Avtomobilisti ne smejo v mestna središča, ne smejo parkirati, kjer se jim zljubi, ne smejo z avtomobili ropotati (kar se nanaša tako na dirkanje kot na divjake, ki na svoje avtomobile nameščajo glasne izpuhe), ne smejo pustiti teči motorja, ko to ni nujno, v splošnem pa se morajo držati prometnih predpisov na čelu s hitrostjo vožnje.
Tako se zdi, da si želimo.
Ampak promet niso samo avtomobili. So tudi marsikaj drugega, med drugim bicikli.
Z ”obsedenostjo” do biciklizma smo že pred leti prehiteli Čehe, ki so bili takrat vodilni pri transportiranju biciklov na (poletni in še kateri drugi) dopust. Zakaj pa ne; manj izpustov, boljše zdravstveno stanje, boljša kondicija naroda, pa morda še kaj.
A kultura biciklizma ne pomeni zgolj številčnost in obsedenost. Pomeni tudi – prav tako kot pri avtomobilizmu – spoštovanje prometnih predpisov. In tu smo daleč zadaj.
Meni kot avtomobilistu je čisto vseeno, kaj počno biciklisti, če s tem ne ogrožajo sebe in drugih. Pa sem enega že dobil na motorni pokrov, ker je priletel iz (zanj) enosmerne v napačni smeri. Policist, ki je stal nekaj metrov stran, je samo skomignil, ko je videl, da mu ni nič. Hiter refleks in silovito zaviranje sta preprečila, da jih nisem precej več, prej in kasneje.
Sploh ni več novost ali presenečenje: biciklisti ne spoštujejo prometnih pravil in med njimi še najmanj spoštujejo pravila smeri vožnje. Postavite se na katero koli večje križišče z urejenimi kolesarskimi potmi in prehodi na kak sončen dan in si vzemite le nekaj minut časa – več je tistih, ki ta red kršijo.
Ironija pri tem je dvojna. Prvič, očitno se ne zavedajo, kako ranljivi so; tudi če ne bi naredili prekrška, ko bi jih zbil avtomobil, bi imeli kaj malo tolažbe od tega: avtomobilist bi bil kriv, biciklist pa v bolnici, če že ne na Žalah. S tem, ko kršijo pravila vožnje, močno povečujejo tveganje in možnost slabega izida. In drugič, pri svojem ravnanju (kršenja predpisov) so še izjemno arogantni, češ, »ti kreten avtomobilski, kaj se pa greš, a veš, da moraš paziti name.«
Za posladek in kot bonus pride še tretjič: s svojim početjem znanje prenašajo na svoj naraščaj. Čudovita kolonica slovenske družinice, ata spredaj, vmes dva cicibana, zadaj mamica, vsak na svojem kolesu, z dvignjeno glavo pod čelado ponosno v napačno smer skozi križišče.
Dve vprašanji se porodita. Prvič, kje so policisti? In drugič, od kod tak odnos? Oba Cicibana, Janezka po domače, sta se tako naučila in sta v svoji nevednosti ter zaupanju v starše prepričana, da je tako prav. Kaj pa starša? In kaj drugi odrasli?
Biciklistična kultura vožnje na psu, velikansko tveganje za nesrečo in ignoranca policistov. Se čudim, da nesreč ni več.
Besedilo in foto: Vinko Kernc.
Mnenja uporabnikov
8 komentarjev za "Kar se Janezek nauči, to Janez zna"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Na te padalce s kolesi pa vedno PAZIM! Imel srečo, da sem vse še pravočasno opazil ita iz napačne smeri vožnje in tudi na regionalki grem, če se le da vsaj 1,20m od njih ali pa še raje, če ni pregledno peljem zadaj kakih 50m, da se vidi mimo njih!
No ja, članek je precej enosmerno napisan in se vidi, kam pes taco moli. Najbolj bi se uredilo, da bi bilo čimveč avtomobilistov tudi kolesarjev. Enako je pri motoristih. Ne moreš sodit, če sam nekaj nisi. Ko to si, vidiš marsikaj iz drugačne pespektive. Je pa nekaj res. Vse izvira iz kulture, to kar se Janezek nauči od staršev in družbe, to Janezek zna in dela. Verjetno velja to tudi za avtorja tega malo nestrpno spodbujajočega članka proti kolesarjem.
