Pri The New York Times so pred kratkim objavili obsežno raziskavo, ki so jo poimenovali: “Ali lahko svet naredi baterijski električni avto brez Kitajske?”. Kam so avtorji ciljali, je jasno. A še bolj je zanimiv sklep njihove raziskave, ki marsikomu ne bo všeč.
Prvo mesto v tej tekmi je že oddano
Raziskovalci so prišli do zaključka, da je Kitajska pravzaprav že zmagovalka te tekme. Kot so poudarili, so Kitajci v tako veliki prednosti pri izkopavanju mineralov, šolanju inženirjev in gradnji velikanskih tovarn, da bo preostali svet potreboval nekaj desetletij, če jih želijo pri tem ujeti.
Keith Bradshaw in Agnes Chang sta s temi izjavami močno razburila svetovno javnost, a sta svoje trditve zelo dobro podkrepila z dejstvi. V raziskavi sta natančno razkrila Kitajsko super ambiciozno proizvodno verigo, kjer je vse skupaj zelo natančno določeno in smiselno. Vse se začne pri rudarjenju zemeljskih mineralov, ki jih potrebujejo za izdelavo litij-ionskih in drugih baterij.
Ko redkih zemeljskih mineralov ni potrebno uvažati
Še bolj kot sama proizvodnja baterij in avtomobilov je pomembna dobavljivost zemeljskih mineralov. Njihov nadzor je trdno pod kontrolo Kitajske, obenem pa je njihova dominacija glede izkopa teh surovin očitna. Kitajska je namreč svetovna sila pri rudarjenju kobalta, litija, niklja in drugih elementov, ki so ključni za izdelavo avtomobilskih baterij. Ravno pri tem zahodne države močno zaostajajo. Te rudnine morajo uvažati ali pa jih odkupovati od kitajskih podjetij. Spet drugi so se odločili in investirali v države, kjer je rudarjenje teh mineralov možno, a so te države v primežu korupcije, političnih in tudi vojaških bojev. Obenem je tam še nadzor nad rudarjenjem zelo slab ter posledično prihaja do nesprejemljivih praks zaposlovanja otrok in izkoriščanja zaposlenih.
Na Kitajskem po drugi strani teh težav ni, hkrati pa so z državnim denarjem kitajska podjetja postala delni lastniki rudarskih podjetij na petih kontinentih. Kitajska nadzoruje 41 odstotkov celotnega izkopa kobalta in ima največji delež na svetu pri rudarjenju litija, ki je glavni mineral za izdelavo litij-ionskih baterij. Kar 73 odstotkov vsega izkopanega kobalta se refinira na Kitajskem, 77 odstotkov vseh katod in 92 odstotkov anod je izdelanih tam. Da postane kristalno jasno, kdo je gospodar proizvodnje baterij za električna vozila: 66 odstotkov vseh proizvedenih baterijskih celic na svetu je narejenih na Kitajskem in kar 54 odstotkov vseh izdelanih električnih avtov je narejenih tam.
Nemogoče je postati samovzdržen
“Kitajska ima največ električnih avtomobilov na cestah in skoraj vsi uporabljajo baterije, izdelane na Kitajskem,” piše v raziskavi. “Leta 2015 je Peking sprejel politiko za blokiranje tujih tekmecev in povečanje povpraševanja potrošnikov. … Kupci električnih avtomobilov na Kitajskem prejmejo davčne olajšave, cenejšo registracijo vozil, prednostno parkiranje in dostop do obsežnega polnilnega omrežja.”
Med drugim sta raziskovalca še zapisala, da vsi avtomobilski proizvajalci in države vlagajo v oglaševanje in napovedi o električni prihodnosti, Kitajci pa ta denar raje zapravljajo za raziskave baterijskih tehnologij. Obenem je v raziskavi na koncu zapisano, kako je skoraj nemogoče, da bi katera država na svetu lahko postala samovzdržna pri izdelavi baterij za električne avtomobile.
Avtomobilizem.com (Vir: Autoblog, The New York Times. Foto: PRIMA)
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Če je baterija ključ za prihodnost, imajo Kitajci vajeti v svojih rokah"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kar se Janezek nauči…. To Wang zna.
ali z drugimi besedami…. neoliberalno izkoriščanje “poceni kitajske delovne sile” in globalizacija, se nam je zahodnjakom v manj kot 35 letih vrnila, kot bi “sočno” povedali naši “bivši bratje”, ko budali šamar!
Odličen članek. V grobem opiše realnost, ki jo vsi nekako dojemamo, pa še podkrepljeno s številkami. Začeli bitko, ki je ne moremo dobiti. Morali bomo plačevati rudnine tako drago, da se jim ne bo splačalo razvijati industrije – kar bo pri Kitajcu težko padlo na plodna tla, iskati/potiskati nove vire (vodik?) ali pa se bomo “deindustrializirali”.