Pot do (ne)uspeha
Ko so pred natanko desetimi leti pri proizvajalcu iz japonske Yokohame prvič pokazali svojo interpretacijo novodobnega križanca, ki je sicer predstavljal zgolj rahlo povišan avtomobil »golfovega razreda«, je bil marsikdo precej skeptičen. Še posebej zaradi tega, ker je Nissanov duhovni naslednik (neprepričljive) Almere deloval, v primerjavi z ostalo falango tedanjih podobno velikih športno uporabnih terencev (Toyota RAV4, Honda CR-V ter nenazadnje tudi X-Trail), precej bolj pomehkuženo, saj se je lahko le stežka pohvalil s kakšnimi resnejšimi terenskimi sposobnostmi. In ne le to! Vsevedi so znali v tistih časih celo pripomniti, da je »bizarno poimenovan produkt delno francoskega porekla, ki ga proizvajajo v Veliki Britaniji, obsojen zgolj in samo na propad.«
A kako s(m)o se zmotili! Model Qashqai je, navkljub temu, da je bilo v ponudbi štirikolesno gnanih različic zgolj za vzorec, postal takojšnja prodajna uspešnica. Po njem so nepričakovano množično planili dotedanji kupci avtomobilov segmenta C, ki so si že od nekdaj želeli okusiti določene prednosti terenskega vozila (višji položaj sedenja, moden videz), brez da bi za to morali plačati celo premoženje. Qashqai se je namreč že od samega začetka ponašal z dokaj ugodno ceno, nič višjo od primerljivo opremljenega Golfa, kar je pripomoglo tudi k temu, da se dandanes preganja po svetu enkrat več Nissanovih kaškajev, kot je njihovih originalnih iranskih soimenjakov*. Velja za najuspešnejši Nissanov model na evropskem trgu v njihovi bogati 83-letni zgodovini. Bravo!
Druga generacija Nissanovega multitalenta, ki ponuja svojevrstno kombinacijo športnega terenca, kombilimuzine nižjega srednjega razreda ter (deloma tudi) enoprostorca, je tako pred tremi leti poskušala nadaljevati zmagovito pot uspeha, pri čemer prodajne številke kažejo, da ji je slednje tudi uspelo. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker je Nissanovcem uspelo že pri zunanji obliki ustvariti šolski primer uspešne dizajnerske evolucije, ki zna dodobra razvnemati celo dosedanje lastnike prvega Qashqaija. Preverjeno v praksi.
Urbani nomad
Tako so lastniki prvega Qashqaija, ki je bil v proizvodnji do leta 2013, brž opazili tudi to, da ima nova generacija precej bolj dobrodušno odmerjen notranji prostor. Zaradi česar je postal še bolj pisan na kožo mladim aktivnim družinam z otroki, ki iščejo v modnih križancih bolj navdahnjeno alternativo duhamornejšim enoprostorcem. Okej, resda Qashqai ne ponuja tolikšnega volumenskega bogastva, kot Scenic enakega cenovnega razreda, a bo s svojimi 430 prtljažniškimi litri ter dovolj radodarno odmerjenim prostorom na zadnji klopi dodobra zadovoljil veliko večino njihovih počitniških/hobi/nakupovalnih potreb.
In tudi sicer je življenje v novem Qashqaju precej prijetno, k čemur dodobra pripomore soliden izbor notranjih materialov, udobni sedeži, ki so jih menda razvili skupaj z ameriško vesoljsko agencijo**, ter dokajšnje bogastvo opremskega paketa 360. Slednji se namreč ponaša tudi z nekaterimi varnostno-asistenčnimi sistemi (prepoznava prometnih znakov in črt voznega pasu, preklapljanje dolgih in zasenčenih luči) ter v mestnem vrvežu vselej dobrodošlim 360-stopinjskim pogledom okolice vozila (sistem štirih kamer). Žal pa boste pri omenjenem opremskem paketu, ki sicer ne velja za ravno cenovno najprijaznejšega (osnovni Qashqai 360 se namreč ceni na 24.600 evrov), zaman iskali dodatek v obliki LED (oziroma ksenonskih) žarometov. Niti med doplačilnimi opcijami. Škoda.
Morebitne pomanjkljivosti? Tradicionalni japonski smisel za ergonomijo, ki zapoveduje skrivanje nekaterih tipk levo za volanom ter samodejni spust zgolj voznikovega okna. Tehnološki friki pa bi znali vihati nos tudi nad zastarelostjo info-zabavnega sistema, ki ni več v skladu z zadnjimi modnimi smernicami (npr. grafika navigacijskega sistema, odzivnost zaslona na dotik). A slednje, k sreči, Nissanovci že rešujejo s kozmetično prenovo.
Instant terenec
Glede na to, da je od 27,7 milijonov kilometrov cestišč***, kolikor jih obstaja na zemeljski obli, vsako leto vse večji delež utrjenih in asfaltiranih, so pri Nissanu že pred desetimi leti uvideli, da bodo vozniki čedalje manj potrebovali vozila, ki bi se ponašala s kleno plezalno terenskimi ambicijami. Pa četudi bi se želeli voziti v terencu!
