Renault-vacija romunske znamke
Če so bili avtomobili znamke Dacia v preteklosti več ali manj tarča posmeha in neizmeren vir raznoraznih šal (npr: »Kaj se sliši, ko zaloputneš Dacijina vrata? Močneje!«), pa temu že dolgo ni več tako. In ne le to! Romunsko-francoska Dacia velja v zadnjem času v svetu avtomobilizma za izjemno zgodbo o uspehu, saj je našla podobno poslovno usmeritev, kot recimo nemški Aldi, angleški EasyJet in švedska Ikea, ter ponuja kupcem zgolj tisto, kar racionalen uporabnik potrebuje. S tovrstno filozofijo navdušujejo čedalje več potrošnikov (nenazadnje tudi na »bogatem« zahodu), ki jih niti najmanj ne moti, da gre pri njihovih modelih v dobršnji meri za sestavljanke elementov starejših Renaultovih vozil.
Vendarle pa je ob tem le potrebno priznati, da je verjetno za največji preboj same znamke poskrbel ravno model Duster, saj se je pojavil ravno v tistem avtomobilskem segmentu, ki je (bil in je še vedno) med kupci daleč najbolj zaželen. Športno uporabni terenec, ki se je prvič pojavil v avtomobilskih salonih že leta 2010, se je izkazal za izjemno korektno štirikolesno gnano vozilo, ki ni stalo več od povprečno opremljenega mestnega avtomobila segmenta B ter je obenem delovalo dovolj všečno in zanimivo, da so se za njim presenečeno ozirali celo najbolj naduti avtomobilski malomeščani. A naj se sliši še tako paradoksalno, Duster je v tem času postal celo najbolj uspešno Renaultovo športno uporabno vozilo (zgolj kot zanimivost – Duster ima na nekaterih trgih izven Evrope Renaultov emblem), saj so jih prodali več kot 2 milijona. Dosežek, kakršen Renaultu z lastnimi produkti (Koleos, Kadjar) ni uspel!
Zato ne čudi, da tudi druga generacija najbolj slavnega romunskega izdelka (če seveda odmislim na kozmetične pripravke Gerovital in Drakuline suvenirje), ki se je pojavila na trgu lani, v dobršni meri ohranja prepoznavno zunanjo obliko. Avtomobil, ki je sicer postavljen na enako platformo kot njegov predhodnik (B0), je tako obdržal prepoznavne terenske linije, pri čemer posamezne podrobnosti prinašajo celo rahel pridih »jeepovstva«. Tovrstno oblikovno asociacijo je tako moč opaziti pri zadnjih lučeh, saj so sumljivo podobna tistim pri modelu Renegade. Zgolj naključje? Kakorkoli že, novi Duster se lahko še vedno pohvali z dovolj prepričljivo terensko suverenostjo, ki jo zagotavlja kar 21-centimetrska oddaljenost od tal, ter precej dobrodušno odmerjeni koti (30º – vstopni, 33º – izstopni). Da o opcijskih štirih kamerah za nadzor okolice (400 evrov), ki zagotavljajo 360-stopinjski razgled okrog vozila med kakšnimi terenskimi avanturami, niti ne govorim.
Kralj makadamskih ulic
Okej, resda pri Dusterju še vedno ne moremo govoriti o kakšnem klenem terencu, kot smo jih poznali včasih, saj boste pri njem zaman iskali lestvasto šasijo, togo zadnjo premo ter nenazadnje tudi (na brezpotnem terenu velikokrat izjemno uporaben) reduktor. Ne, pri Dusterju gre za povsem klasično športno uporabno vozilo z opcijo (priklopljivega) štirikolesnega pogona, kakršnega pred kakšnimi 25 leti, ko so se po hostah preganjale raznorazne Feroze, Nive in Jimnyji, pravoverni jagri in hostarji še povohali ne bi. Pa četudi njegovemu štirikolesnemu pogonu, ki ga je možno zakleniti (Lock – 50:50) vse do hitrosti 80 km/h, ni moč očitati nič resnejšega, pri čemer mu na strmejših klancih priskoči na pomoč še sistem HDC.
