Per aspera ad astra*
Pri romunski Dacii, ki se lahko v teh turbulentnih časih, kot eden izmed redkih proizvajalcev, pohvali z rastjo svoje prodaje, precej dobro vedo, kako trnova pot je bila do njihovega sedanjega uspeha. In če so bili še pred kakšnimi petnajstimi leti njihovi avtomobili pri nas približno tako zaželeni kot Suarezovi zobje na letošnjem nogometnem spektaklu v Braziliji, pa se je leta 2004 situacija opazno spremenila. Prva generacija limuzinskega Logana, ki je kot njihov prvi model nastal pod popolnim protektoratom francoskega Renaulta, je pomenila drastičen preporod znamke iz dežele, kjer se je nekdaj razprostirala rimska provinca Dakija. »Popolnoma nov avto za 5.000 evrov« pa je postal dokaj nepričakovan prodajni hit.
Pri drugi generaciji gre v osnovi za kombi-limuzinskega Sandera, slavno ime Logan pa ohranja pri karavanski različici in tokratni limuzinski verziji. In kljub pomislekom pri slednji karoserijski izpeljanki, komu bi lahko bila omenjena štirivratna limuzina pri nas sploh namenjena (poleg taksistov in najbolj fanatičnih članov društva ljubiteljev Renault Thalie), pa pri njej nikakor ne moremo govoriti o kakšnem dizajnerskem skrpucalu. Kljub temu, da gre za povsem spodobno in skladno oblikovanega nizkocenovneža, pa je žal v naši družbi še vedno okarakteriziran podobno kot uživanje česna – namreč, če najdeš še toliko pozitivnih lastnosti, ti (menda) pod nobenim pogojem ne more pomagati pri izboljšanju družabnega življenja.
Muzej Renaultove zgodovine
Sicer že iz petvratnega Sandera identična in dodobra poznana notranjost je izvrsten muzej Renaultove polpretekle zgodovine, s primesmi nekaterih simpatičnih sodobnih tehnikalij. Tako še največ »sladkega« priokusa doprinese 410 evrov vreden LG-jev avdio-navigacijski sistem z zaslonom na dotik, ki se ponaša s preprostostjo in intuitivnostjo, kakršne velikokrat ne najdeš niti pri dvakrat dražjih sistemih. Hkrati se lahko pohvali z znanjem slovenščine, česar ne zna niti štirikrat dražja navigacija Bussines pri štirikrat dražjem BMW X1. Ter precej »uporabnimi« zemljevidi, ki bodo v pomoč vsem, ki se boste z Loganom odpravili na zaslužen štirinajstdnevni dopust do francoskih čezmorskih upravnih enot (beri: Gvadelup, Martinik in Francoska Gvajana).
Vseeno pa v Loganovi notranjosti kaj več od svete preproščine niti ne pričakujte. Kar se še kako pozna v precej površni obdelavi prtljažnega prostora, ki se sicer ponaša s tolikšnim volumnom, kot nekdaj Renaultova Thalia (beri: 510 litrov), kakor tudi pri cenenih plastičnih oplatah, na otip podobnih cvetličnim koritom iz Merkurja. Tolažbo je sicer moč najti v praktičnosti čiščenja le-teh.
Ker ima Logan slabih 5 centimetrov daljšo medosno razdaljo od petvratnega Sandera, imajo zadaj sedeči malce več prostora za kolena. A kljub precej visoko obetajočemu imenu opremskega paketa Laureate (nagrajenec – angl.), ki je, roko na srce, edini kolikor toliko smiseln paket pri tem modelu, pa se bodo Loganovi potniki že po kakšni malce daljši vožnji počutili, kot da so postali dobitniki »nagrade za posebne dosežke«. Dolgotrajna vožnja z Loganom je namreč podobna bazičnemu treningu v fitnesu, saj te dokaj neudoben položaj za volanom (globinsko nenastavljiv obroč), skupaj z nezadostno sedežno bočno oporo ter precej kratkim sedalnim delom, skorajda prisili, da med vožnjo povsem nehote krepiš abdominalno, hrbtno, zadnjično in še kakšno muskulaturo.
»Cukrček«
A pri tej sladko-kisli romunsko-francoski »robidi« se je še največje pozitivno presenečenje skrivalo pod motornim pokrovom. Pred samim vžigom avtomobila z arhaično oblikovanim ključem, ki sicer nehote spominja na neke oddaljene čase Yugov in Hyundajev Ponyjev, je pogled na tehnične podatke 75-»konjskega« turbodizla vzbujal precej resno vprašanje, če se ne bi bilo v tistih dneh druženja z Loganom bolje prevažati naokrog kar s kolesom. A se je poznani Renaultov 1.5 dCi izkazal z zelo spodobno delavoljnostjo, presenetljivo živahnostjo in precej uporabnim navorom od nižjih vrtljajev dalje ter se hkrati odkupil z več kot solidno porabo črnega zlata. Ob tem je vseskozi ponujal tisti neopisljiv občutek, da so Romuni, kot svetovno znani strokovnjaki za takšno in drugačno »švercanje«, v agregat uspeli skriti še kakšnega dodatnega »konjiča« več.
Z motorjem zelo dobro sodeluje tudi spodobno natančen menjalnik, ki pa nikakor ne mara (pre)hitrega pretikanja in je hkrati med prestavljanjem neobičajno glasno pokajoč. Precej pokanja bo prisotnega še na makadamskih cestiščih, saj se v slabo izolirano notranjost sliši prav vsak kamenček s ceste. A bo vsaj deloma navdušil s spodobnim požiranjem neravnin, če že s »plastičnim« občutkom za volanom (pa ne zaradi »plastičnega« doplačilnega usnja na njemu!) ne zmore – da pa ne bo pomote, se je s podobno volansko komunikativnostjo ponašal tudi Renaultov Megane pred desetimi leti.
Chanometer
En kilogram osnovno opremljenega Logana z limuzinsko zadnjico stane približno toliko kot kilogram zamrznjenih robid pri nekdaj »najboljšemu sosedu« (okrog sedem evrov in pol). Oboje sicer zna dovolj dobro zadovoljiti nekatere »dietetike«, vsem ostalim »gurmanom« pa bo za boljši priokus le potrebno pogledati še po drugih policah. Pa najsi gre celo za polico istega proizvajalca, kjer se za podobno pest evrov najde uporabnejša karavanska različica.
Več o limuzinskem Sanderu na uradni strani.
Tekst in foto: Chan
* trnova je pot do zvezd (lat.)
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen