) tudi opazno cenejše verzije s konvencionalnim pogonom (npr. 1,5 VVT s 125 KM), pri katerih sicer ne boste na zunaj kazali svoje okoljske ozaveščenosti, a boste vseeno varčni (z razliko v ceni boste namreč kar nekaj let »pokrivali« malenkost višjo porabo). Vredno razmisleka.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
10 komentarjev za "Proevropski"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Avto je za moj okus sicer premali in seveda krepko predrag (kljub temu, da je hibrid), sem pa pozitivno presenečen nad notranjostjo, takole na slikah izgleda super!! Kar za prejšnje generacije yarisov (delno pa tudi za ostale modele toyote) ne bi mogel reči.
Poglej si boljše notranjost, predvsem materiale, potrkaj malce po notranjosti vrat, plastiki, poglej notranje kljuke za odpiranje, odpri, zapri vrata, poglej sredinski del pri ročni…. in te bo vse minilo.
V živo si ga res nisem ogledal, tako da o materialih ne morem soditi. Sodeč zgolj po slikah, se mi interier zdi všečen.
Sklepam, da Slovenija nima testnega GRja?
Jereb ima eno registrirano.
O ceni zgornjega hibrida pa ne bom izgubljal besed, ker so proizvajalci povsem izgubili kompas (da je treba v B-segmentu za neko osnovno izvedenko odštet 14k €……).
Je podatek za kompresijsko razmerje pravilen? Nekam visoko se mi zdi…
14:1 je pravilen podatek iz vidika bata, ki potuje gor in dol, ampak v ciklu kompresije ostanejo ventili še nekaj časa odprti. Tako dobiš nesimetrično razmerje kompresije in ekspanzije, zato temu ciklu rečejo Atkinsonovo cikel, čeprav mehansko ni tako narejen kot si ga je ta gospod zamislil. Torej kompresija je efektivno manjša, lahko tudi da samo 8:1, ekspanzija je pa vedno 14:1. Na tak način se izstisne zadnji atom iz ekspanzije plinov.
Po logiki bi moralo za kompresijsko razmerje veljati samo razmerje volumna zaradi lege bata na začetku in koncu kompresijskega takta, ko se dejansko izvaja komprimiranje. Vsaj doslej se je vedno tako navajalo.
Če pa je pri Atkinsu bolj od kompresijskega pomembno ekspanzijsko razmerje, pa bi bilo dobro tako tudi imenovati.
Glede na to, da ima motor variabilno krmiljenje ventilov, je v bistvo tudi efektivno kompresijsko razmerje lahko vedno drugačno. Kolikor mi je znano pri višjih obratih preklopi v klasičen otto cikel, zato da motor da od sebe več moči. Ta trik z ventili uporabljajo tudi drugi proizvajalci (Mazda, VW, Fiat…) tudi v nehibridih, ampak morda ne v takem ekstremu.
Mah, sirjeni blatniki, agresiven sprednji del, spojlercek zadaj, notri pa vgrajen hibrid