Zlati maturant
Omenjenemu »Holandcu« se verjetno tedaj niti sanjalo ni, da bo Volkswagnov Transporter, za katerega je idejo dobil ob ogledu tovarne v Wolfsburgu, kjer je uzrl precej nenavadno predelanega hrošča, s katerim so delavci naokrog prevažali težje tovore, obstajal še dandanes. In ne le to! V vseh teh desetletjih je postal prava prodajna uspešnica, saj so jih izdelali že več kot 12 milijonov, pri čemer je znal navdušiti izjemno širok spekter najrazličnejših voznikov. Pa najsi je šlo za »flower-power« hipije, surferje ter seksualne revolucionarje ali pa za obrtnike, vzhodnoevropske »švercerje« ter velike družine.
Tako verjetno ne čudi, da so Volkswagnovci imeli v obdobju, odkar so na ceste spravili prvi primerek Transporterja (leta 1950), res dovolj časa, da se naučijo, kako narediti čimbolj popolnega predstavnika lahkih gospodarskih vozil. Kar nenazadnje dokazujejo tudi z aktualno generacijo, pri kateri le stežka najdeš kakšno resnejšo zamero – razen morda (zelo pogojno) pri ne najbolj revolucionarno spremenjeni zunanji obliki, pri kateri ne veš čisto natančno ali gre za model T5 ali za povsem novi T6.
Okej, pa saj pri tovrstnih vozilih, ki morajo biti prvenstveno čimbolj škatlasto oblikovana, tako ali tako ne pričakujemo kakšnih dramatičnih oblikovalskih ekskurzij v neznano. Nenazadnje niti pri tolikanj avantgardnih Francozih! A novo generacijo – pa četudi nekateri menijo, da gre zgolj za detajlneje prenovljeni T5 – boste vseeno prepoznali po prenovljeni maski z večjim emblemom VW, izrazitejšo masko hladilnika ter rahlo spremenjenih lučeh. In to je to!
Odličnjak s pripombo
Pretirane oblikovne revolucije hkrati ne pričakujte niti v njegovi notranjosti, kjer so prostor našli nekateri že poznani elementi iz ostalih Volkswagnovih novodobnih modelov. A se še vedno lahko pohvali z izjemno prijetnim voznikovim delovnim okoljem, kjer bo le redkokdo nergal nad tem, da ne najde pravega položaja za volanom. Se pa še vedno najdejo določene pomanjkljivosti, pri čemer bi lahko bil volanski obroč malce manj (kamionsko) položno nameščen, stikala za odpiranje sprednjih stekel pa bližje voznikovi levici. Da o nekaterih samoumevnih dodatkih v obliki dežnega in svetlobnega senzorja ter naslonov za roke na sprednjih sedežih, ki bi jih lahko v letu Gospodovem dva tisoč osemnajstem počasi že našli med serijsko opremo, niti ne govorim.
A vendarle velja spomniti, da gre pri Transporterju prvenstveno za delovno »kljuse«, ki je (v primeru testnega vozila), namenjeno čimbolj nestresnemu prevozu potnikov od točke A do točke B ter njihovi prtljagi, ki je lahko brez težav tudi malce bolj nadstandardnih mer. V primeru različice z daljšo medosno razdaljo, ki na parkirišču zavzame za 40 več dolžinskih centimetrov kot krajša verzija, se namreč ponaša z obiljem prtljažnega prostora, ki pa lahko ob odstranitvi druge in tretje sedežne klopi naraste na gigantskih 7,8 m3.
In tudi sicer se zadaj sedečih šest potnikov nad prostornostjo ne bi smelo pritoževati, tam pa jih pričakuje (povsem pričakovano) ločeno delovanje klimatske naprave, žal pa tudi (povsem nepričakovano) popolna odsotnost kakršnihkoli odlagalnih mest, pri čemer še najbolj moti, da nikamor ni moč pospraviti niti najmanjše smeti. A je k sreči v sprednjih vratih nameščen dovolj velik koš za smeti, ki pa na trenutke – povsem nehote – spominja na manjšo pogrebno žaro. Pohvalo si zasluži (ne pretirano draga) opcija zapiralne avtomatike za stranska vrata in prtljažnik, ki hvalevredno olajša zapiranje priprtih vrat, saj jih mehanizem zapre do konca. Pripomoček, ki ga bodo vesele marsikatere nežne ročice!
