Kot sem nekaj mesecev nazaj zapisal že v testu Volkswagnovega T-Roca, je na trgu veliko bolj ali manj različnih modelov avtomobilov zato, ker se avtomobilisti odzivajo na želje in potrebe potencialnih strank. Številne nove izpeljanke modelov posledično rastejo kot gobe po dežju. Kolikor je različnih modelov avtomobilov, je različnih tudi okusov in pričakovanj potrošnikov. Če se osebno zmorem in znam vživeti v razmišljanje posameznikov, ki jim je paket avtomobila Seat Ateca blizu in prepoznajo v njem dobrega družinskega sopotnika, lepo prosim, da poskušate razumeti tudi mene, če se v njem nekako ne vidim.
Pa da ne bo pomote, razlog za moje odrekanje Ateci in vseh njej podobnim modelom ni v tem, da Ateca v mojih očeh ne bi bila dovolj dober avtomobil. Objektivno merljivo je namreč na številnih področjih sila kompetenten in suveren avto. Razlog je samo v tisti eni malenkosti, ki me odvrača od vseh SUV-ov. A gremo lepo po vrsti in poglejmo, kaj naredi Ateco tako zelo prepričljivo.
Nekoč so bili enoprostorci
Prva je nedvomno njena notranja prostornost. Kljub skupni dolžini karoserije, ki meri nekaj manj kot 4,4 metra, je v njeni kabini prostora za udoben prevoz petih odraslih oseb. V redu, srednji potnik na zadnji klopi bo seveda povzročil nekaj prostorske stiske v širino, a bolj prostorni so (bili) na tem področju samo enoprostorci. V vzdolžni smeri se tako Ateca postavlja ob bok recimu Volkswagnovemu Passatu in podobnim, v višino ga pa z lahkoto prekaša.
Prostorsko razkošje gre pripisati prvenstveno višji gradnji karoserije, saj ta, podobno kot nekoč v enoprostorcih, omogoča bolj pokončno držo potnikov in s tem manjšo potrebo po vzdolžnih centimetrih kot recimo pri limuzinski zasnovi avta. Vse skupaj se odraža tudi na 510-litrskem osnovnem prtljažniku, ki ga je moč s podiranjem zadnjih naslonov povečati na skupno več kot 1,6 kubičnega metra prostora. Že res, da v primeru testne Atece skupni prtljažnik ni imel povsem ravnega dna, a upoštevajoč njegovo siceršnjo zelo uporabno zasnovano votlino, sam ta manko z lahkoto preživim.
Kdor išče
Nobeno presenečenj ni, da deluje v prvi sedežni vrsti v Ateci vse zelo znano. Kako ne bi, če je pa moč videti praktično vse njegove glavne sestavne komponente v vsaj enem, če ne večih modelih skupine Volkswagen. To samo po sebi ni nič slabega, čeravno deluje meni vse skupaj kar malo preveč sterilno. Ne glede na osebna občutja ob tem moram Špancem (oziroma Nemcem) priznati brezmadežno ureditev voznikovega delovnega mesta. Vse je tam, kjer človek pričakuje, vse je na dosegu rok, delovno mesto pa si bo lahko vsak lahko nastavil točno po svojih željah po zaslugi kombinacije izdatno v vse smeri prilagodljivega volana in sedeža. Materiali v kabini so v kombinaciji s paketom opreme Xcellence večinoma prijetni na otip, na sedežih je najti tudi prevleke iz mikrovlaken, kdor bo dovolj dolgo iskal, pa bo seveda našel tudi kakšen kos iz cenejše trde plastike.
Čisto v redu
Pogonski sklop v testni Ateci sta sestavljala dvolitrski TDI in ročni menjalnik. Prvi je ponujal v uporabo največ 110 kW oziroma 150 KM in 340 Nm navora, drugi pa šest dobro preračunanih prestav za vožnjo naprej ter seveda dodatno za vožnjo nazaj. Za razliko od določene konkurence, ki močno omejuje kombinacije pogonskih sklopov, je v Ateci možno omenjeni motor dobiti bodisi samo s prednjim ali z vsekolesnim pogonom. Možno je tudi izbrati med ročnim ali DSG menjalnikom. Kot sem že opažal, je za tovrstni avto s 150 KM prednji pogon čisto v redu opcija. Da tudi Španci največ prodajnega uspeha polagajo na dvolitrski TDI v izpeljanki s 150 KM, razkriva cenik. Sicer je čisto možno, da bi vstopni dizel 1.6 TDI s 115 KM zmogel pokriti veliko večino potreb po pogonski sili v tovrstnem avtu, a bi se sam vseeno raje stegnil za tistih dodatnih 2.500 evrov do 150-»konjske« motorizacije. Vsakič, ko bi želel kaj več od avta, bi se sam sebi srčno zahvalil.
Na meji
SUV zasnova Atece se kaže ne samo v kabini, ampak tudi na cesti. Tam so inženirji poskušali najti najboljši kompromis med kar se da limuzinam podobno vozno dinamiko in udobjem, ki pritiče prvemu družinskemu avtu. Rezultat je razmeroma uspešen, čeravno je zaznati bolj togo nastavitev vzmetenja, ki deloma tudi po zaslugi 18-palčne obutve, serijsko primaknjene paketu opreme Xcellence, poskrbi za bolj učinkovito prenašanje cestnih nepravilnosti do potnikov. Zadeva je, na moji lestvici med udobjem in neudobjem, ravno na meji. Na daljših poteh, če sem bil utrujen, me je znalo motiti, ko sem bil spočit sem s čvrstostjo dobro shajal.
Jasen zaključek
Kdor bere moje prispevke bolj ali manj redno, ve, kaj je tisti razlog, da Atece (in vseh njej podobnih izdelkov) navkljub njihovi siceršnji objektivni superiornosti ali popolnosti preprosto ne bom nikoli zapeljal v domačo garažo – ker je to še vedno SUV. Morda bi zdaj moral najti že kakšen drug, bolj kreativen razlog, a mi ne uspe. Po tej plati sem zelo preprost in neomajen, trmast, če hočete.
In ja, ne glede na moje osebno prepričanje je Seat Ateca 2.0 TDI Xcellence še vedno sila dober in kompetenten avto. Je pa res, da se vsa ta zrelost odraža tudi v njegovi ceni. Ta bo v primeru testnega avtomobila s skoraj 34.000 evri poskrbela, da ga marsikatera slovenska družina preprosto ne bo mogla umestiti na svoj seznam potencialnih kandidatov. No, je pa tu še trg rabljenih vozil …
Besedilo in fotografija: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Razumem, spoštujem, a ne podpiram"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Cenovno so Ateco po moje previsoko postavili, preveč ob bok Tiguanu.
Oblika dobro skriva španski temperament. Na splošno so mi Seati preveč mlačni, FR izvedba ni dovolj.