Še vedno vozim – vendar ne hodim

Težko je povzeti vso življenjsko energijo in voljo, ki so jo zbrali Borut, Janez, Vinko in drugi člani gibanja Še vedno vozim – vendar ne hodim, da lahko dan za dnem med pripovedovanjem podoživljajo verjetno najbolj strašne trenutke svojega življenja. Pa jih pogledam: so optimistični, pozitivni, močni in predvsem prepričani v svoje poslanstvo: čim širši javnosti prenesti vrednote varne vožnje. Ali kot so zapisali sami: “Namen kampanje je jasen: opozoriti na pomen upoštevanja cestnoprometnih predpisov in odgovornega ravnanja v cestnem prometu, vplivanje na spremembe kulture vožnje in zmanjšanje prometnih nesreč s hudimi telesnimi poškodbami.”

V zadnjih štirih letih so se srečali z več kot 19.000 mladostniki, v naslednjih treh letih pa so si zadali cilj, da bi jih vsako leto do 2015 obiskali vsaj še 17.000 in s tem pokrili celotno generacijo mladostnikov med 15. in 22. letom. “In če nam bo z akcijo uspelo rešiti vsaj eno življenje, bo naš cilj dosežen!” je še dejal Janez Hudej.

Medtem ko podajajo svoje zgodbe, zrejo v mlade obraze; nekaterih se dotaknejo, drugi so prepričani, da se jim kaj takšnega ne more zgoditi. A kljub tragičnim posledicam nesreče neprestano ponavljajo, da želijo ozaveščati in ne strašiti. Mladim bi radi prikazali motivacijsko plat zgodbe, z lastnim zgledom in izpostavljanjem spodbudili pozitiven odnos do invalidnosti ter razbijali tabuje, ki so z njo povezani.

Ambiciozen cilj še težje uresničujejo zaradi varčevalnih ukrepov, ki so izničili državna finančna sredstva, namenjena preventivi v prometu. A ker so dokazano pravi borci, so se spopadli z novim izzivom, medijsko akcijo ozaveščanja in zbiranja sredstev, ki so jo poimenovali “Ker takrat nisem rekel/rekla ničesar, bom sedaj povedal/a vse.”

Njihova izjemna prizadevanja so občudovanja vredna in kažejo pozitiven zgled, ki ga velja podpreti.

 

Več o gibanju Še vedno vozim – vendar ne hodim

Besedilo in foto: Urška Radolović.