Oprani Smrkec
Bodimo iskreni. Tovrstno renesanso, kot jo trenutno doživlja švedski proizvajalec, je pričakoval le malokdo. Saj jih še pred par leti, ko je švedski avtomobilski ponos dokončno padel v kitajske roke, ni bilo malo, ki so bili skoraj povsem prepričani, da gre po enaki poti kot »sonarodnjaka«, avtomobilski Saab ter ponudnik pametnih telefonov Ericsson (beri: na smetišče zgodovine). A zgodilo se je ravno nasprotno, saj je znamka Volvo že v relativno kratkem času doživela pravo renesanso ter posledično pričela dosegati izjemne prodajne rezultate. K temu so v dobršnji meri prispevali tudi povsem na novo razviti športno uporabni »terenci« (npr. model XC90, ki predstavlja prelomnico v znamkini novodobni zgodovini), saj so postali na moč mikavni, zaradi česar so pričeli v njihove salone zahajati kupci malce drugačnega profila.
Tako ni presenetljivo, da so, opogumljeni od predhodnih uspehov (ter povsem v duhu novodobnega SUV trenda), pričeli dodobra širiti svojo »polterensko« ponudbo, kar so v lanskem letu nadgradili še s trenutno najmanjšim modelom XC40.
Najnovejši križanec Volva, ki je sicer zasnovan na povsem novi koncernski (Geely) arhitekturi CMA, namenjeni njihovim kompaktnejšim modelom, se oblikovno v dobršni meri naslanja na koncept 40.1 ter obenem dodobra sledi linijam večjih bratov. V skladu s pričakovanji je moč uzreti nekatere prepoznavne novodobne znamkine oblikovne elemente, kot so recimo dnevne luči LED v obliki mjölnirja, kakršnega je nekdaj naokrog vihtel rdečelasi nordijski bog groma. A je vseeno kot celota še vedno dovolj samosvoj (malce bolj avantgardno oblikovan zadek), da ga nikakor ni moč zamenjati s 26 centimetrov daljšim XC60.
Vendar pa ravno zadnji del ponuja med ljudstvom daleč največji predmet razprave, zaradi česar se zdi, da XC40 ne izzove toliko vzdihov navdušenja, kot je to uspelo pred sedmimi leti njegovemu konkurentu z Otoka (RR Evoque). Pri tokratnem testnem primerku je za obračanje glav še najbolj poskrbela izjemno zanimiva ter opazna barvna kombinacija, pri kateri je sicer moder odtenek Amazon brezplačen, belo obarvana streha pa stane kar 585 € (!). V takšni podobi je avtomobil, povsem nehote, spominjal na znani risani lik (ki je sicer nastal v državi, kjer proizvajajo XC40), ki so ga oprali v pralnem stroju. Igrivo in všečno!
Ne zgolj za Laro Croft
Volvov urbani križanec je s 4,42 metra dolžine ravno pravšnjih mer, da bi lahko postal eden njihovih največjih prodajnih uspešnic. Nenazadnje tudi zato, ker ponuja v svoji notranjosti precej več uporabne praznine, kot to kaže na zunaj, kar bodo znale ceniti tudi malce bolj aktivne družine – a le, če ne vlačijo s sabo na dopust pol športne trgovine.
Novi XC40 se na zadnji klopi ponaša s precej dobrodušno odmerjenim prostorom za kolena (bolj kot pri prej omenjenem konkurenčnem Evoqueu), kar so dosegli z malce bolj pokončno nastavljenim hrbtnim naslonjalom. Obenem pa so povsem pozabili na malce daljši sedalni del, ki bi olj učinkovito podpiral noge odraslih potnikov na daljših poteh. Prtljažnik s svojimi 460 litri res ne ruši rekordov, a je v njem moč najti nekatere izjemno uporabne rešitve (npr. pokonci postavljena pregrada dvojnega dna s pripadajočimi kavlji za vrečke), kakršne zaman iščemo celo v nekaterih večjih vozilih, pri katerih se proizvajalci, podobno kot Primčevi, hvalijo s t.i. »družinsko naravnanostjo« (npr. Renault Koleos, ipd.).
A tisto pravo filozofijo znamke Volvo, ki jo opredeljujejo udobje, varnost ter prefinjenost minimalističnega skandinavskega oblikovanja, je še daleč najbolj moč začutiti v sprednjem delu kabine, kjer potnika razvajata izjemno udobna »fotelja«. Izdatno nastavljiva in ogrevana sedeža (1.469 € doplačila) sta v mojih očeh med najboljšimi, če ne celo v vrhu segmenta. Amen! Voznika bo hkrati navdušilo zadostno število obloženih odlagalnih mest (tudi pod voznikovim sedežem, kar sicer stane dodatnih 40 €), malce manj pa nekatere nedoslednosti (npr. precej nenatančni stiki na armaturni plošči, padajoči vzglavniki za glavo zadaj), pri katerih srčno upam, da gre zgolj za začetniške težave v belgijskem obratu.