Potniki, ki bi se slučajno pritoževali nad dokaj špartanskim okoljem v Transporterju in bi si želeli malce več limuzinskih občutkov, lahko še vedno pogledujejo k dražji verziji Caravelle ali celo k dragocenemu Multivanu. Komur pa to ni dovolj, predlagam zgolj še obisk konkurenčnega salona prestižnejše znamke …
Diplomant
Če bi dandanes vprašali povprečnega uporabnika, ki potrebuje tovrstno kombinirano vozilo za voznika in (največ) osem potnikov, kakšen model bi hoteli imeti v svojem voznem parku, bi se marsikdo odločil ravno za Volkswagnovega predstavnika. Preverjeno v praksi! Transporter namreč že od nekdaj predstavlja šolski primer, kakšno mora biti tovrstno vozilo – preprosto za uporabo, praktično ter vzorno vozno.
In ravno na področju voznih lastnostih je Volkswagnov »obrtnik« že od nekdaj blestel, saj ponuja precej bolj avtomobilske kot pa kombijevske občutke, k čemur dodobra pripomore solidno komunikativen volanski mehanizem ter dovolj udobno (a ne preveč pozibajajoče se) podvozje. Pri čemer zna slednji precej dobro požirati tudi malce bolj grobe cestne neravnine.
Skupno oceno dodatno nadgradi presenetljivo suveren 150-»konjski« turbodizelski agregat, ki sicer izhaja iz nove družine tovrstnih dvolitrskih motorjev s kodnim imenom EA288 Nutz. Agregat TDI s turbinskim polnilnikom s spremenljivo geometrijo lopatic ter serijskim sistemom Start&Stop navdušuje z izjemno vzornim zvočno decentnim delovanjem, solidno porabo goriva in precejšnjo voljo do življenja že pri dokaj nizkih motornih vrtljajih (pod 1.500). Obenem je dovolj eksploziven tudi med avtocestnimi ekskurzijami, zaradi česar se zna zgoditi, da se boste zaradi solidne zvočne zatesnjenosti kabine kaj hitro zalotili, kako ste se povsem nehote prelevili v »divjaka v dostavniku«, ko boste ob 2.300 motornih vrtljajih brzeli 140 km/h.
Dodatno suverenost na spolzkih podlagah hkrati zagotavlja znani štirikolesni pogon 4Motion (Haldex sklopka 5. generacije), kar pa je možno nadgraditi še z opcijsko (skorajda tisočaka vredno) mehansko 100-odstotno zaporo diferenciala na zadnji premi. Vozilo, kakršno bi želel imeti v svojem voznem parku prav vsak osnovnošolski ravnatelj, saj mu med govorilnimi urami ne bi bilo potrebno več poslušati razrvanih staršev, zakaj njihovi »sončki« ob vsakem obilnejšem sneženju zamujajo k pouku! Sam bi sicer pri izboru dodal še dobra dva tisočaka za 7-stopenjsko dvosklopčno menjalno avtomatiko, pa četudi ročnemu 6-stopenjskemu menjalniku natančnih manir, ki je sicer preračunan dokaj na dolgo, prav nič ne manjka.
Legenda
Volkswagnov »delavec«, ki je sicer v svoji 68-letni zgodovini dosegel – za kakšne korejske proizvajalce povsem nepredstavljivo – šele šesto generacijsko nadaljevanje, velja za enega najbolj legendarnih oziroma kultnih vozil v tem segmentu. Ter obenem tudi enega najbolj zaželenih, pa četudi se zna bližnja konkurenca ponašati z opazno nižjo ceno (npr. Renault Trafic ter Citroën Spacetourer) ter nenazadnje tudi modernejšim stasom (Ford Tourneo Custom).
A se vseeno zdi, da bo Transporter (ter njegovi derivati), navkljub malce bolj konservativnemu značaju in višji ceni, ohranil svoj primat na trgu. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker velja med ljudstvom Volkswagnov Bulli tudi med rabljenimi primerki – pa naj gre za katerokoli preteklo generacijsko verzijo – še vedno za bistveno bolj priljubljenega kot katerikoli prej omenjeni konkurent. Zatorej se ne bi prav nič čudil, če bi čez nekaj desetletij lahko opazil Ben Ponove sonarodnjake, kako se v poletnih mesecih naokrog po Evropi prevažajo z ohranjenimi primerki šeste generacije Transporterja.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen