Sam se imam za dokaj imunega na zasipanje z informacijami in obljubami reklamnih panojev ter plakatov v vseh oblikah, velikostih in podobah. Imam občutek, da jih veliko večino preprosto prezrem. Seveda pa se najdejo izjeme, ki potrjujejo to pravilo. Ena takšnih je bil oglas za sveži Volkswagen T-Cross. Ta mi je, razpotegnjen v vsej svoji mogočnosti vzdolž enega od ljubljanskih mestnih avtobusov, preprosto padel v oči.
Koliko resnice je v obljubi Volkswagna?
En razlog za to je lahko, da je bil na plakatu prikazan T-Cross enake barve kot pri testnem avtomobilu. Drugi (in meni tudi bolj verjeten) pa je, da zato, ker nas določene okoliščine spodbudijo, da smo na kakšne stvari v svoji okolici bolj dojemljivi, kot bi bili sicer. Nenazadnje sem med vožnjo z malim Volkswagnom opazil tudi, da je T-Crossov na naših cestah pravzaprav kar dosti. Opažanje, do katerega sem res prišel šele med druženjem z njim. No, karkoli že, plakat sem opazil in nekako me je spodbudil v razmišljanje glede reklamne kampanje – Sem več, kot pričakuješ. Pa poglejmo, koliko je resnice v tej obljubi.
Več kot Arona
V tem zapisu se ne bom mogel izogniti občasnim primerjavam z njegovimi tehničnimi in sorodstvenimi sorodniki, bratom Volkswagen Polom ter sestričnama Seat Ibizo ter Arono. Medtem ko sem pri slednji dobil občutek, da je ta zares samo nekoliko v višino razpotegnjena Ibiza, se mi je zdel T-Cross na prvi pogled več kot samo privzdignjen Polo. Seveda ne more zanikati, da so številni elementi v njem, kot recimo merilniki, sredinska večopravilna enota in vsa stikala ter gumbi širom kokpita, skupni obema Volkswagnoma, mestoma pa tudi Seatoma. Vseeno pa deluje, da so mu oblikovalci vdahnili dovolj samosvoj izgled armaturne plošče in drugih elementov notranjih oblog, da ne deluje kot samo v višino razpotegnjen Polo. Tudi njegova zunanja podoba je nekoliko bolj »terensko« visoka od Aronine, kar posledično T-Crossu zagotavlja nekaj več notranje prostornosti, kot jo ponuja mali Seat.
Teorija in praksa
Ni pa bil preizkušeni T-Cross v notranjosti od testne Arone samo prostornejši, ampak tudi uporabnejši. Slednjo je v testnem primerku dvigoval na višjo raven zložljiv naslon sovoznikovega sedeža, ki je ob poklopljenem naslonu zadnje klopi dovoljeval prevoz tudi preko dveh metrov dolgih predmetov. Dodatno je prilagodljivost T-Crossove notranjosti povečevala vzdolžno pomična zadnja klop. Kolikor se ta v teoriji kaže kot velika prednost, sem bil v praksi nekoliko skeptičen nad njeno dejansko uporabnostjo. Naj spomnim, da je T-Cross še vedno med manjšimi avtomobili na tržišču. Že res, da je navkljub merski skromnosti zunanjosti v kabini presenetljivo veliko centrimetrov in litrov prostora, a fizikalnih meja Volkswagnovim inženirjem v njem vseeno ni uspelo preseči.
Preostalih 99,8 %
Pritrjujem, da je naša petčlanska družina z njim dva izleta izpeljala presenetljivo neobremenjeno in sproščeno. Beri: v širino zadaj sicer res ni bilo pretiranega razkošja, a je bilo dovolj prostora za noge in glave vseh petih. Glede na razmak kolen zadnjih potnikov od naslonov prednjih sedežev pa mi je bilo jasno, da bi ga bilo s pomikanjem sedežne klopi naprej takoj premalo. Iz tega razloga se mi zdi vzdolžna pomičnost zadnje klopi sicer na papirju velika prednost, a v praksi uporabna samo v omejenih primerih. Večinoma pa bo klop ostala potisnjena v skrajno zadnjo lego.
Spominja na male enoprostorce
In čeprav je namen vzdolžno pomične klopi jasen – povečljivost prtljažnika – moram poročati, da je tudi ta, podobno kot v nekaj večjem T-Rocu, še vedno razmeroma prostoren in ravno tako uporabno zasnovan. Solidnih 455 litrov pritrjuje prvi oceni, trda polica oziroma dno prtljažnika (ki ga je, kot v veliki večini sodobnih Volkswagnov, možno namestiti v dva višinska položaja) ter prej omenjena zložljivost naslonjal sedežne klopi in sovoznikovega sedeža pa drugi. S stališča prilagodljivosti kabine me T-Cross močno spominja na male enoprostorce, ki so vladali trgu (drugih) družinskih avtomobilov kakšnih deset let nazaj.
Dobro naloženi evri
Bencinski 115-»konjski« litrski TSI sem doslej vozil v že omenjenih Ibizi in Aroni. V primerjavi z vtisi iz obeh Seatov nisem opazil ničesar drastično novega. Turbotrivaljnik tudi v Volkswagnu navdušuje z zmogljivostjo, pripravljenostjo se vedno znova in znova zavrteti vse do rdečega polja na eni strani oziroma razvajati s prožnostjo ter zmerno žejo na drugi strani. Razlika od španskih sester je bila le v tokratni samodejnosti sedemstopenjskega DSG-ja. Pri njem sem pozdravljal dobro zanašanje na motorni navor, saj se je po tej plati pogonski sklop obnašal že skoraj kot kakšen dizel. Trdno sem prepričan, da bi bila za vsakdanjo vožnjo zelo verjetno povsem dovolj tudi motorna stopnička nižje, a bi sam, ob upošteavanju specifike naše petčlanske družine, v T-Crossu vseeno raje posegel po 115-»konjski« izpeljanki. Tistih nekaj evrov več, ki bi jih moral plačati vsako leto ob podaljšanju zavarovanja, bi se mi zdelo dobro naloženih vsakič, ko bi trivaljnik dajal vse od sebe.
Pregovorno dobra nastavitev
Kot pri številnih Volkswagnih doslej, tudi v T-Crossu hvalim uglašenost njegovega podvozja. Nekako me sicer res nikoli ni »zasrbelo« da bi se z njim želel zagnati med ovinke, sicer pa je podvozje po tej plati dovolj čvrsto, da z njim ne boste tvegali morske bolezni. Istočasno je vzmetenje tudi dovolj udobno, da se T-Cross izkaže kot dober sopotnik celo za daljše poti. Krajša medosna razdalja sicer res povzroči nekaj več zibanja avta na slabše vzdrževanih cestah in pri večjih hitrostih, a je to pač vezano na fizično majhnost avta. Kakršnakoli drugačna nastavitev vzmetenja bi zelo verjetno porušila v mojih očeh odlično ravnovesje med udobjem in dinamiko v vožnji.
Vsem, ki za vse številčnejšimi T-Crossi na naših cestah kažete s prstom in svojemu partnerju ali kolegu pravite da je »ful luškan«, lep in da vam je sploh všeč, sporočam, da je mali Volkswagen tudi objektivno gledano zelo dober avtomobilček. Ali je tudi res več, kot pričakujete, je sicer stvar vsakega posameznika in njegovih zahtev. Če pa resno razmišljate o njegovem (sicer v mojih očeh ne ravno najbolj ugodnem) nakupu in si ga s stališča proračuna tudi lahko privoščite, potem le stopitev v Volkswagnov prodajni salon. Meni in petim podobno razmišljajočim »pacientom« v Sloveniji pa je jasno, da bi takšen kup denarja raje namenili litrom pod prednjim pokrovom kot tistim v prtljažniku. Posledično bi se pri morebitnem izbiranju med malimi Volkswagni odločil za aktualni Polo GTI.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
29 komentarjev za "Več, kot pričakuješ"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Moram priznat, da nisem verjel ceni in sem šel preverit. Zdej ali ljudje serjejo denar ali pa je nekaj hudo narobe. ”da bi takšen kup denarja raje namenili litrom pod prednjim pokrovom”, s tem se bolj strinjam.
Glede na to, da je bila nedolgo nazaj povprečna bruto plača 1.685 EUR (neto cca 1.100 EUR), mediana pa skromnih 1.394 EUR (neto cca 950 EUR), je odgovor na dlani. Nobeden izmed teh pri zdravi pameti ne bo posegal po nesramno predragih avtomobilih. Za avto v rangu slabih 30k rabiš bruto 3500 EUR.
Menim, da je ta avto dokaz, kaj je danes narobe z avtomobilsko industrijo.
Konec koncev jih ne bo malo na cestah, to je tisto, kar me čudi.
Tako veliko jih pa spet ne bo. Ob teh cenah bo celo die hard fan golfa II trikrat premislil, ali ga kdo le ne vleče za nos. V vsakem primeru se mi zdi, da so pred avtomobilsko industrijo časi streznitve.
Kodiaq sploh ni drag… konec koncev…
Grd pa še bolj.
Draga šminka.
27k je še preveč za T-Roca, ne pa za tole škatlico, s plastik fantastik notranjostjo. Res je, VW ima popuste ampak še vedno si na koliko, 24k? Še vedno odločno preveč za ta rang.