Novodobne modne smernice zapovedujejo »instant terence«, pri katerih boste – podobno kot pri tokratnem testnem vozilu – poredko našli štirikolesni pogon. Zatorej ni prav nobeno presenečenje, da je tudi delež vsekolesno gnanih različic Nissanovega križanca minimalen, pri čemer jih je na cesti podobno težko uzreti kot resnične filantrope v novonastali Primčevi politični stranki.
Precej bolj pogosto pa bo na cestah moč uzreti verzijo, v kateri bije Renaultovo 1,5-litrsko srce, ki se ponaša z zadovoljivo živahnim ter – kar je povprečnemu evropskemu vozniku še najvažnejše – dovolj varčnim delovanjem. Z omenjeno motorizacijo, ki sicer ni ravno pojem dinamike in pretirane eksplozivnosti, je namreč brez težav moč shajati s 6 litrsko porabo črnega zlata, kar je približno 20 odstotkov manj kot pri primerljivo krepki 1,2-litrski bencinsko gnani alternativi. K varčnemu delovanju pogonskega sklopa dodobra prispeva tudi natančen 6-stopenjski menjalnik z daljšimi prestavnimi razmerji, ki pa ne mara pretirano hitrih gibov.
Zvočno decenten dCi bo tako povsem zadovoljil širok spekter nepretencioznih voznikov, ki raje kot na merilnik hitrosti pogledujejo na merilnik porabe. Resda pa je ob tem potrebno priznati, da zna 110 dizelskih »konjev« kaj hitro pokazati svoje meje že na daljših avtocestnih klancih, kjer je potrebno za konkretnejše prehitevanje holandskih počasnel … pardon … počitnikarjev pretakniti tudi v četrto prestavo. A pri Nissanu poznajo rešitev tudi za to težavo in vam za dodatnih 1.300 evrov brž ponudijo 20 »konjev« močnejšo 1,6-litrsko turbodizelsko alternativo.
Večopravilnež
Četudi Nissanov Qashqai ne ponuja čistokrvnega terenskega talenta (nič kaj dobrodušno odmerjeni vstopni in izstopni koti), niti ni tako vozno prepričljiv kot primerljivo cenjen Volkswagen Golf (dokaj trdo nastavljeno podvozje ter za odtenek premalo komunikativen volanski mehanizem) ter niti pod razno ni tako prostorsko prilagodljiv kot enoprostorci, še vedno velja za enega najbolj zaželenih jeklenih konjičkov na evropskih tleh.
Nissanov prodajni hit pač predstavlja moden avtomobilski koncept, ki ponuja prepričljivo filozofijo multitalentiranosti ter je hkrati – kar je zelo važno – oblikovan v dovolj šik paket. Oziroma, če parafraziram, gre za pravega »Boruta« med avtomobili.
Tekst in foto: Urban Acman.
* 3,3 milijona prodanih Nissanovih Qashqaijev med leti 2007 in 2017. V Iranu živi približno 1,5 milijona predstavnikov starodavnega nomadskega ljudstva kaškaji, ki so poznani kot eni najboljših tkalcev preprog.
** https://www.youtube.com/watch?v=PcDEr_5aevo
** vir: CIA
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Multitalent"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Pravzaprav je to super avto, če je največja napaka ta manjkajoči avtomatski spust stekel na vseh vratih!
Honda ima dvostopenjska stikala na vseh 4 oknih pa je tud japonc…oziroma sta si z QQ kr sonarodnjaka ( GB )
Tudi večina japonskih znamk ima to že rešeno z dvostopenjskim gumbom (vsaj v tem segmentu). Ima pa zato podoben ergonomski kiks npr. Hyundai pri Tucsonu.
@corus:
Vecina znamk ima to ze reseno z dvostopenjskim gumbom. Japonci so kar se tega tice malo odzadaj in to je minus
Saj, dvostopenjski je pri vozniku, pri ostalih pa ne, kot tudi še ena cvetka, stikalo je osvetljeno samo za voznikovo steklo, vsa ostala stikala vsepovsod po vratih pa ne. Zaradi tega tudi Kadjar ima isto “napako”.
Ne vem zakaj se kot minus tako vztrajno ponavlja pri vseh japoncih to ne samodejno spuščanje stekel, ko pa je v praksti to ravno boljše. Držiš tipko in ustaviš steklo kjer želiš Pri samodejnem pa ti neki hodi gor pa dol in ga moraš loviti, če ga želiš ustaviti nekje vmes, saj pa ne odpiraš stekel vedno do konca, meni je to veliko bolje tako , eno steklo avtomatsko ostala pa ne , super zadeva.
Če še ne veš ima stikalo pri samodejnem 2 poziciji gor in 2 dol. Če ne znaš uporabljat je tvoj proble