Vsega po malo
Nissan X-Trail je v svojo tretjo generacijo vstopil močno spremenjen. Iz samosvojega in edinstvenega športnega terenca, ki je uspeh gradil na zmogljivem štirikolesnem pogonu, se je pretvoril v dimenzijsko večjo različico Qashqaija. Kljub temu, da želi biti na las podoben svojemu bistveno bolj uspešnemu bratcu, je na njem mogoče videti še nekaj elementov iz modelov Juke, Murano in Patrol. Njegovo multikulturnost poudari še prilagodljiva arhitektura CMF-CD (Common Module Family), ki si jo deli še s številnimi modeli iz naveze Renault-Nissan.
Iz kockastega klenega orjaka se je v sledenju trendom in lovljenju čim boljših prodajnih številk razvil v enega močnejših adutov nove Nissanove filozofije. Da bi ugodil družinskim potrebam, stavi na dva pomembna aduta – prostornost in varnost. Toda, ali je to dovolj, da bi sledil potem prodajne uspešnice z imenom Qashqai?
Zlate roke
Si predstavljate zadovoljstvo vodilnih, ko se njihovim inženirjem in oblikovalcem z vsakim lansiranjem majhnega mestnega križanca uspe v trenutku zavihteti med najbolje prodajane modele na svetu? Potem si verjetno tudi lahko mislite, kako zelo so bili nezadovoljni s prejšnjo generacijo X-Traila: kockast, brez posebnega smisla za estetiko – a pravi terenec, ki je imel raje gozdno pot kot asfalt.
V današnjem svetu je to recept za propad, zato ni čudno, da sta v spomin na predhodnika ostala le ime in, k sreči, zmogljiv štirikolesni pogon. Slednji se je spotoma prelevil v pametno zver, ki v ekstremnih primerih pokaže vse, kar zna in zmore.
A na tem mestu trčimo v nasprotje: novi X-Trail se zaradi prehoda v manekenske vode ustavi tik pred ekstremnim. Pogonsko moč večino časa preusmerja na sprednji kolesni par in s tem varčuje pri porabi. Prava težava pa se skriva v zasnovi karoserije – vstopni in izhodni kot sta bistveno manjša, oddaljenost od tal je sicer spodobnih 21 centimetrov, a za kaj resnega bistveno premalo. Nič bolj terenu primerne niso niti nameščene pnevmatike, da sploh ne začnem pisati o lepih aluminijastih platiščih, ki so pravi magnet za praske.
Morda je zato smiselno razmisliti o dvokolesno gnani različici. Sam bi se za štirikolesni pogon (s katerim 
prideta višja masa in doplačilo) odločil le, če bi živel na kakšnem odmaknjenem hribčku in bi v zimskih ali razmočenih razmerah večkrat potreboval boljši oprijem. Sicer lahko v praksi štirikolesni pogon pomaga pri varnosti v res hitro odpeljanih zavojih, toda kdo bi se v X-Trailu sploh vozil na meji zmogljivosti? Jaz se nisem, predvidevam, da z vami ni dosti drugače.
Cenejši
Športni terenec in križanec sta v zadnjem času dve najpogosteje uporabljeni besedi v svetu avtomobilizma. Prodajni trend je premešal razmerja med segmenti in poskrbel, da so se želje in nakupne navade kupcev močno spremenile.
Nissan X-Trail je bil eden prvih modernih terenskih pionirjev iz začetkov Toyote RAV4, Honde CR-V in Hyundaija Tucson, prav vsi pa so se do zdaj iz grdih račkov prelevili v labode. Konkurenca je v tem segmentu vse ostrejša, poleg že uveljavljenih igralcev se skoraj vsako leto pridruži še vsaj en neposreden konkurent. Nissan X-Trail tokrat stavi na preverjen videz, podprt s številnimi varnostnimi elementi in možnostjo dodatnih dveh sedežev. Če k temu dodamo še prostorno potniško kabino in relativno privlačno ceno, se zdi smiselna izbira. Nikjer ne izstopa, a je povsod dovolj dober, da se znajde v vrhu ponudbe.