A dandanes, ko postajajo novodobni križanci čedalje bolj poženščeni, pravih off-road terencev pa je na trgu celo manj kot deklariranih marksistov med Levico, je tudi Dusterja moč označiti za dovolj klenega in terenskega. Časi se pač spreminjajo.
In da pri novem Dusterju nikakor ne gre zgolj še za enega novodobnega »SUV metroseksualca«, se izkaže že na prvem makadamskem cestišču, na katerem se počuti kot doma. Ter dodobra dokazuje, da je bil prvenstveno ustvarjen za tiste trge, kjer so ceste luknjaste kot švicarski sir ter slovensko zdravstvo. Tako moram priznati, da na tovrstnih poteh že dolgo nisem tako užival, kakor z novim Dusterjem, saj njegovo podvozje, ki je sicer dokaj »francosko« mehko nastavljeno, izjemno učinkovito požira neravnine, pri čemer je tudi volanski mehanizem dovolj imun na kakšne nenadne sunke. Zgolj za primerjavo – najbližja konkurenca iz Suzukijevega hleva (Vitara in S-Cross) je pri tem bistveno manj prepričljiva!
Volanski mehanizem, ki je pri drugi generaciji Dacijine uspešnice postal električno podprt (pri predhodniku še hidravličen), je hkrati precej bolj mehak (tovarna navaja, da je potrebno za 35% manj sile pri sukanju volana), kar bodo še posebej cenile nežne ročice pri manevriranjih na ozkih gozdnih jasah. A mu še vedno manjka malce več komunikativnosti, kar se pozna pri kakšnem hitrejšem preganjanju po gorskih serpentinah. Avtomobil, ki bi definitivno bolj navdušil McAdama kot pa McRaeja!
Terensko naravo hkrati razkriva izjemno kratko preračunana prva prestava, ki vsaj deloma nadomešča reduktor, zaradi česar se vam bo zgodilo, da boste velikokrat speljevali kar v drugi. In tudi sicer so ostale prestave preračunane dokaj na kratko (razen zadnje), zaradi česar se boste v večini voznih režimov vozili prestavo višje kot običajno (npr. pri 50 km/h se motor vrti v četrti prestavi z 2.100 vrtljaji, indikator menjave prestav pa vas panično opozarja, da že pretaknete v peto). Renaultov 1,5-litrski dizel, ki se je tokrat vrtel pod motornim pokrovom, je že stari znanec, pri katerem sem si zaželel zgolj za odtenek več moči v srednjem vrtljajnem območju, kar se opazi pri kakšnem konkretnejšem prehitevalnem manevru na avtocesti. Zato je pač potrebno več telovadbe z menjalno ročico, kot bi si to želel. A se brž odkupi z dovolj ugodno porabo goriva, saj za terenca požlampa skorajda tako malo kot bodybuilder pred tekmo. Pohvalno!
Nič več Renaultov ostanek
Še največje presenečenje ponuja novi Duster v svoji notranjosti, kjer nimaš več občutka, da je bilo vse skupaj narejeno na hitro (beri: sestavljeno iz Renaultovih odsluženih delov). Tako po novem znotraj deluje, kot da so se romunsko-francoski »arhitekti« precej bolj potrudili s posameznimi detajli, kar se še najbolj kaže v bistveno bolj urejeni armaturni plošči. Pri tem si še posebno pohvalo zaslužijo nova upravljala avtomatske klimatske naprave, ki so videti na trenutek celo imenitneje kot pri kakšnem dvakrat dražjem produktu (zgolj za primerjavo si oglejte klimo v kakšni polno opremljeni Fordovi Kugi za 40 tisočakov!).
