Več prostora, manj odrekanja
Jogger že nekaj časa ni več novost avtomobilskega sveta, saj ga poznamo v tej obliki kar nekaj let. Svojevrstna kombinacija karavana, enoprostorca in celo križanca se je v tem času dodobra zasidrala v srca (večjih) družin. Zato ne preseneča, da je postal ena prodajnih uspešnic praktične romunske znamke.
Ne ponuja razkošja prestižnejših SUV-jev, a to ni bil nikoli njegov namen. Jogger že od vsega začetka nagovarja racionalne voznike, ki potrebujejo prostoren, uporaben in cenovno dostopen avtomobil. Takšne, ki se brez težav odpovejo prestižu, dragim dodatkom in bleščečemu statusu, ne pa prostoru, praktičnosti in brezskrbnemu družinskemu dopustu.
Čeprav sta se mu v zadnjih letih z dostopno ceno nekoliko približala Citroën C3 Aircross in Opel Frontera, Jogger ostaja eden najcenejših sedemsedežnikov na evropskem trgu. V lanskem letu je doživel rahlo kozmetično prenovo, ki se na zunaj opazi po spremenjenem odbijaču, maski in žarometih, ponudbo pa je obogatila tudi nova barva Sandstone Beige, zaradi katere – malce nehote – spominja na znamenite nemške taksije.
Kakorkoli že, 4,55 metra dolg Jogger ostaja predvsem mojster izkoriščanja prostora, saj na razmeroma skromnem tlorisu ponuja presenetljivo veliko uporabnosti. Seveda ne brez določenih kompromisov.
Funkcija pred formo
Joggerjeva notranjost ne skriva svojih korenin. V njej boste zaman iskali mehko plastiko, ambientalno osvetlitev in zaslone, ki segajo od stebrička do stebrička. Največjo »kozmetično« novost predstavljata osveženi multimedijski sistem ter digitalni merilniki, ki pa v primerjavi z nekaterimi sodobnimi kitajskimi tekmeci delujejo precej bolj … zadržano, če želite tudi arhaično. Kar pa niti ni slabost. Upravljanje je preprosto, preglednost dobra, vozniku pa ni treba iskati osnovnih funkcij po nepreglednih menijih.
A Jogger ostaja zvest stari Daciini filozofiji. Sedeži ne nudijo pretiranega udobja, predvsem zaradi skromnega bočnega oprijema, pa vse skupaj še zdaleč ni tako neprijetno, da bi pot proti Jadranu spominjala na kazensko ekspedicijo. Tudi prostor za kolena v drugi sedežni vrsti je nekoliko bolj skopo odmerjen, medtem ko bi znali imeti višji potniki na šestem in sedmem sedežu zagotovo že kar nekaj pikrih pripomb. Tretja sedežna vrsta je namreč v prvi vrsti namenjena otrokom oziroma občasni uporabi. Pri vsem tem pa ostaja nekoliko nenavadno, da Dacia ni namenila več pozornosti klimatizaciji zadnjega dela kabine, saj tam ni prav nobenih prezračevalnih odprtin.
Ob (precej preprosti) odstranitvi zadnjih dveh sedežev se za njima odpre velikanski prostor, ki brez težav pogoltne prtljago za večtedenski družinski dopust. Tudi tisto, ki jo družina običajno čudežno potrebuje – od kovčkov do SUP-a, hladilne torbe, senčnika in vseh drugih »nujnih« stvari, brez katerih očitno ni mogoče preživeti tedna na obali (da, tudi napihljivega samoroga).
In ravno omenjena praktičnost je največja prednost romunskega sedemsedežnika, zaradi katere uporabniki lažje spregledajo nekatere njegove slabosti. Kakovost izdelave namreč ni njegova najmočnejša stran – notranjost je na posameznih mestih sestavljena površno, materiali pa so bolj robustne sorte. Če nam je to všeč ali ne, so na tem področju kitajski tekmeci danes že precej bolj prepričljivi.
Mirna pot do letovišča
Hibridni Jogger ni avtomobil, ki bi voznika vabil k lovljenju ovinkov in iskanju športnega značaja. Njegovo poslanstvo je precej bolj preprosto – potnike čim bolj udobno, varčno in brez nepotrebnega stresa pripeljati do cilja.
Kozmetična osvežitev se je tokrat dotaknila tudi pogonskega sklopa. Jogger je namreč dobil novo generacijo hibridnega pogona z oznako Hybrid 155, ki jo poznamo že iz večjega Bigsterja. Doslej uporabljeni 1,6-litrski bencinski motor je zamenjal novejši 1,8-litrski agregat, ki je povezan z dvema elektromotorjema in samodejnim menjalnikom Multimode. Večja je tudi baterija – namesto dosedanjih 1,2 kWh ima po novem 1,4 kWh zmogljivosti.
Osnovna filozofija ostaja enaka. Sistem vedno speljuje s pomočjo elektrike, sekvenčni menjalnik pa ponuja štiri prestave za bencinski in dve za električni motor. Voznik se tako ne ukvarja z izbiro načina delovanja, ampak preprosto pritisne na plin.
