Toyotina družina modelov Corolla se lahko pohvali z bogatim zgodovinskim ozadjem, saj že šest desetletij in dvanajst generacij v različnih karoserijskih izvedbah predstavlja jedro znamkine globalne ponudbe. Že s prvo generacijo iz leta 1966, ki je dobila zmogljiv in vzdržljiv 1,1-litrski bencinski motor, je požela zanimanje kupcev in kmalu krojila vrh prodajnih lestvic. S časom je doživela številne preobrazbe in izvedenke – od limuzinskih do karavanskih in enoprostorskih – zato je bilo logično nadaljevanje zgodbe (glede na trenutne trende in priljubljenosti tega segmenta) še uvedba križanca, ki se dimenzijsko uvršča med modela C-HR in RAV4. Po manjšem C-HR je Corolla Cross drugi izmed Toyotinih križancev, zasnovan na osnovi arhitekture GA-C, z daljšo skupno dolžino pa ponuja več uporabnega prostora v notranjosti, čeprav ima enako medosno razdaljo kot C-HR.
Znano, a vseeno drugačno
Robustnejši član družine Corolla po oblikovalski plati sicer ne predstavlja revolucije v oblikovanju Toyotinih modelov in kupce osvaja predvsem s svojo umirjeno podobo, ki bo na račun klasične škatlaste silhuete brez kičastih dodatkov še vrsto let aktualna. Corolla Cross tudi po osvežitvi ne izstopa v nobenem pogledu, kar je v mojih očeh kvečjemu prednost. Pri Toyoti so se preverjenega recepta držali tudi v notranjosti, kjer je upravljanju namenjena kombinacija logično razporejenih fizičnih gumbov in sredinskega zaslona na dotik – škoda le, da modelu niso (namesto tipk pod zaslononom) namenili vrtečega gumba še za nadzor glasnosti zvočnega sistema.
Voznikov delovni kotiček je zgledno urejen, vse potrebno za varno vožnjo pa je na dosegu roke. In čeprav morda prav zato ne bo navdušila ljubiteljev digitalnih presežkov, bo hitro osvojila ostale s svojo vsakodnevno uporabnostjo. Najvišji opremski paket Executive prinaša precej širok nabor opreme in določene premijske poudarke v notranjosti, kot so usnjeno oblazinjenje ter električna nastavljivost in ogrevanje sedežev, za dobro vzdušje med vožnjo pa poleg izbora kvalitetnih materialov poskrbi tudi ozvočenje s podpisom znamke Bose. Kljub kompaktnim zunanjim meram v notranjosti ni občutiti utesnjenosti niti na sprednjih niti na zadnjih sedežih, kjer se tudi odrasli ne bodo pritoževali nad pomanjkanjem prostora za kolena. Prtljažnik sicer ni med največjimi v segmentu, a bo z dobrimi štiristo litri (nekaj litrov, ki bi bili sicer na voljo, pobere namestitev nizkotonskega zvočnika v levi stranici) v večini primerov zadostila vsakdanjim družinskim potrebam. Dovolj prostora pa je tudi za prevoz športnih rekvizitov – preizkušeno.
Varnost za ceno nadležnih opozoril
Dobra serijska založenost z varnostno-asistenčnimi sistemi naj bila sicer v prid varni vožnji, a nekoliko manj ugodno vpliva na mentalno stabilnost voznika in potnikov. Pohvalno je, da pri Toyoti evropske varnostne predpise jemljejo s kar največjo mero resnosti, a bi vseeno lahko upoštevali nedorečenost (pa tudi žal občasno nepravilno prepoznavanje) cestne signalizacije ter vozniku dopustili več fleksibilnosti in tolerance pri nastavitvah opozorilnih zvokov, ki so v nekaterih primerih precej nadležni. Sistem opozarjanja na prekoračitev hitrosti in prepoznavanja omejitev hitrosti tudi ob minimalnem odstopanju kar kliče po pomirjevalih za vse prisotne v vozilu (ali polni jakosti glasbe), a je možen le izklop celotnega sistema in ne le zvočnih opozoril – seveda obvezno vsakič po ponovnem zagonu avtomobila. Sam sicer, ne glede na to, da kamera občasno napačno prebere omejitev (ali pa je le-ta napačno definirana v navigaciji), nisem nasprotnik tovrstnih sistemov in v njihovi uporabi vidim določene prednosti, vendar ne za vsako ceno.