Res je Dusterjevo okolje v osnovi še vedno povsem nizkocenovno, na kar kaže obilica trde plastike ter nekateri neugledno škripajoči deli (ročaji na vratih). A je vseeno potrebno priznati, da je skoraj povsod viden napredek, kar se kaže v posameznih detajlih, ki se razkrijejo šele čez čas. Pa naj gre za po globini nastavljiv volan, za precej bolj prijazno ročico za nastavitev višine voznikovega sedeža, za odpiranje pokrova za gorivo iz kabine (in ne več s ključem), za opazno izboljšano zvočno izolacijo kabine (0,35 mm debelejše vetrobransko steklo), za boljše delovanje zadenjske kamere (primerjalno z drugimi Dacijami), za daljši sedalni del na sprednjih sedežih ter nenazadnje tudi za izdatnejši spisek dodatne opreme, kjer je moč po novem najti celo opozorilo za vozila v mrtvem kotu ter brezstični ključ.
Vendar pa je ravno slednji pripomoček, ki ga sicer poznamo že iz ostalih Renaultovih modelov, ponudil nekaj mešanih vtisov. Sistem deluje v osnovi zelo prepričljivo, saj se avto povsem samodejno odklene (oziroma zaklene) že zgolj ob približanju (oziroma oddaljitvi). A celotna zadevščina postane precej moteča, ko se recimo smukamo na domačem dvorišču, kjer je parkirano vozilo, avtomobil pa se medtem konstantno odklepa in zaklepa, kar se izkaže za manj prijetno, saj vsakokratno zaklepanje pospremi kratek dvakratni zvok hupe.
Ostale pomanjkljivosti? Bočni deli sedežev so še vedno premehki, sedeži pa na daljših poteh dokaj neudobni (Suzuki je v tem segmentu precej bolj prepričljiv). In zakaj, za vraga, Dacia še vedno nima v ponudbi doplačljivih žarometov LED (ali vsaj ksenonskih) ter tolikšne samoumevnosti, kot je dežni senzor?!?
Namensko vozilo
Kdor pri Dusterju išče dovolj poceni novodobnega modnega križanca za paradiranje po mestnih ulicah, bo verjetno kaj kmalu razočarano ugotovil, da bi bilo morda le bolje, če se odpravi h konkurenci, kjer ponujajo za podobno ceno precej bolj frajerske zadevščine (Kona, Stonic, Arona, ipd.).
Po drugi strani je potrebno vedeti, da gre za dokaj namensko vozilo, po katerem bodo pogledovali večinoma tisti uporabniki, ki potrebujejo dovolj trpežno terensko vozilo (gozdarji, gobarji, lovci, kmetovalci in z zadnjimi modnimi smernicami neobremenjeni gorski zdravniki). Ter jim je obenem prav malo mar, da se znotraj ne ponaša z dekoracijami iz klavirskega laka in LCD zasloni velikosti starih družinskih televizij.
Glede na to, da pri novem Dusterju ne gre več za izdelek, ki bi nastal zgolj iz zaprašenih Renaultovih delov ter bil namenjen izključno preganjanju po prašnih poteh, bi lahko navdušil tudi marsikaterega drugega avtomobilskega racionalista. Pa čeprav še ni povsem opravil z lastnimi predsodki o romunski znamki. Morda bo presenečen!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Iz prahu v prah"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
No, no.Mokre sanje. Vse kar Duster nima, ima Vitara in še več, za skoraj isti €. Duster je pač ok in to je to.
Facelift (čez 4 leta?) bo dobil še sprednje parkirne senzorje in LED luči, to pa bo to, ja še senzor za dež pa bi bilo TOP. Če pa bi bi imel še 1.6dci pol pa dvomim da bi še kdo kupil Vitaro ali kaj drugega 🙂
Ce izbiram med dusterjem in vitaro… dusterja se povoham ne..
Treba je vedeti, da se je Vitara skozi generacije “pomehkužila” in ni več tako konkretna za teren kot prejšnje izvedbe. Ampak Dusterja pa vseeno sprobaj, boš vsaj vedel, zakaj naj bi bila Vitara boljša. Ali pa bo na koncu edina ovira to, da je Duster pač Dacia in ne Suzuki…