![[000570]](https://www.avtomobilizem.com/app/uploads/2017/04/000570-719x480.jpg){kind=link}
Ponovno se je izkazalo, da smo uporabniki bolj občutljivi glede svojih favoritov, čim višje se vzpenjamo po cenovni lestvici. Vsak ima svojega izbranca, ki ustreza njegovim željam, potrebam ter nenazadnje debelini denarnice, zato so tudi rezultati primerjalnih testov, kjer so upoštevani vsi vidiki, pogosto presenečenje. Tokrat so se pri nas soočile priljubljene limuzine, višjega cenovnega ranga, kjer – kot sem vedel že pred samo izvedbo testa – ni očitnega favorita. To so pokazali tudi rezultati, kjer je Mercedesov-Benzov razred C v res tesnem boju premagal dva povsem izenačena tekmeca, Lexus IS in BMW-jevo serijo 3. Audi A4 jim je bil tesno za petami, nekoliko sta zaostala Jaguar XE in Alfa Romeo Giulia.
A pustimo številke ob strani, saj se je izkazalo, da so kljub podobno uvrščenim primerkom razlike velike, saj vsak proizvajalec v ospredje potiska svojo filozofijo. In ravno zaradi tega so si tekmeci med seboj po eni strani enaki, po drugi strani pa popolnoma različni. Na koncu so se vsi izkazali kot dober avtomobilski izdelek, zato še enkrat zapišem – vse je odvisno od želja kupca, debeline denarnice in zvestobe določeni znamki.
Mercedes-Benz C220 d
Veliki zmagovalec, nepričakovano? Da in ne. Izkušnje so mi govorile, da tiha voda bregove dere. Mercedes-Benzov razred C je med fotografiranji, merjenji in vožnjami ostal kar nekoliko v senci ostalih, a se je pravzaprav povsod odrezal dobro. Gre za uglajenega gospoda brez bistvenih pomanjkljivosti, ki se zna zapeljati hitro, a veliko raje potnike razvaja z udobno in nenaporno vožnjo. Še najbolj me je presenetil pri testu samodejnega zaviranja, kjer se je edini pred oviro samodejno ustavil pri hitrosti 70 km/h, pred tekmeci pa se je izkazak s še nekoliko bolj varčno vožnjo.
Lexus IS 300h
Japonski prenovljeni adut je k nam zapeljal s proizvodne linije. Gre za edinega hibrida med izbranimi tekmeci, a ravno to je njegov glavni čar. Z neslišno vožnjo se je prikradel tekmecem izza hrbta in se uvrstil tik pod vrh. Kot pravo presenečenje primerjalnega testa se je dokazal praktično povsod. Še najbolj pa me je navdušil z voznimi lastnostmi. Na poligonu se je izkazal kot lahko vodljiv in stabilen, na cesti pa je navdušil z udobnostjo. Mlada japonska znamka je s trdim delom naredila enakovrednega konkurenta evropskim favoritom, za povrh vsega pa s samosvojim videzom nagovarja kupce, ki niso preveč uniformirani in zakoreninjeni k tradicionalnemu videzu limuzin.
BMW 320d
Bavarci imajo najstarejšega člana tega testa in številni aktualni lastniki že kar težko pričakujejo prihod nove generacije. A zdi se, da serija 3 z leti ne izgublja, temveč se na določenih področjih še vedno odlično kosa s tekmeci. Tako se odlično pelje, nekoliko bolje na poligonu kot na običajnih cestah, kjer je malenkost manj udobna od tekmecev. A tudi če številni pričakujejo novo generacijo, vem česa pri BMW-ju zagotovo ni treba spreminjati – potniške kabine. Prostorna na obeh nivojih, z veliko odlagalnimi površinami in odličnim položajem za volanom. Natanko tri sekunde je bilo potrebno, da sem popravil položaj volanskega obroča in že sem se za volanom počutil kot v domačem naslonjaču.
Audi A4 2.0 TDI
Vidi se, da pri Audiju za novo generacijo A4 niso ničesar prepuščali naključju. Dokazal se je z odlično ergonomijo in izbranimi materiali, prav tako pa sem bil zopet navdušen nad primerno zvočno izolacijo. Prednjačil je tudi pri naboru varnostnih sistemov, a ga je pri testu samodejnega zaviranja premagal Mercedes-Benz; A4 se je ustavil do hitrosti 50 km/h. Za dosti ljubiteljev gre za popoln paket, ki pa je na žalost na precej dolgočasen, česar bistveno ne spremeni niti rdeča barva.
Jaguar XE 2.0d
Britanska mačka ima v sebi nekaj posebnega, drugačnega in kraljevskega. Kot vzvišen tiger se ob bok postavlja konkurentom, ki jih na nekaterih področjih tudi prehiti. Kot se za takšnega atleta spodobi, se odlično znajde na cesti, a mu do popolnosti zmanjka nekoliko več prefinjenosti. Zaslon na dotik je ogromen, a sam sem pogrešal vrtljivo ukazno stikalo, ki je postalo nepogrešljiv dodatek v premijskem razredu. Obregnil sem bom še ob dizelski agregat, ki mu sicer ne manjka nič, a sem se med potekom testa nenehno spominjal testnega XE z vgrajenim bencinskim agregatom. Takšni zapeljivi mački bistveno bolj pristaja športni bencinski agregat kot ropotajoč dizelski primerek.
Alfa Romeo Giulia 2.2 JTDm 180
Alfin ponos, ki naj bi znamko dvignil iz finančnih težav in jo ponovno postavil na zemljevid premijskih limuzin – Giulia, italijanska fatalka deluje divje, elegantno in športno hkrati. Z nabitimi boki kar malo zasenči tekmece, ki jih zadaj pusti tudi v dinamičnih voznih lastnostih. Hipoma se odzove na komunikativen volan, v zavoj skoči kot otrok za bonbonom in se pri tem nikakor ne pusti zmesti. A so njene pomanjkljivosti največje tam, kjer drugi tekmeci svoje poslanstvo opravijo precej boljše. Uporabljeni materiali šepajo, dober primer je prestavna ročica menjalnika, ki v Giulii deluje precej neugledno, medtem ko je tista iz BMW-ja, ki je oblikovno podobna, bolj dovršena ter na otip bolj prijetna. Kljub petim zvezdicam Euro NCAP je na področju sodobnih pomagal izgubila boj za najvišja mesta, saj je med drugim pri praktičnem preizkusu na poligonu šele po nekaj poskusih samodejno zavirala pri hitrosti 30 km/h.
Besedilo: Gašper Pirman, fotografije: Gašper Pirman, Ciril Komotar.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen