Prepričan sem, da vsi, ki redno spremljate naš spletni portal, dobro veste, da tretja generacija Fortwo prihaja s tekočih trakov tovarne v francoskem mestu Hambach. Enako veste, da sta tako Smart Fortwo kot večji Forfour plod skupnega razvoja Daimlerja in Renaulta ter da štirisedežni Forfour ter sveži Renault Twingo prihajata z iste proizvodne lokacije v novomeškem Revozu.
Na pol slep
Ker sem nedavno tega preživel nekaj dni v družbi svežega Twinga, se moj občutek »že videnega« seveda nanaša ravno na slednjega. Ob tesnih sorodstvenih vezeh jim je večina podkožne tehnike jasno skupna. Večji Forfour in Twingo sta si tako tudi pri veliki večini karoserijskih mer kot brata dvojčka, manjši Fortwo pa odstopa zaradi občutno krajšega medosja, enega para vrat manj in posledično skromnejše skupne dolžine avta. Kljub očitni podobnosti osnovih potez karoserij malčkov, je oblikovalcem v Renaultu in Daimlerju uspelo vdelati vanje dovolj znamkam lastnega oblikovanja, da bi moral biti človek res »na pol slep«, če ne bi ločil Smarta od Renaulta.
Uporabnost v službi oblike
Na zunaj so oblikovalci sicer uspeli dobro zakriti povezavo med njima, saj nisem našel elementa, ki bi jima bil skupen. Zato pa se »krivcev« za občutek že videnega najde kar nekaj v kabini. Sedeža sta (pod na videz nekoliko bolj »fensi« prevlekami) popolnoma enako oblikovana in tudi ergonomija sedenja je povsem primerljiva tisti v Twingu.
Na drugi strani armaturna plošča z oblikovno razgibanostjo in barvitostjo čez trdo plastiko napetega mrežastega blaga niti malo ne spominja na tisto iz Twinga. Da so francoski oblikovalci armaturne plošče pri njenem snovanju neprimerno bolj mislili na uporabnost kot Nemci, priča tudi smešno majhen predal pred sovoznikom v Fortwoju. Navsezadnje lahko vanj odložiš samo knjižico z avtomobilskimi dokumenti in recimo še škatlico z nadomestnimi žarnicami ali etui za sončna očala. Na drugi strani sprejme Twingov predal mapo velikosti A4, avtomobilske dokumente in še ostane nekaj prostora za kakšno »antično« torbico za zgoščenke. Že res, da bi to nekaj pomenilo, če bi imel CD-je v Twingu dejansko kje uporabiti, a mislim, da možnost priklopa ključka USB več kot odtehta manjko predvajalnika CD-jev. Navsezadnje lahko shraniš na sodobne pripomočke več glasbe, kot smo je bili pred časom na zgoščenkah sploh pripravljeni nositi s sabo.
Barvno in v »visoki« ločljivosti
Smartoma povsem samosvoj je tudi volanski obroč, na katerem so razvrščena stikala tempomata in omejevalnika hitrosti, stikala za brskanje po prikazovalniku v merilnikih in stikala za uravnavanje glasnosti avdio sistema. Žal na njem ni tudi stikal za prikladno menjavanje radijskih postaj ali predvajanih skladb, temveč si se zato prisiljen stegniti do tipk radijskega sprejemnika.
V Twingu je pri paketih opreme Expression in Dynamique po višini nastavljiv volanski obroč vključen serijsko, v Fortwoju pa je treba tega, ne glede na izbran osnovni paket opremljenosti avta, venomer posebej doplačati v sklopu paketa Comfort. Samo doplačilo zanj sicer ni astronomsko, a ker se je nekdo pri opremljanju testnega primerka odločil privarčevati 284 evrov, je bil njegov obroč nameščen (zame) prenizko, z zgornjim delom pa je zakrival tudi vrhnji del merilnika hitrosti.
Osnovna polkrožna podoba merilnikov je skupna vsem trem, a so podatki na njihovem nekoliko manjšem osrednjem zaslonu pri Francozu prikazani monokromatsko, pri Nemcih pa večbarvno in v »visoki« ločljivosti.
