Nobenega dvoma ni, da je klientela velikih kupejev bistveno drugačna od tiste, ki se steguje po dimenzijsko manjših bratih. Prvi iščejo v svojem avtu prestiž, žlahtnost in kupejevsko zapeljive linije. Seveda je všečnost karoserijskih potez pomembna tudi drugim, a morajo biti te podprte z uporabnostjo, prostornostjo, prilagodljivostjo in nenazadnje gospodarnostjo. Navsezadnje, kaj se ti pomaga šopiriti pred sosedom z lepim kupejem, če ti na koncu meseca ne ostane niti za kruh?
Ja, ja, seveda. Kupci BMW-jev so finančno kar dobro situirani in zato pri njih te bojazni ni. A naj mi potem nekdo pove, zakaj se proda danes v BMW-jevih kupejih in »kupejih« bistveno več dvolitrskih dizlov kot recimo 250- in več-»konjskih« bencinarjev? Prepričan sem, da mora biti nekaj malega, četudi zares zelo malega, resničnega tudi v zgodbi s pomanjkanjem kruha konec meseca.
Ne zasluži si
Pred časom sem imel priložnost voziti tudi BMW 428iA xDrive GranCoupe. Po eni strani je njegov dvolitrski turbobencinar prepričal z zmogljivostmi, a razočaral z glasom brenclja. V nosu tokratnega testiranca se je vrtela glavna gred, med sodobnimi kupci BMW-jev tako zelo priljubljenega, dvolitrskega turbodizla.
Če se je podvozju v BMW-ju 428iA xDrive GranCoupe zaradi 180 kilovatov in 350 »njutnov« komaj kdaj utrnila kakšna kaplja potu, pa mu zaradi 140 dizelskih kilovatov in 400 njutnmetrov ni začel utrip niti naraščati. Se ne bojite avtomobilov, ki so nagnjeni k siljenju nosa iz ovinkov? No, potem lahko v 420dA xDrive GranCoupe vso varovalno elektroniko tudi popolnoma izklopite. Še tako gajsten dec (ali dečva) se bo moral za volanom pošteno namučiti, preden bo 420dA xDrive vsaj za nekaj trenutkov nežno zadrsal z zadkom.
Če mene vprašate si BMW 420dA xDrive Gran Coupe slogana »Užitek v vožnji« ne zasluži. Za kaj takšnega je preprosto premalo intraktiven in med ovinki preveč dolgočasen.
Krajši za tri decimetre, a z 20 litri več
Skoraj neverjetno je, kako uspe inženirjem, ob neskromni pomoči oblikovalcev, v petmetrsko limuzinkupejevsko ladjo 6 GranCoupe vdelati manj prostora za zadnje potnike, kot v nekaj manj kot 4,7 metra dolgi kombikupe 4 GranCoupe. Da si ne želim biti peti potnik ne v enem ne v drugem ni nobeno presenečenje.
A tudi za tretjega in četrtega potnika je iz prostorskega stališča bolje poskrbljeno v manjšem bratu. Nekaj podobnega se godi prtljagi. Zanjo je namreč v Štirici 20 litrov več osnovnega prtljažnika. Dodatno se jo tudi nalaga skozi zajetnejšo odprtino petih vrat, medtem ko je v Šestici za to početje na voljo povprečno velika strelna lina kupejevskega pokrova prtljažnika.
Zlorabljenost izraza kupe
Če mene vprašate, je naziv kupe danes, leta 2015, že pošteno zlorabljen. Njegovi glavni posiljevalci so avtomobilski tržniki, najhujše pri vsem skupaj pa je, da jim trg vedno znova naseda.
Zame je pravi kupe samo tisti, ki zmore lastniku zaigrati na dušo. Ga razvajati z zmogljivim motorjem. Ga zvabiti, da se zapelje na obalo na kavo po »ta stari Primorki« namesto po dolgočasni in monotoni avtocesti. To je avto, v katerem ima voznik veliko več od same poti kot od njenega cilja. BMW 640d xDrive GranCoupe ta pričakovanja, kot še vedno »samo« sprejemljivo dober približek nekdanjih kupejev, v veliki meri ustrezno nagovorja. Že res, da se ima za to zahvaliti predvsem več kot 300 »konjem«, a vseeno.
BMW 420dA xDrive GranCoupe mi na drugi strani ni zmogel dati nič takšnega.
Kot video igrica
Zato si mislim: če ne bi bil človek, ki sedi v vsakem avtu najraje za volanom, bi mi bilo v 420dA xDrive GranCoupeju malo mar, kje sedim. Lahko bi sedel spredaj levo ali desno, nobenega pretresa pa ne bi doživel niti, če bi moral sedeti zadaj. No, to je vse, dokler me ne bi kdo silili sedeti zadaj na sredini – tja ne bi hotel za noben denar.
V bistvu me vožnja z BMW 420dA xDrive GranCoupe spominja na video igrico. Slika pred očmi migeta, cesta z ovinki (lahko) hitro zgineva v ozadju. A vse to se dogaja tako neresnično, odmaknjeno, neotipljivo. Lahko bi rekel tudi sterilno, brez čustev, brez užitka, nenavdahnjeno.
Glede na izkušnjo z velikim 640d GranCoupe in njegovo konjenico, je moje zadnje upanje za malega GranCoupeja trilitrski turbobencinar 35i – da bi kdaj ugledal luč sveta BMW M4 GranCoupe, so pri znamki namreč že kategorično zavrnili. Če mu tudi turbobencinar z vso presežno močjo ne zmore vdahniti manjkajoče inatraktivnosti, čustev in povezanosti z voznikom, potem se lahko bencinski navdušenci avtomobilske prihodnosti in njenih vse bolj sterilnih približkov približka vedno bolj bojimo.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Približek približka"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Je bilo sploh kdaj v “pravovernih” kupejih v preteklosti dovolj prostora v višino zadaj? Glede petega sedeža pa mislim, da ni čisto nič narobe, če je zasilen, v “pravovernih kupejih” je bila zasilna cela zadnja klop!