Tu pa se moram oglasiti: članek je povsem korekten in dobro opisuje najpogostejše prekrške kolesarjev. Sem avtomobilist in mestni kolesar po Ljubljani. Predvsem naj se zamislijo vsi, ki takšne prekrške počnejo, da ne bodo končali na urgenci ali invalidskem vozičku. Če se kolesar kdaj v prometu ne počuti dovolj varno, je bolje da sestopi s kolesa in prevzame vlogo pešča – bo bolje zanj in za ostale udeležence v prometu. Posebej je žalostno to, kako slab zgled dajejo nekateri starši otrokom.
Še moj primer pred kratkim: pri jutranji vožnji v službo sem na delu Poljanske ceste od križišča s Hradeckega cesto v smeri iz mesta pod Golovcem naletel na kolesarja (običajno mesto kolo, ne specialka) na voznem pasu. Namesto da bi vozil po lepi in široki kolesarski stezi, je zavzel vsaj meter cestišča. Nasproti tekoči promet v koloni, tako da prehitevanje ni bilo varno. Ko sem lahko prehitel, sem rahlo potrobil, da bi kršitelja opozoril, da ne upošteva cestno prometnih predpisov… In negova reakcija: glasno tuljenje, mahanje in kazanje sredinca. Še dobro, da je na prvem križišču gorela zelena, sicer ne vem, kako bi se glede na njegovo reakcijo lahko končalo.
Se ne strinjam. Moja je presedlala na kolo in mi je že prvi dan (to govorim zdej za nazaj par lat) dejala, da šele vidi, kako so kakšni kolesarji kreteni. Ve, da avtomobilisti niso vsi za zgled in se jim po domače je*e za kolesarje ampak da kot voznica kolesa opazi, da so kolesarji eni prav izzivalci smrti. Jaz se trudim čim lepše vozit, skozi pazim na kolesarje, se jim umaknem, čele lahko. Sem, sam vozil kolo kar nekaj let in vem, kako je. Ampak dokler mi bojo skakali pred avto kot kaki vozniki v škarjice, vozili čez rdečo (vidim, da je v Ljubljani to nacionalni šport), zavijali pred nakazovanja, šli iz pločnika na cesto kar tako iz ljubega miru direkt pred haubo itd…, ne govorit da je enostransko napisano. Tako velja tudi za pešce. Pustimo to, da se ustavim pred zebro in me zadaj 20 avtomobilistov preklinja, pa sem samo ustavil pešcu. Kar je normalno. Kar skozi počnem. Ampak potem mi taisti skačejo na cesto, kjer ni nič označeno in je omejitev 70kmh. Zaviram, kurim gume, komaj rešim njega, sebe, avto..za nagrado pa dobim dvignjen sredinec. A to je kul? A to je normalno?
Tako je to videt skozi moje oči. Ampak lej, sem samo eden, ki mu gre med drugim tudi izredno na k****, da nihče več ne zna uporabljat smerokazov in moraš bit že kar vedeževalec na cesti…
No ja… Eno je to kar si ti napisal, drugo je pa na odprtih cestah. Ko se boste naučili VARNO prehitevati 1,5m mimo kolesarja, potem pa solite pamet vsem splošnim kolesarjem!
Pri kolesarjih (počasna enosledna vozila) je itak problematično prehitevanje, ker je dovoljeno tudi tam, kjer se ne sme prehitevati (npr. naselja). Če bi morali upoštevati še 1,5 m odmika, pa je že nevarno.
Super bi bilo videti kolono vozil za kolesarjem skozi naselje pri kvečjemu 20km/h..
Se pa čudim kolesarjem na prometnicah – a jim je vredno nositi glavo naprodaj? Za zdravje? Resno?
Se strinjam! Sam kolesarim izključno tam, kjer je kolesarska steza. Da bi nosil glavo naprodaj na neki prometni regionalki… ne hvala!
1,5 m je že luksuz, či bil vsaj meter bi bilo OK.