Po občutku je novi pogonski sklop nekoliko manj hrupen kot njegov predhodnik in za odtenek bolj odziven pri pospeševanjih. A da ne bo pomote – zvok bencinskega agregata med odločnejšim pritiskom na plin še vedno spominja na podivjano kosilnico, avtocestni hrup pa je večji, kot bi si ga potniki želeli na daljših poteh.
A vse to hibridni Jogger popravi z eno svojih največjih prednosti – varčnostjo. Na tokratni »jadranski avanturi« je pri temperaturah, ki smo jih že lahko označili za vročinski val, poraba znašala izjemno ugodnih 5,4 litra na 100 kilometrov. Edino manj prijetno presenečenje je bilo kratkotrajno opozorilo na digitalnem zaslonu, da je potrebno preveriti delovanje motorja. Sporočilo se je med vožnjo pojavilo nekajkrat za vsega sekundo, nato izginilo, vozilo pa je ves čas delovalo povsem normalno – torej predvidoma nekaj, kar zahteva zagon diagnostike in morda kakšno pososodobitev programske opreme.
Dinamično nastrojeni vozniki verjetno mislijo, da je vožnja med ovinki z Joggerjem približno tako zabavna kot odstranjevanje bodic morskega ježka iz stopala. Vendarle pa, kljub dokaj udobno nastavljenemu podvozju ter rahlo anemičnemu volanu, ni pretirano naporen. Nasprotno! Ob preklopu menjalnika v način B (brake), ki omogoča intenzivnejšo rekuperacijo in delno vožnjo z enim pedalom, postane vožnja po ovinkasti magistrali presenetljivo umirjena in nestresna.
Malce dražja kuhinja
Dacia Jogger ni avtomobil, ki bi skušal očarati s prestižem, bleščečimi materiali ali množico nepotrebnih dodatkov. Njegova formula je precej bolj preprosta – prostor, uporabnost in stroškovna učinkovitost. A le, če se na njegovem zadku ne blešči napis »Hybrid«.
Hibridna različica, ki je sicer edina na voljo z bogatejšim paketom Journey, je namreč občutno dražja od preostalih izvedenk in se že nevarno približa meji 30 tisočakov. S tem nekoliko izgubi tisto cenovno racionalnost, po kateri je znamka Dacia postala prepoznavna. Zaradi tega bi znala marsikatera družina pogledati tudi proti kakšnemu kitajskemu križancu s panoramskim ostrešjem, ogromnimi zasloni in vsaj 20-palčnimi platišči. Ali celo k domačemu Bigsterju, ki ponuja podobno filozofijo prostora in uporabnosti v precej bolj modni opravi. Okej, v tem primeru boste le morali pozabiti na dve dodatni sedežni mesti.
Kdor išče novega, prostornega in cenovno še vedno razumnega sedemsedežnika, pa bo v Joggerju našel zelo solidnega sopotnika. Je namreč eden redkih avtomobilov, ki še vedno razmišlja kot družinski kombi in ne kot modni dodatek za parkirišče pred hotelom ali nakupovalnim središčem.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Umetnost normalnosti"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Hecno je, da je ravno na mestu, kjer piše o površnosti, ena površnost (“namestih”) 😉
🙂 Hvala za opozorilo, popravljeno.
Zadnji dve leti imam Joggerja zato lahko komentiram iz vidika lastnika. Sicer imam 1.0 bencinski motor in Extreme opremo. Cena na gotovino je bila 20k €. Kako je lahko hibrid skoraj 10k € dražji, ne vem, je bil že takrat. Lahko pa potrdim, da ima avto verjetno ene izmed najslabših sedežev med novimi vozili predvsem zato ker v ledvenem predelu opore praktično ni, kar opaziš med daljšimi potmi, iz Ljubljane do Krka pa nekako gre. Ni pa to niti največji manjko avta. Večji problem je res slaba zvočna predvsem pa toplotna izolacija. Pa tudi razni črički v notranjosti avta so kar pogosti, ne samo pri meni. Še kot zanimivost, do julija 2024 se je avto celo izdeloval v Romuniji, kasneje so proizvodnjo preselili v Maroko (kjer je na voljo tudi z 1.5 Dci motorjem) ampak Sandero Stepway se pa še vedno deloma proizvaja v Romuniji.
Za 20k € je kot nov avto kljub temu vseeno super nakup ker je dober kompromis med dobljenim in danim, če seveda iščeš nekaj večjega za družino ali v mojem primeru za kampiranje. Za 30k € je pa verjetno med najslabšimi nakupi na trgu, kar govori tudi prodajna statistika že pred prenovo. Tudi iz vidika varčnosti ni ravno čudež ta hibrid, moja dolgoročna poraba po 50k km je 6,3 l (razmerje nekje 35 % mesto, 65 % primestne in avtocestne vožnje). Ima pa avto seveda kup plusev: visok odmik od tal (skoraj kot Duster), gumbi za klimatsko napravo, preprost gumb za izklop asistenčnih sistemov, hvaležna dimenzija pnevmatik, res poceni vzdrževanje …