Kloniranje po francosko
Francozi so že pred časom spoznali nekaj življenjskih resnic. Da naj bi bili parfumi najboljši afrodiziak. Četudi nam je osebna higiena povsem sekundarnega pomena. Da naj bi najboljši siri smrdeli bolj kot teden dni nošene najlon nogavice. Četudi nas ob tem sili na bruhanje. Ter da mora imeti dandanes vsak resen avtomobilski proizvajalec v svoji ponudbi nežnega terenca, namenjenega plezanju čez mestne pločnike. Četudi je potem videti kot Renaultov Koleos …
Že pred časom so tako »nori znanstveniki« francoskega koncerna PSA ter japonskega Mitsubishija skupaj staknili glave, s sakejem poplaknili koščke camemberta ter (ne)uspešno klonirali Outlanderja v Peugeota 4007 in Citroëna C-Crosser. Japonski očetje so čez nekaj časa na svet ejakuirali še manjšega, kompaktnega ASX, ki sicer bazira na platformi večjega brata, Outlanderja. Med drugim tudi z namenom, da bi bili domači, japonski kupci že zaradi njegovih manjših in kompaktnejših mer deležni manjšega davka, ki je v prenatrpanih japonskih mestih sicer vezan na zunanje dimenzije avtomobila. Dragi načrtovalci Zakona o uravnoteženju javnih financ ter iskalci (smiselnih) davčnih lukenj, ki bi pokrile proračunsko luknjo, bi morda ob podobnem ukrepu na Slovenskem postali vaši cenjeni avtomobili naenkrat preveliki?
Z geni ASX-a so uspešno oplodili še francosko mater, a kljub temu francoski klon, v obliki modela C4 Aircross, po zunanjosti zelo uspešno zakriva njegovo daljnevzhodno poreklo. Dobrih devet mesecev truda francoskih inženirjev je doprineslo malce DS-ovskih detajlov, ki spominjajo na konceptnega Hypnos, na eni strani ter malce »croissantsko« oblikovanih zadnjih luči na drugi strani. Kar je ustvarilo zelo všečno zunanjo celoto. Sicer je potrebno pozabiti na kakšno zimzeleno DS božanstvo, a se zna človeku ob Aircrossovi zunanjosti nehote izviti: »Lep kot mama!«.
Rižota s kančkom dijonske gorčice
In če zunanjost Citroëna C4 Aircross še kaže dovolj francoskosti, da bi ga lahko brez težav vkomponirali med tradicionalno julijsko vojaško parado po pariškem Champs-Elysees, pa bi se v njegovi notranjosti voznik Pierre, ki se še danes ni sprijaznil z izgubo francoskih kolonij v Afriki, še bolj trdno oklenil Aircrossovega volana. Namreč v njegovi notranjosti kaže Citroën svoj francoski pečat le in edino z … emblemom na volanu.
Vsa ostala notranja arhitektura je več ali manj poznana že iz Mitshubisija ASX, z vsemi prednostmi in slabostmi ergonomskih rešitev, ki so poznane in razumljive le tam onkraj vzhajajočega sonca. Tako mi še vedno nikakor ne gre v račun, kako ima lahko vozilo, vredno več kot 30 evrskih tisočakov, avtomatski pomik (zopet) le in samo voznikovega stekla. Ali pa (zopet) neobičajno postavljeno tipko (zopet) enosmernega potovalnega računalnika. Ali pa zgolj enoconsko klimatsko napravo.
A po drugi strani navduši s tehnološko naprednostjo ter kakšnim prijetnim detajlom, kot je nežna tristopenjska ambientalna osvetlitev okrog velikanske zastekljene panoramske strehe. Preseneča s kamero, namenjeno vzvratni vožnji, ki ostaja učinkovita tudi v jesenski plohi. Prepriča z navigacijo, ki je na vseh mojih preizkušnjah sploh kot prva našla povsem pravilno pot do odmaknjene, »testne« vasice, ki je skorajda že pozabljena od boga ter … Garmina. In nenazadnje, razveseljuje tudi z možnostjo velikega števila različnih nastavitev, namenjenih voznikovi personalizaciji avtomobila (zvok smernikov, čas osvetlitve notranjosti, …), pri nekaterih znan le iz vozil višjega razreda. Kljub temu pa sem si le zaželel kakšen bolj francoski, DS-ovski občutek za detajle, ki bi poskrbel, da se v njegovi notranjosti ne bi počutil kot v Casiu G-Shock.