Še najmanj po številkah izstopa edini agregat v ponudbi, 1,6-litrski dizelski agregat s 96 kilovati moči. Glede na lastno maso (1.655 kilogramov) se navedeno zdi skoraj premalo, a se v praksi izkaže predvsem s svojo varčnostjo. Omenjenega dizla sem spoznal že pri ostalih članih naveze Renault-Nissan, a sem dobil občutek, da je še najmanj primeren za veliki X-Trail. Namenjen je umirjenim voznikom, ki jih nagradi z mirnim in uglajenim delovanjem, v primeru težke noge pa se primerno dviguje tudi povprečna poraba. Morda sem nekoliko zaščitniški, a glede na X-Trailovo družinsko poreklo bi rekel, da kar dobro ustreza statusu in namembnosti vozila. Če mu manjšo moč zlahka oprostim, pa se mi nekoliko zatakne pri odzivnosti tja do 1.800 vrtljajev na minuto. Želel bi si malce večje odzivnosti oziroma nekaj več navora že kakšnih 100 ali 200 vrtljajev/minuto prej.
Nikakor ne smem pozabiti še njegove vsebine – paketa opreme 360. V zelo bogatem naboru je 
vgrajen sklop sistemov ”Safety Shield”, ki s senzorji, nameščenimi na vseh straneh karoserije, z zvočnimi in vizualnimi signali opozarjajo na potencionalno nevarne ovire. Varnostni ščit sestavlja več sistemov – od tistega, ki prepoznava prometne znake, do drugega, ki opozarja na nenamerno menjavo voznega pasu, pa tretjega, ki samodejno prižiga in ugaša dolge luči, ter četrtega, ki preprečuje čelni nalet. Njihovo delovanje je usklajeno, kot pričakuje uporabnik, le Nissanu je potrebno sporočiti, da omejitev na ljubljanski severni obvoznici ni 100 km/h.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Po sledeh manjšega uspešnega brata"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Temu se reče lobiranje oz. niti ne bi pretiraval, če bi rekel, da gre v nekaterih primerih za podkupovanje – pravzaprav se je slednje že tudi zgodilo. Tako pač je, zato se testov ne sme vzeti kot neko sveto resnico. Kajti ta je lahko povsem drugačna, že nekateri supertesti povejo marsikaj. Sem se pa tudi jaz načudil CD-changerju v predalu (in enako tudi temu, da tega ni nikjer zaslediti pod minusi), ko imajo avtoradiji že sami po sebi od pamtiveka opcijo za več CD-jev…
A je že kakšen novinar pokritiziral recimo tipični nemški fail: v predal pred sovoznikom namontirajo cd izmenjevalec, da potem predal ni uporaben za nič drugega kot res samo par rokavic. Vsi ostali to dajo v armaturo. Nemci pa v predal, ki to več ni, ali pa včasih odročno v prtljažnik. Ampak to ni nobenega nikoli motilo..
Oh ja fantje, naši so še dobri v primerjavi s tujimi novinarji. Tam šele v nebo povzdigajo ubervagne. Tole pri nas je še zmerno.
Še enkrat, da ne izpade kako imam nekaj proti Nemcem , nikakor sigurno delajo dobre avtomobile, toda še do nedavnega sem bil zaposlen v podjetju kjer smo imeli vozni park sestavljen iz 16 vozil VW in toliko stalnih napak kot je bilo na teh vozilih ne vem, če je še kje, da sploh ne omenim kako so morali pri noovem avtu v enem letu zamenjati tri motorje , da je končno zadnji delal normalno, zato se mi res kar koža naježi, ko berem teste VW-jev na naših avtomobilskih net straneh, kjer jih naši novinarji večinoma hvalijo in povzdigujejo v nebo, ko pa imam sam popolnoma drugačne dolgoletne izkušnje s to pri nas tako opevano znamko.
Meni se pa zdi, da načeloma avtomobili, kateri nimajo nemškega porekla ponavadi dobivajo neke banalne minuse.
Se popolnoma strinjam s teboj in to se dogaja pri vseh naših avtomobilskih straneh , naši novinarji so pač vsi zaljubljeni v Nemško avto industrijo , še posebno v VW in velikokrat opažam , da kar je pri ostalih avtomobilih hitro dodano kot minus, popolnoma enaka stvar recimo na nekem VW golfu ali drugem vozilu te firme sploh ni omenjena ali drugače na VW -jih pač naši novinarji zelo težko “najdejo” kakšno napako ali pomanjklivost, celo na afero z dizli so najprej večinoma hoteli to olepšati in zmanjšati pomen te lopovščine, ker nekako niso hoteli priznati, da njihov tako ljubljeni VW kaj takega počne in so bili najprej krivi vsi drugi z Američani na čelu, ki so to pač odkrili.