V imenu varčevanja
Z večimi elementi sta torej Smarta dovolj jasno ločena od Renaulta, a ko vzameš pod drobnogled malenkosti kot so stikala, nekatere gumbe, notranje kljuke na vratih, avtomobilski ključ, obvolanske ročice in nenazadnje prestavno ročico, najdeš glavne »krivce« za občutek déjà-vu-ja. Tako so francoski stikala levo ob volanskem drogu in obvolanski ročici. Tudi ključ avtomobila je vzet s polic v Parizu, da o nezmotljivo Renaultovi ročici prestavne ročice sploh ne govorim. Tu so Nemci, jasno izključno v imenu varčevanja, potegnili črto in pobrali obstoječe Renaultove elemente, čeprav imajo v naboru gotovo več kot dovolj lastnega materiala.
Optimum srednjega
Četudi so bili, zaradi naveze s Francozi, Nemci pri pogonskih sklopih na nek način prisiljeni narediti korak od ustaljene prakse predhodnikov, le tega pozdravljam, saj se je izkazal za korak v pravo smer. Hvalim odločitev umika robotiziranega »fosila« iz ponudbe ter osredotočanje prvenstveno na ročni menjalnik. Že res, da je prestav vedno samo pet, a so te za mestne potepe po eni strani tako dobro preračunane, da ni prave potrebe po dodatni prestavi, dodatno pa razmeroma skromni motorni konjenici prestava več tudi ne bi kaj dosti pomagala. Za vse, ki si vendarle želijo menjalniške avtomatike, pa so pripravili sodobno dvosklopkovno alternativo, ki bi (glede na tehnično osnovo) praviloma morala delovati boljše, predvsem pa hitreje kot menjalniki arhivskega značaja v obeh predhodnih generacijah Fortwoja.
Motorji so jasno še naprej izključno trivaljni, a ob bencinskih po novem zaman iščemo dizle, saj so jih umaknili iz ponudbe. Litrski atmosferski motor v dveh izvedbah moči in 0,9-litrski turbobencinar tako pokrivajo razpon moči od najmanj 45 do največ 66 kilovatov, na testu pa je bila srednja možnost z 52 kilovati, ki se za strogo mestno vožnjo izkaže kot najbolj optimalna. Prožnosti je načeloma dovolj, da si lahko voznik privošči tudi lenarjenje s prestavno ročico, žal pa ga zato v izbiro nižje prestave (pre)pogosto prisili motorno bobnenje v spodnjem območju motornih vrtljajev, ki ga, mimogrede, pri enako motoriziranem Twingu nisem opazil.
Remart? Smart!
Najprej je bil originalni dvosedežni Smart City-Coupe in nič drugega. Potem je prišel Roadster, Coupe in, podobno kot slednja dva, predčasno upokojeni Forfour prve generacije, ki si je tehniko in proizvodni trak delil s takratnim Mitsubishijem Coltom. Danes, po povezavi Daimlerja z Renault-Nissanom, imamo Fortwo, Forfour in njima sorodni Twingo. Četudi je nam povprečnežem kristalno jasno, da izbira Smarta namesto Renaulta ni ravno racionalno početje, saj kupec za skoraj meter manj avta, ali pa samo za vizuelno drugačen paket avta, odšteje kar nekaj več denarja. A verjemite, da gospod z Mercedesom ne bo pripeljal žene po njen novi avto v Renaultov prodajni salon, temveč se bosta zapeljala naravnost v Smartovega. Trdno prepričan sem tudi, da skupaj z ženo v Fortwojevih stikalih in ročicah ne bosta prepoznala cenejšega Renaulta, saj slednjega od znotraj morda še niti nista videla in ga tako tudi ne poznata dovolj dobro. Za njiju je zato Fortwo še vedno Smart v pravem pomenu besede in popolnoma nič drugega.
Kruh številnejšim
Tovrstnim kupcem »privilegija« omejenega pogleda na (avtomobilski) svet niti najmanj ne zamerim, saj le-ta skrbi za raznolikost ponudbe in s tem posredno tudi za kruh na številnih mizah. Navsezadnje – če se Daimler pred več kot desetletjem ne bi opogumil in spravil koncept mikro mestnega malčka v življenje in če se potem pred nekaj leti ne bi povezali s Francozi, je vprašanje, če bi bili tekoči trakovi v Revozu tako polni.
Več o Smartu Fortwo si lahko preberete na uradni strani.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen