Nekajkrat sem poslušala zgodbe, zakaj bi bilo smiselno imeti več različnih cestnih motornih prevoznih sredstev naenkrat. In če sem še razumela motoriste, da se občutek na motorju ne more primerjati z vožnjo v avtomobilu, mi je zmanjkalo razumevanja pri lastnikih kabrioletov. Zakaj bi bila vožnja z odprto streho tako zelo drugačna od tiste pod zaprto, da bi si moral človek omisliti dva avtomobila? Pa so mi rekli, da zato, ker je kabriolet pozimi v garaži.
Letni časi
Zgornja teorija je še bolj šibka, odkar so kabrioleti zaradi kvalitete materialov in izdelave postali avtomobili za vse štiri letne čase, s čimer so se pohvalili tudi pri Volkswagnu. Pa pustimo ob strani dejstvo, da se nam število letnih časov počasi zmanjšuje. Toplotna in zvočna izolacija ter tesnjenje so dejavniki, za katere nas načeloma pri avtomobilih novejše izdelave ne bi smelo več skrbeti ali celo odvrniti od njihovega nakupa.
Pri sodobnih kabrioletih z mehko streho je zato eden največjih poudarkov na njeni strukturi in mehanizmu. Koliko je slojev, kakšni so izbrani materiali in njihova debelina, kakšna končna obdelava in v kakšni meri so materiali odporni na dejavnike narave – vse to so vprašanja, ki jih lahko zastavite prodajalcu, ko se odločate za nakup kabrioleta, saj bo v dobršnji meri vplivalo na vaše zadovoljstvo z avtomobilom. Če vam seveda ne gre le za bahaško razkazovanje z odpro streho.
Temperaturno okno
Kabrioletski hrošč se ponaša s troslojno platneno streho, ki se je med testom dobro izkazala na področju zvočne izolacije, pri toplotni pa je bilo v obdobju temperatur nad 35 stopinj Celzija pravzaprav težko realno oceniti stanje. Ob dvignjenem platnu dobiš rahel občutek utesnjenosti v prostoru, ko ti črnina zapre pogled na sinje nebo – čeprav po drugi strani občutiš neverjetno olajšanje, da se lahko skriješ pred žgočim soncem, kjer ne pomagajo ne sončna očala ne pokrivalo.
Poletno preizkušanje z odprto streho je zaradi sil narave omejeno na jutranje in večerne vožnje. Mehanizem zložljive strehe se med vožnjo odpre pri hitrostih do 50 km/h – za odpiranje ji zadostuje le 9,5 sekunde, zapre pa se v 11 sekundah.
Manevri
Po pravici povedano se mi časa odpiranja in zapiranja ne zdita posebej pomembna in ne bi vplivala na mojo nakupno odločitev, saj ne gre za manever, ki bi ga človek izvajal vsakih deset minut. Je pa na primer prijazno, da si ob stisku gumba deležen predhodnega elektronskega opozorila o skorajšnjem prenehanju delovanju mehanizma že pri hitrosti 45 kh/h, pozabljivčki pa smo opozorjeni tudi na to, da imamo čez platneno streho morda nameščeno zaščitno prekrivalo.
Saj res, zaščitno pokrivalo. V primeru, ko ga nisem imela nameščenega na spuščenem strešnem platnu, se je znašel v prtljažnem prostoru. In kljub temu, da spuščena streha ne zmanjšuje prostornine prtljažnika, 225 litrov hitro skopni, ko vanj porineš še pokrivalo. Seveda je še vedno dovolj prostora za par manjših torb in se ni bati, da bi morali potovati zgolj z zobno ščetko in kreditno kartico.
Če ni velik, je vsaj priročno organiziran. V primeru, da si izberete opcijsko protivetrno zaščito, jo lahko zložite pod strop prtljažnika v za to namenjeno držalo. Na njem je lepo označeno, kaj in kako ga je treba odpirati, da ne bi česa polomili. Bolj me je skrbelo, kako pregibanje in nameščanje dolgoročno prenaša mrežica protivetrne zaščite, ki je bila pri testnem vozilu že nekoliko natrgana. Morda je bil kdo od predhodnikov le nekoliko nespreten pri njenem zlaganju in nameščanju.
Hrošči brenčijo
Zadnje čase v testnih avtomobilih koncerna pod pokrovom kar pogosto naletim na dizelski 1.6 TDI, ki v vseh pogledih, tudi s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom, ustreza normalnim pričakovanjem voznikov običajnih avtomobilov, kar sem o njem že tudi zapisala.
A zame Beetle Cabriolet ni povsem običajen avto. In ker ne pričakujem, da bi z njim letno prevozila preko 30.000 kilometrov, kot to delam z zaprtimi strehami, bi se pred kakšno resnejšo odločitvijo zagotovo s spuščeno streho peljala še v kakšnem bencinskem 1.4 TSI, ki je enako cenovno pozicioniran, morda pa bi zadoščal tudi dva tisočaka cenejši 1.2 TSI primerljive moči s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom.
Kadar modrujemo o voznih lastnostih preizkušanih avtomobilov, se nam rado zapiše, da ni pomembno samo priti na cilj, temveč tudi potovanje v smislu užitka v vožnji. Ta zahteva se v primeru kabrioleta nekoliko odmakne od tipičnih pričakovanj na ravnih ali ovinkastih cestah. Zakaj? Ker vožnja z odprto streho kar sili v bolj zložno potovanje, uživamo pa bolj v okolici ter manj v popolno odpeljanih ovinkih.
In ravno zadnje je zame bistvo in smisel nakupa kabrioleta. V njem ne boste doživeli razsvetljenja zaradi fenomenalnih voznih lastnosti, temveč neskončno uživali v odkrivanju sveta in družbi ljudi, s katerimi potujete. Če si poleg njega lahko privoščite še en avto za bolj dinamično vožnjo, toliko boljše, boste pa tudi zgolj s tem retro lepotcem povsem dobro preskrbljeni.
Več na uradni strani.
Besedilo: Urška Radolović. Foto: Barbara Mihelič, Urška Radolović.
Mnenja uporabnikov
11 komentarjev za "Volkswagen Beetle Cabriolet 50’s 1.6 TDI – Retro veselje"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Meni osebno najlepši VW. Pa ta platišča… 🙂
Meni maksimalno všeč. kot teenager sem vozil črnega starega käfera z dvojnim izpuhom, rdečimi žametnimi sedeži in majhnim športnim volanom, brez klime, z ročno dvižnimi šajbami … seksi je bil, grleno je predel tudi, ko smo ga priganjali v iberture in na koncu je izdihnil po cirka 20 km vožnje z belim dimom iz mašine. Generalka bokserja je bila poceni in novega kupca je dobil za 1200 mark, toliko, kolikor je stal že v štartu.
Tale me spominja na tistega, le da mi ni tako zelo všeč fancy armatura, me pa kupi s sedeži (ki bi morali biti rdeči) in predvsem s feltnami – tam se mi pokaže lučka “I LIKE” nekje v zatilju.
Zgleda, da bo treba sprobat naslednjo sezono … 😀
@kamela: to pa podpišem, sijajne črne plastike so prekletstvo sodobnega oblikovanja notranjosti, višek je, če se znajde na volanu. Na fotografiranju sem imela s sabo mikro krpo. Se pa v Beetlu Cabrio v očiščenih površinah vsaj lepo ujamejo odsevi iz okolice 😉
V 50ih zagotovo niso poznali vse te piano plastike, ki je zdaj povsod :/ Še na vrata so jo obesili, da se še tam nabirajo prstni odtisi in prah.
@Tattoo- imaš čisto prav, nerodno napisano, sem že “popeglala” 🙂 Hvala!