Ford je že kar nekaj let nazaj spoznal, da se na trgu kombijev ni smiselno omejiti le na uniformne bele dostavnike. Področje uporabe tovrstnih vozil je tako široko in raznoliko, da so želeli zadovoljiti potrebe še tako zahtevnih posameznikov. Sredi leta 2020 je na ceste prvič zapeljal Transit Trail – ravno pravi čas, bi lahko rekli, saj se je s koronskim obdobjem pričel pravi razcvet počitniških kombijev in bivalnikov. Oznaka Trail pa kar kliče po aktivnostih v prostem času.
Čeprav pri Fordu v preteklosti še niso uporabili oznake Trail, je pomen besede precej očiten. Ideja je prerasla iz sistema, ki so ga leta 2019 poimenovali Trail Control in je bil vgrajen v modelu Ranger. Takrat je šlo za prilagojen tempomat, ki je na zahtevnih področjih sam prilagajal pospeševanje in zaviranje ter s tem omogočil vozniku, da se je lahko osredotočil na krmiljenje po izrazito zahtevnih odsekih. Je pa zanimivo, da ostaja oznaka Trail ekskluzivna za modela Transit/Transit Custom.
Kaj prinaša nadgradnja Trail?
Poleg nekaterih običajnih elementov opreme, kot so žarometi LED, drsna vrati na desni strani, zadnja dvokrilna vrata s 180-
stopinjskim odpiranjem na gumb, avtomatska klima, zatemnjena zadnja stekla, je serijsko opremljen še z diferencialom z mehansko omejenim zdrsom. Slednji omogoča precej več svobode in terenskih zmogljivosti, ni pa razlik v samem podvozju. Trail ni nič bolj oddaljen od tal, nima spremenjene geometrije vzmetenja in ni posebej pripravljen na zahtevne terenske odseke. Po drugi strani dovoljuje izbiro štirikolesnega pogona, a je doplačilo v tem primeru precejšnje.
Na seznamu opcijske opreme so žal tudi strešni nosilci, ki bi lahko bili pri Trailu na seznamu serijske opreme. Je bil pa testni kombi, kot se od vzorčnega primerka te opreme pričakuje, opremljen še z vlečno kljuko in prav živahno barvno kombinacijo, ki je med opazovalci požela precej občudovanja. Predvsem pri tistih, ki jim kombi primarno ni delovni stroj, temveč življenjski sopotnik.
Večji rezervoar za daljši dnevni doseg
Zakaj je paket Trail namenjen le modelu Transit in ne Tourneu, ne vem, je pa zagotovo Transit v primerjavi z bolje opremljenim Tourneom nekoliko cenejši. Namenjen je racionalnejšim kupcem, saj v osnovni izvedenki ne dosega opremljenosti potniškega Tournea. A potem po drugi strani Trail prinaša precej dodatkov, ki se jih ne bi branili niti kupci Tournea. No, kakorkoli že, pri Fordu zagotovo vedo, zakaj je temu tako.
V notranjosti sicer ni opaziti korenitih sprememb. V oči zagotovo najprej “padejo” sedeži, ki so zopet oblečeni v posrečeno barvno kombinacijo z rumenimi kontrastnimi všitki. Voznik pa zadovoljno toči gorivo v rezervoar, saj ima slednji kar 71 litrov. Manj je zadovoljen pogled ob plačilu, saj je zanj potrebno plačati krepko preko 100 evrov, kar pač ni vsakdanja praksa pri klasičnih avtomobilih ali kombijih z okvirno 50-litrskim rezervoarjem.
Ker je Transit Trail del vala nove generacije dostavnikov, ki jih je Ford razvil skupaj s Volkswagnom, se lahko pohvali s precej dolgim medosjem ter prenovljenim vzmetenjem. Sprednja kolesa so pomaknjena malce bolj naprej, celotno vzmetenje pa se bolje spopada z uravnavanjem cestnih neravnin (posamične obese in vijačne vzmeti zadaj). Žal zaradi strešnih letev Transit Trail preseže višino dveh metrov, a se kljub temu pohvali z relativno nizkim nakladalnim robom.
Nikakor ne smem pozabiti sedežnega tetrisa v potniški kabini. Z izjemo voznikovega in sovoznikovega so preostali sedeži poklopni in odstranljivi. Njihovo pomikanje naprej in nazaj je dokaj preprosto in lahkotno, zaplete pa se pri njihovem odstranjevanju. V drugi vrsti se desni sedež lahko odstrani individualno, preostali dve tretjini sedežne klopi pa sta združeni v celoto. Če posamezen sedež lahko odstrani ena oseba, je za preostanek skoraj nujno potreben še drugi par rok. Enako velja za tretjo sedežno klop, ki je odstranljiva le skupaj ter potrebuje kar nekaj vneme in mišice dveh odraslih oseb.
Masa naredi svoje
Na račun večje mase je lega na cesti stabilna in mirna. Dizelski motor je dokaj dobro zadušen in ne zmoti spokojnosti v potniški
kabini. Pri avtocestnih hitrostih se vrtljaji ustavijo pri približno 2.550 vrtljajih, kar je v idealnem območju. Delovanja diferenciala z mehansko omejenim zdrsom praktično ni možno začutiti niti na kakšnih makedamskih odsekih, saj že lastna masa vozila poskrbi za nadzorovano vožnjo. Ker gre za mehansko umirjanje vrtenja enega pogonskega kolesa, se navor prenese na drugo kolo z boljšim oprijemom. Verjetno bi ga morali postaviti pred kakšen težji izziv in mu ob bok postaviti še enak kombi brez diferenciala, takrat sem prepričan, da bi prišlo do razlik pri pospešku ali lažjemu nadzoru s strani voznika. A na koncu je odmik od tal le pri 14 centimetrih, zato oznako Trail ne smemo jemati preveč samozavestno in s Transitom zapeljati na kakšen pretirano zahteven terenski odsek.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen