Pogled v niti ne tako zelo oddaljeno preteklost mi je razkril, da sem takrat štel samo motorne »konje« in »njutne« ter bil mnenja, da motor z manj kot šestimi valji ali tremi litri prostornine pač ni resen motor. Po drugi strani sem danes, v razmeroma kratkem časovnem obdobju, naletel na kar dve situaciji, ko sem s skromno konjenico pravzaprav zelo dobro shajal in (skoraj) nisem prišel v razmere, ko bi si želel več motorne moči ali navora.
Druga plat Fiata 500
Beseda »skoraj« se je znašla v zgornjem stavku zato, ker na avtocestah in pri kakšnem prehitevanju »konjev« pač nikoli ni dovolj, še manj pa preveč, a to so tudi okoliščine, ki se Fiatu 500C ne podajo najbolje. 500C se namreč daleč najbolje počuti tekom umirjene in nenapadalne mestne ter primestne vožnje, ko pride njegovo bistvo tudi najbolje do izraza. To bistvo je, jasno, med vzdolžna strešna loka razpeto zložljivo strešno platno, ki z odprtjem razkrije povsem drugačno plat uživanja v vožnji z njim.
500C se namreč daleč najbolje počuti tekom umirjene in nenapadalne mestne ter primestne vožnje, ko pride njegovo bistvo tudi najbolje do izraza.
Divjanje mu preprosto ne pristaja
Ne razumite me napak, kljub moji odraslosti se nad »viškom« motorne moči nikoli ne pritožujem, a izkaže se, da Fiat 500C med divjo vožnjo vožnjo zgoraj brez, ko hitrosti presegajo mejo 100 km/h, ne ponuja tistega pravega užitka. Takrat je, kljub vetrni mreži v prednjem delu odprtine strehe, bobnenja vetra preprosto preveč, zadnjim potnikom pa bi zaradi nevzdržnega prepiha lahko »razneslo« glavo. Če se pospravi platno do skrajne lege – torej tako, da se zloži navzdol tudi predel z zadnjim steklom – so za zadnje potnike še znosne hitrosti omejene samo na strogo mestna hitrostna povprečja.
Dodaten razlog, zakaj Fiatu 500C divjanje in preganjanje skozi ovinke ne pristaja prav dobro, je zmanjšana vzvojna togost karoserije kot posledica med vzdolžnima strešnima lokoma odrezane pločevine. Karoserija 500C se tako med vožnjo bolj stresa in vzvojno zvija, tudi prečnega nagibanja karoserije je, kljub razmeroma togi nastavitvi vzmetenja, razmeroma veliko, da o slabi povratni povednosti volana in izraziti podvrženosti avta podkrmarjenju sploh ne govorim.
Dodaten razlog, zakaj Fiatu 500C divjanje in preganjanje skozi ovinke ne pristaja prav dobro, je zmanjšana vzvojna togost karoserije
Ne, Fiat 500C ni za dirkanje. Fiat 500C je uživaški avtomobilček, namenjen sproščujoči, umirjeni vožnji zgoraj brez.
Šteje veliko »pomladi«
Četudi 1,2-litrski štirivaljnik že dolgo ni kakšen biser tehnike, saj s samo dvoventilsko tehniko v motorni glavi, motornim blokom iz težke sive liltine in posrednim vbrizgom goriva šteje že kar nekaj »pomladi«, pa v 500C svoje delo opravlja povsem zadovoljivo.
Njegov tek je kultiviran, od moči ga, kot sem že namignil, ne razganja, enako je s prožnostjo, a se zmore zato ob zmerni in nenapadalni vožnji izkazati z razmeroma ugodno porabo goriva. Naprednosti motorne tehnike primerna je tudi založenost ročnega menjalnika s samo petimi prestavami, a mu tega ne štejem v minus, saj njegovi skromni konjenici tudi deset prestav ne bi kaj dosti pomagalo. Za Fiate značilna je tudi do voznikove desne roke prijazna sinhronska drobovina menjalnika, ki dopušča mehke in natančne ter po potrebi tudi hitre gibe prestavne ročice.
Tudi hitreje kot do 60 km/h
Zanimivo je, da Fiat zagotavlja delujočo elektrifikacijo platna samo do hitrosti 60 km/h, ko ga je moč v resnici premikati naprej-nazaj tudi pri hitrostih do 106 km/h. No, do te hitrosti je aktiven samo za premike v vrhnjem, »vodoravnem« delu strehe. Izjema je le zlaganje strehe do skrajnosti, ko se umakne navzdol tudi zadnje ogrevano steklo, saj v sistem vgrajena varovalka ta gib dopušča samo do hitrosti 85 km/h.
Poda se mu
K mojemu prijetnemu druženju s Fiatom 500C 1.2 je svoje seveda prispeval tudi moj EMŠO, a sem prepričan tudi, da samo zrelost in odraslost še zdaleč ne bi zadoščali za shajanje s sicer anemičnimi 69 »konji« in 102 njutenmetri.
Odločilni dejavnik pri Fiat 500C prinese med vzdolžna strešna loka razpeto strešno platno.
Odločilni dejavnik pri Fiat 500C, kot pred časom tudi pri Renaultu Twingo Sce70 Dynamique, prinese med vzdolžna strešna loka razpeto strešno platno. Glede na nekatere omejitve, ki jih prinese s sabo zasnova Fiata 500C, se mi zdi, da se umirjen motorni značaj 1,2-litrskega mlinčka celo dopolnjuje z ravno tako umirjenim, a zelo uživaškim značajem kabrio Fiata 500C.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
6 komentarjev za "EMŠO"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@pskoda: očitno ne voziš ravno kabrioleta, oziroma imaš z njimi manj izkušenj. Zgoraj brez se s takšnimi avti voziš, v poletni vročini, samo dopoldne in zgodaj zvečer, ko je sonce nižje/nizko na obzorju in so tudi temperature znosnejše. Vmes je edino smiselno se voziti z zaprto streho in vklopljeno klimo. Lp 5er
Oooo mudi mudi, ko ti sonce nabija in domov prideš ves rdeč v glavo bog ne daj, da imaš še majico brez rokavov
sem pred časom vozil 500c ampak s tamalim (1.3?) multijet dizl mlinčkom. Se štejem med voznike, ki gredo rajši 10-15 km/h čez omejitev, kot pa 5 pod, ampak se popolnoma strinjam s piscem tega članka: ko daš pri tem avtu streho dol, začneš uživat tudi pri nizkih hitrostih, kar naenkrat dvomestno število konjenice pod havbo popolnoma zadostuje in nikamor se več ne mudi 🙂
Zakaj,saj imajo dovolj svojih podobnih motorjev na lageru?! Dvocilindrična turbo 85 in 105 KM in kopico 1.4 od 100 do 180 KM. Tudi 6 stopenjske menjalnike imajo 😉
manjka mu fordov 1.0 eco boost 125KM motor in 6 prestav, to bi bilo noro…. sej vem da je nemogoče, ampak vseeeno.
Saj obstaja 500c abarth..