Pameten kot oči
V primeru testnega avtomobila, ki se je ponašal s trenutno najmočnejšo motorizacijo, so se Citroënovci preprosto naredili »francoze« ter pri motorju poskrbeli le in samo za nalepko HDi. Več jim niti ni bilo potrebno storiti, saj so japonski očetje povsem sami razvili 1.8 litrski dizelski agregat DI-D, ki se ponaša z dokaj nizkim kompresijskim razmerjem (1: 14,9) in spodobno močjo 110 kilovatov. Priznati je potrebno, da avtomobilu in njegovi filozofiji precej pristaja 150 »konjičev«, ki ga naredijo dokaj živahnega. Performanse bi tako znale zadovoljiti celo kakšnega nezadovoljènega moža, naveličanega frigidnega zakona, ki išče potešitev na cestišču. V zakup mora vzeti le rahlo motorno anemičnost do 2.000 motorskih vrtljajev. Obupno patetičnim frankofilom, ki pa se le stežka sprijaznijo z japonizacijo, pa je še vedno na voljo domači, PSA-jev 115 »konjski« HDi.
Nostalgiki, ki se še s solzami v očeh spominjajo nepozabnih doživetij z Amijem, CV2 ter morda celo s »terenskim« Meharijem, bodo razočarano ugotovili, da se Aircross pelje kot po tračnicah. Kljub višjemu težišču je prečnega nagibanja manj, kot pri še vedno aktualnemu Toyotinemu RAV4. Kljub nizkoprofilnim pnevmatikam na testnem vozilu ter 18-palčnim platiščem, bolj prepričljivo in elegantno požira neravnine na makedamskih cestiščih, kot Kiin Sportage. Le pri hitrejši vožnji se znajo posamezne prečne neravnine bolj občutno prenašati proti koščenim zadnjicam. Preklopljivi štirikolesni pogon (2WD – dvokolesni način; 4WD – s samodejnim razporejanjem motornega navora ter LOCK – zapora sredinske sklopke) pa na spolzkem cestišču poskrbi za skorajda tolikšno voznikovo samozavest kot pri zmagovalcu rallyja Pariz – Dakar z Mitsubishi Pajerom. Tako sem bil pri napihnjenemu C4 povsem zadovoljen, da se je pod njegovo zapeljivo karoserijo skrivalo znanje fanatičnih perfekcionistov iz Tokia in Okazakija.
Chanometer
Razred bulvarskih postopačev oziroma »šminkerskih« terencev se je v zadnjih letih namnožil skorajda toliko, kot raznorazni strankarski voluharji po državnih svetovalnih službah. Za uspešen preboj na trg morajo biti vsaj Sportageovsko lepi, Tiguansko tehnično perfektni ter Yetijevsko cenovno konkurenčni. Dokaj visoko ceno testnega Aircrossa sicer tolaži dokaj popolna oprema ter tradicionalni kreativni popusti. Otrok japonsko – francoske naveze ima tudi oba ostala predpogoja, da bi bil uspešen v svojem avtomobilskem življenju. V katerem sicer nekako velja, da je eno avtomobilsko leto podobno kakšnim petnajstim človeškim. A vendarle, so mar resnično uspešni le tisti, ki so zgolj podedovali materino lepoto ter očetovo pamet?
Tekst in foto: Chan
Več o C4 Aircross na uradni strani.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Citroën C4 Aircross Exclusive HDi 150 4WD – Lep kot mami, pameten kot oči?"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
:-))))
Lep res ni, daleč od kakšnega ”pravega” Citroena po dizajnu, pač imajo roke zvezane in je vse povezano z denarjem in zmanjševanjem stroškov. Sprednji del še kar, zadnji pa zelo kitajski.
P.s.: Dober okus za ure imaš, Chan 😀
Bi se dalo razpravljat, kaj je lepše: zadnja plat krave ali zadnji del Citroena (slika 3). In ja, bolšje, da bi lepoto po očetu dobil.