Omenjeno pa nikakor ne pokvari celotne slike! Pozitivne občutke dodobra nadgradi soliden (vendar ne izvrsten!) izbor notranjih materialov, pa četudi bi lahko bile nekatere plastike okrog osrednje konzole malce bolj kakovostne. Estetska duša pa bo brž vztrepetala ob nekaterih izjemno premišljenih detajlih (npr. material vratnih oblog, ki spominja na babičino zofo, ali pa grafično narisan »odsev« kontrolne lučke ob vklopljenem smerokazu, ki se zablešči v obrobi digitalnih merilnikov), ki dajejo občutek, da je bila vsaka najmanjša podrobnost narejena izjemno premišljeno. Bravo!
Nekaj mešanih občutkov pušča osrednja info-zabavna enota, ki je sicer na pogled lepa kot nesojena Rodetova kopalnica v Goričanah, a zahteva za svoje upravljanje (zaslon na dotik) le preveč pozornosti. Pri tem se vam lahko kaj hitro zgodi, da boste ob njeni logiki delovanja, ki je na moč podobna tisti pri tablicah, povsem nehote izklopili kakšen (sicer izjemno dobro delujoč) varnostno-asistenčni sistem. Da o upravljanju klimatske naprave z dotiki zaslona, ki ne ponuja haptičnega odziva, niti ne govorim.
Udobni poskočnež
Čeprav marsikdo domneva, da so dizli na podobni poti kot Cerarjevo udejstvovanje v politiki, pa verjetno ravno tovrstna motorizacija predstavlja (vsaj zaenkrat, oziroma do prihoda priključnega hibrida) najbolj zanimivo pogonsko možnost pri letošnjem evropskem avtu leta. Še bolj, ker dvolitrska različica D4 (koda: D4204T12), ki je opremljena s selektivno katalitsko redukcijo (SCR), kot eden redkih dizelskih agregatov na trgu že sedaj izpolnjuje izjemno stroge zahteve standarda Euro 6d-TEMP glede dušikovih oksidov, ki bodo sicer v veljavi šele s prihodnjim letom. Zato boste lahko še vsaj nekaj let povsem brez skrbi, da bi vas s tako motoriziranim XC40 preganjali iz mestnih središč.
Okej, pa saj si dizla tako ali tako ne boste kupili, da bi se z njim preganjali zgolj znotraj mestnih obzidij! Njegova 190-glava konjenica pod motornim pokrovom je namreč dovolj številčna, da jo lahko pogosteje spuščamo tudi na avtocestno pašo, kjer se bo izkazala z izjemno suverenimi in prepričljivimi zmogljivostmi (manj kot 8-sekundno pospeševanje od 0 do 100 km/h) ter obenem navdušila z izjemno tihim delovanjem tudi pri najvišji dovoljeni hitrosti. Vrhunsko! Osemstopenjska menjalna avtomatika je solidna, a zna biti bavarska konkurenca (sicer bolj tista iz Münchna) še vedno hitrejša in mirnejša. Aisinov izdelek v Volvu (AW TG-81SC) je namreč med prestavljanjem navzdol (npr. iz tretje v drugo prestavo) občasno malce preveč sunkovit, kar pa nikakor ni preveč moteče, da ne bo pomote.
Med defenzivnimi avtocestnimi križarjenji bo tako še kako prav prišel tudi aktivni tempomat s funkcijo delno samodejne vožnje Pilot Assist, ki deluje izjemno prepričljivo (beri: brez pretirano paničnih volanskih manevrov med črtami) ter ponuja vozniku podoben občutek varnosti, kot pri zapiranju masivnih vrat, ki nehote spominjajo na tista v trezorju. Zgolj kot zanimivost – upravljanje njegovega tempomata (vklop in aktivacija) velja za eno najbolj enostavnih ter intuitivnih.
Voznik bo hkrati užival v pohvalno udobni vožnji, saj njegovo podvozje (po starih Volvovih manirah) izjemno dobro požira neravnine, zaradi česar bistveno manj pretresa potnike na slabših podlagah kot npr. bolj dinamično naravnani Evoque. Nenazadnje je Volvov najmanjši križanec tudi na volanu opazno mehkejši od omenjene angleške konkurence, a je še vedno povsem dovolj komunikativen, da je možno z njim uživati tudi v kakšnem hitreje voženem ovinku.