Toyotin kompaktni križanec ne skriva, da so imeli inženirji pri nastavitvah v mislih predvsem udobje, saj vzmetenje učinkovito filtrira slabšo cestno podlago in ohranja stabilno lego na cesti tudi pri višjih hitrostih. Posledično je več nagibanja v ovinkih, a je togost vzmetenja dovolj progresivna, da to ni pretirano. Zato tudi pri hitreje odpeljani seriji ovinkov nimaš občutka plavanja po cesti, obenem pa je ob dovolj natančnem volanskem mehanizmu voznik v vsakem trenutku seznanjen z dogajanjem pod kolesi. Športni režim delovanja pogonskega sklopa vsaj delno usliši tudi želje po več vozne dinamike.
Desetletja izkušenj
Za pogon testnega avtomobila je poskrbela zmogljivejša različica hibridne motorizacije, ki jo priporočam vsakomur, ki namerava večji del voženj opraviti po avtocesti. Čeprav šibkejša izvedba z 1,8-litrskim motorjem povsem zadostuje za potrebe vsakdanjih voženj, pa kombinacija dvolitrskega bencinskega štirivaljnika in električnih motorjev tudi pri večjih obremenitvah ponudi več uglajenosti ter zagotavlja gladka pospeševanja in učinkovitost ob precejšnjem deležu vožnje na elektriko. Preklopi med enim in drugim načinom delovanja so ob umirjeni vožnji praktično nezaznavni, saj motor zaslišimo le pri odločnejšem pritisku desne stopalke – kadar je potrebno hitro pospeševanje oziroma pri višjih hitrostih, pri katerih se v kabino predvsem prenaša hrup s ceste, saj zvočna izolacija kolotekov ni najbolj učinkovita. Trenutno hibridne modele znamke Toyota, ki je nedvomno eden od pionirjev hibridne tehnologije, poganja peta generacija tovrstnih pogonskih sklopov.
Še najbolj se izkaže ob umirjeni vožnji
Kombinacija dvolitrskega bencinskega štirivaljnika (112 kW/152 KM) in električnega motorja s 83 kW moči preko planetnega gonila in brezstopenjskega menjalnika CVT poganja sprednja kolesa in omogoča naravnejši občutek pospeševanja ob večji usklajenosti motornih vrtljajev s hitrostjo vožnje. Posledično občutimo (in slišimo) manj “tuljenja” motorja v višjih vrtljajih (a ga nekaj še vedno ostaja), večji pa je delež vožnje na elektriko ob pogostejših izklopih bencinskega motorja med “jadranjem” pri višjih hitrostih, za kar poskrbi tudi nova litij-ionska baterija. Poraba se je tekom testnih voženj, ki so v približno dvotretjinskem deležu potekale pri avtocestnih hitrostih, ustalila pri 5,4 litra bencina na sto prevoženih kilometrov. Pri kombinaciji vožnje po mestu in regionalnih cestah lahko računamo s porabo pod petimi litri – na standardnem varčnem krogu je avtomobil porabil 4,3 l/100 km. Večinoma se je poraba gibala okrog 4,8 l/100 km, medtem ko pri avtocestnih hitrostih načeloma ni presegla 6,5 litrov goriva na sto prevoženih kilometrov.
Uporaben vsakdanji sopotnik
Pri Toyoti so s Corollo Cross sledili svoji filozofiji in po preverjenem receptu zasnovali avtomobil, ki ponuja pravšnjo mero udobja in uporabnosti, dodatno pa prepriča še z občutkom zanesljivosti – ta je že kar pregovorna lastnost Toyotinih modelov, ki načeloma ne potrebujejo abonmaja v servisnih delavnicah. Hibridni pogonski sklop še naprej ostaja en od glavnih prodajnih argumentov, ki se jim pridružujejo še prostorna notranjost, dobra preglednost in občutek robustnosti kot zagotovilo vsakdanje uporabnosti.
Besedilo in fotografije: Matjaž Zupančič.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen