Več kot le še ena polnilnica
Če je bila mobilnost odslej razpeta med bencinsko-dizelskimi hlapi in električnimi kabli, se v omenjeno formulo poskuša vriniti še element, ki ga v naravi nikakor ne manjka. Res pa je bil na naših cestah do sedaj prava redkost.
Vodik (hydrogenium) je kemični element s simbolom H in hkrati najpogostejša snov v vsem nam znanem vesolju. A ko ga »ukrotimo« v gorivni celici, se zgodi skoraj majhen tehnološki čudež – iz izpušne cevi ne pride nič drugega kot voda. Polnjenje avtomobila na vodik traja približno pet minut, doseg pa ostaja primerljiv s tistim pri klasično gnanih vozilih, zato mnogi v vodiku vidijo manjkajoči člen med električno mobilnostjo in dolgo zakoreninjenimi vozniškimi navadami.
Polnilno mesto v Stanežičah predstavlja prvi resen infrastrukturni korak k uvajanju vodikove mobilnosti pri nas. Sprva bo v največji meri namenjeno avtobusom Ljubljanskega potniškega prometa na vodikov pogon (trenutno jih imajo v voznem parku 8), a že sama javna dostopnost postaje nakazuje širše ambicije. Te v prestolnici niso majhne. Do leta 2030 naj bi javni potniški promet postal ogljično nevtralen, cilj pa nameravajo doseči s prepletom različnih tehnologij – od postopnega povečevanja flote električnih avtobusov do uvajanja vodika kot energenta, ki bi lahko zapolnil vrzeli tam, kjer baterijske rešitve naletijo na omejitve.
Za proizvodnjo 1 kg vodika, pridobljenega z elektrolizo, je potrebno približno 8 litrov vode, energijska vsebnost pa znaša okoli 33 kWh. Mestni avtobusi na vodik običajno porabijo med 6 in 8 kg vodika na 100 km, kar jim omogoča dovolj spodoben doseg, a z izpustom le vodne pare.
Polnilnica v Stanežičah ima zmogljivost 160.000 kilogramov vodika letno in dve priključni mesti, ki bosta služili tako osebnim kot tudi tovornim vozilom ter mestnim avtobusom. Na omenjeni lokaciji se nahaja tudi 12 novih polnilnih mest za baterijsko-električne avtobuse.
Toyotin Mirai kot ambasador prihodnosti
Na tokratni otvoritvi polnilnice je izstopal tudi eden najbolj prepoznavnih avtomobilov na vodikov pogon – Toyota Mirai (jap. »prihodnost«). Ni zgolj demonstracijski eksperiment, temveč zrel avtomobil, ki tudi v vsakdanjih situacijah dokazuje, da vodik ni znanstvena fantastika.
Druga generacija modela Mirai, ki se na cestah pojavlja že šest let in temelji na Lexusovi platformi GA-L, omogoča v idealnih razmerah doseg okoli 650 kilometrov, kar ga uvršča med praktične in zanesljive alternative klasičnim avtomobilom. Omenjeno Toyoto je sicer moč videti na kar nekaj večjih evropskih trgih (Francija, Nemčija, Velika Britanija, Norveška, …), prihod na naše ceste pa je še vedno pod vprašajem.
Ljubljana odpira vrata prihodnosti
Polnilni park v Stanežičah ni le še en infrastrukturni projekt, temveč simbol spremembe. Prihodnost mobilnosti v Ljubljani bo očitno bolj raznolika in z manj škodljivimi emisijami, vsaj iz prometa. Vodik že danes dokazuje, da mestna vožnja lahko poteka tiho, čisto in učinkovito – skoraj neslišno, a zelo konkretno.
Energetika Ljubljana že sedaj izvaja aktivnosti za vzpostavitev lastne proizvodnje vodika. V Podutiku se zaključuje gradnja 2-megavatne sončne elektrarne, namenjene izključno proizvodnji vodika, ob kateri bo leta 2027 zgrajen še objekt za proizvodnjo vodika. Ta bo omogočal samooskrbo z vodikom za prvih 20 vodikovih avtobusov mestnega prometa.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
Napiši prvo mnenje!
Za komentiranje moraš biti prijavljen