Brez četrtega »V«
Med tokratnim preizkusom sem se kar nekajkrat zalotil, da bi tudi najnovejši Volvov križanec povsem spadal v tisto znano švedsko formulo uspeha, ki zapoveduje tako imenovani trojni V. A sem ob ogledu cene tokratnega testnega vozila, ob kateri je moč najti na Slovenskem celo kakšno povsem spodobno hiško, omenjeno formulo skoraj že dopolnil s četrtim V, v obliki … valiuma (ali, če želite, vodke).
A pozor! Pri tokratnem testnem avtomobilu je pač šlo za primerek, pri katerem je bilo na voljo skoraj vse, kar je na ceniku (pa četudi bi lahko bila cena ob bolj logični konfiguraciji nižja za okrog 5 tisočakov). Tako pa vam znajo v njihovem prodajnem salonu za dobrih 20 tisočakov manj ponuditi povsem spodobno opremljen primerek (First Edition), v katerem se skriva enak pogonski sklop. To pa je že tista cena, ki je celo opazno nižja, kot pri veliki večini podobno velikih idealov avtomobilske sreče iz nemških dežel!
Tekst in foto: Urban Acman.
* Volvo (kit.)
Mnenja uporabnikov
18 komentarjev za "Švedska renesansa"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
V Nemciji na Fever auto (tudi znani slovenski diler jih tam jemlje) si ga skonfiguriras in je cena precej ok.
Meni je pa avto spredaj zelo lep, zadaj da kozlaš, notranjost pa mi je všeč, čeprav vidim, da vas večina piše, da notranjost ni lepa, saj pravim, vsak ima svoj okus. Ko prebereš da je cena osnovnega 30jurjev, tale z ful opreme pa duplo dražji 60000, me mine, res jih ni vreden nikoli. Raje imam BMW X1 ali Audi Q3, še Kodiaq bi raje imel, ker za najmanjši suv Volvo odšteti 60jurjev je greh. Mislim da za 60000 dobiš tudi dobro nabitega BMWja X1 in pa tudi novega VW touarega, ki je razred višje, recimo Volvo XC60. Ne vem kam bodo šli s temi cenami, zato pa je vedno več suv vozil, korejskih in francoskih znamk itd….sploh KIa, kii daje 7 letno garancijo in nova Kia je tudi dober avto, lp
Zunanjost mi niti ni slaba, bolj me moti notranjost… ki je antipačina…žal, pa je lahko še tako oblikovno prečiščena, rafinirana in kar je še takih izrazov… meni enostavno ne potegne.
Volvo je naredil velik korak naprej z novo generacijo. Avto je res dober in vse, ampak bi jaz osebno raje kupil novega BMW X3. Vzroki so pa naslednji: Notranjost je na višjem nivoju. I-drive je razred zase kar se tiče uporabnosti in odzivnosti. 6 cilindrski motorji in najbolši avtomatski menjalnik. Izgled pa je v za moje pojme tudi boljši (ampak izgled je odvisen od posameznika). Volvo je velik konkurent ostalim proizvajalcem, vendar pa mislim da je BMW z novo X3 postavil nov standard pri teh srednje velikih premium terencih.
Ja ok, ampak vseeno imaš na koncu dneva ko parkiraš v svojo garažo pač samo bmw ne Volvo, to pa tudi nekaj šteje.
Stvar osebne percepcije, izkušenj in prepričanja. Bolj splošno prepričanje (pogledal sem kar nekaj lestvic najbolj uglednih avtomobilskih znamk) je da je BMW v samem vrhu, Volvo pa se med prvimi 10-15 najuglednejšimi znamkami vsaj na lestvicah ki sem jih videl ne pojavi. Pa to ne pomeni, da ni dober, sem prav vesel da Volvo zelo dobro okreva po tistem ko ga je Ford skoraj umoril.
https://businesstech.co.za/news/motoring/222383/these-are-the-20-most-valuable-car-brands-in-the-world/
Mislim, da je konkurenca XC40 bolj X1, XC60-X3 in XC90-X5..
se strinjam, nekako tako spadajo skupaj ja…..
Opa, moja napaka. Tok so si podobni, da sploh nisem dobro pogledal. Proti X1 ima veliko večje možnosti, kot pa XC60 proti X3.
Cena testnega vozila je prav napisana?
Je 🙂 Testno vozilo je bilo namreč dodobra založeno z vso možno opremo, saj je bilo dodatkov za kar 16.941 evrov. A glede na uradno specifikacijo preizkusnega vozila, pri katerem je bil vsak posamezen kos dodatne opreme naročen posebej, bi se dalo z drugačnejšo konfiguracijo (npr. z akcijskimi paketi opreme, ki jih najdemo v ceniku – tako npr. paket Business Pro z navigacijo in boljšim ozvočenjem stane 1.573 €, kar je za 455 € ceneje, kot če bi naročili vsak kos posamično) dodobra znižati končno ceno. Nenazadnje je v trenutni akcijski ponudbi tudi solidno opremljena verzija First Edition za 39.990 €.