Jasno je, da polnjenje na poti lahko skrbi samo nekoga, ki električnega avtomobila ne more polniti doma, po možnosti čez noč. Ideja brezskrbne in udobne električne vožnje se spremeni v iskanje dostopnih informacij kje in kako si najlažje pomagati z javnimi polnilnicami.
Zdi se, da je to za vse, ki živijo in dnevno migrirajo v Ljubljano, v primerjavi s prebivalci drugih slovenskih krajev manjši problem. Poleg številnih (zaenkrat še brezplačnih) polnilnih mest Elektro Ljubljana, je tu še nekaj Petrolovih (zaenkrat še brezplačnih) običajnih polnilnic in več kot dovolj (plačljivih) hitrih polnilnic. K naštetim lahko prištejemo še nakupovalna središča in trgovske verige, kjer so na voznike električnih avtomobilov kar dobro pripravljeni.
Seveda pa polnjenje z elektriko ni v ničemer podobno točenju goriva – prvo načeloma merimo v urah in drugo v minutah. Zato, kljub relativno majhnemu obsegu voznega parka električnih avtomobilov in priključnih hibridov, obstaja precejšnja možnost, da se znajdete pred zasedenim polnilnim mestom. Ta možnost je še bistveno bolj verjetna, če se polnilno mesto nahaja v centru Ljubljane ali pred vhodom bolj obiskanih nakupovalnih lokacij, saj imajo vozniki električnih avtomobilov med polnjenjem zagotovljeno še brezplačno parkirno mesto.
Naša električna PRIMA se je zato zame začela z nalaganjem aplikacij na pametni telefon (Gremo na elektriko, PlugShare, OneCharge), saj se zdi to najenostavnejši način za iskanje prostih polnilnih mest ob dnevnih poteh. Dejstvo, da sem jih našla, pa še ne pomeni, da stvari niso logistično zapletene. Za primer: najbližja javna polnilnica je v mojem primeru oddaljena sicer le 1,5 km, a omogoča hitro polnjenje in je posledično plačljiva. Najbližjo brezplačno polnjenje je od mojega doma oddaljeno 4,5 km. In če verjamete ali ne, boste zelo težko našli električno polnilnico pod nadstreškom, kar je res moteče, če zunaj odločno dežuje.
Iskreno povedano je zame usklajevanje dnevnih obveznosti z večurnim polnjenjem avtomobila na oddaljeni lokaciji zaenkrat nesprejemljivo. Enako kot to, da bi iz stanovanja potegnila kabel do parkirnega mesta, kar lahko na tem mestu sprejmete zgolj kot slabo šalo. Električnih projektov se v smislu raziskovanja seveda z veseljem lotim za določeno obdobje, saj postaja v mojih očeh vožnja z električnim avtomobilom vse bolj privlačna in sem se pripravljena prilagajati. Ne moti me pomanjkanje električnega dosega z enim polnjenjem, saj so s tega vidika zame vsi preizkušeni baterijski električni modeli v testu PRIMA primerni za večino mojih dnevnih potreb. Ne glede na to pa je treba avtomobil redno polniti, kar mi v tem trenutku predstavlja resno oviro.
Kaj zaenkrat torej vidim kot sprejemljivo alternativo, prispevek k zmanjšanju ogljičnega odtisa na račun osebnega transporta na štirih kolesih? Kadar nisem v časovni stiski in je govora o mestnih vožnjah, je to zagotovo uporaba javnega potniškega prometa. Seveda bi mi bilo pri tem veliko ljubše, če bi se po mestih vozili zgolj čisti in bolj tihi avtobusi, a verjamem, da bo čas prinesel tudi tovrsto posodobitev. Za hitre skoke z enega na drugi konec mesta se lahko za kratek čas uvrstim med najemnike električnih avtomobilov. Za vse ostale poti pa do nadaljnjega ostajam pri klasiki.
Besedilo: Urška Radolović. Foto: Avtomobilizem.com. Aplikacije: razvijalci.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "Elektrika – da, ampak …"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
“usklajevanje dnevnih obveznosti z večurnim polnjenjem avtomobila na oddaljeni lokaciji zaenkrat nesprejemljivo.” Pa tudi matematik moraš biti, da si izračunaš tisitih 5% ostale energije preden se ti vozilo UGASNE! Ako ne dobiš prazne polnilnice pa imaš še ene 3% energije si lahko v 20 mimutah BREZ in avto se ZAKLENE! Ostane samo še en dizel generator za 300€ in 5 litrov dizla v prtljagi ….