V posmeh potrošniški mrzlici
Avtomobilski proizvajalci so sicer že davno doumeli, da lahko ponudijo tudi potniške različice gospodarskih dostavnikov, saj obstaja nezanemarljivo število kupcev, ki iščejo učinkovite in cenovno dostopne rešitve za prostorske težave. Po tovrstnih avtomobilih prvenstveno posegajo tiste družine, ki imajo skladno z Zakonom o davku na motorna vozila pravico do vračila plačanega davka (beri: z vsaj tremi mladoletnimi otročaji) in se povsem požvižgajo na trendovske križance.
V zadnjem času pa prihaja tudi do precej zanimivega fenomena. Zaradi čedalje bolj množičnega avtomobilskega križanja, pri katerem je precej bolj važna oblika kot pa sama uporabnost (kar je privedlo tudi do opaznega krčenja ponudbe enoprostorcev), zanimanje za potniške dostavnike narašča. Nenazadnje tudi zato, ker marsikateri novodobni potrošnik nima več avtomobila zgolj za postavljanje ter ga ne želi mrzlično menjavati na vsaka tri leta.
Kljub temu so se pri koncernu PSA odločili, da svoje potniške dostavnike le okrancljajo v malce bolj trendovske oprave, s čimer bi vsaj deloma zakrili njihove delovno-obrtniške zasnove. Za razliko od Citroënovega Berlinga, ki je s pomočjo malce bolj igrivih oblikovnih elementov postal bistveno bolj srčkan, so se pri Peugeoti Rifter poslužili znanega trika ter ga odeli v modno SUV preobleko. S tem so ustvarili dostavno vozilo, pri katerem nimaš več občutka, da je ravnokar ušlo iz bližnjega logistično-distribucijskega centra.
Najbolj primeren
Pri koncernu PSA so obenem želeli, da novi Rifter ne bi ponujal pretiranih asociacij na delovne »gajbice« niti med samo vožnjo. Zatorej so za osnovo – enako kot pri Berlingu in Oplovemu Combu Life – vzeli prilagojeno platformo EMP2, ki naj bi poskrbela za precej boljšo vozniško izkušnjo. Pa jim je to tudi uspelo?
V primerjavi s predhodnikom, ki je tudi pri civilni verziji še slišal na ime Partner (sedaj le še pri gospodarski), novi Rifter deluje med vožnjo precej bolj prepričljivo. Posebno pohvalo si zasluži udobno in mehkobno podvozje, ki dovolj učinkovito požira večino cestnih neravnin. Le na kakšnih pretirano luknjastih (makadamskih) poteh vse skupaj postane za odtenek preveč pozibajoče in poskakujoče, kar bodo še najbolj čutili zadaj sedeči potniki. Obenem je volanski mehanizem za odtenek bolj komunikativen ter deluje precej manj spužvasto kot nekdaj. Res pa je pri večjih hitrostih še vedno za odtenek premehkoben in vsaj zaenkrat še ni na istem nivoju kot npr. pri Volkswagnu Caddy ali Fordu Tourneo Connect.
In ker gre pri Rifterju za vozilo, ki bo velikokrat napolnjeno do zadnjega kotička, tako z otroškimi pripomočki (vozički, stajice, hojice, kahlice, ipd), kakor tudi s športnimi rekviziti (kolesa, smuči, supi, jadralna padala, ipd), se nekako spodobi, da pod motornim pokrovom brni dovolj zmogljiv agregat. Še posebej, če se bo voznik večkrat znašel na tistih cestiščih, kjer je obvezen nakup vinjete. Tako se zdi, da bi znal biti v trenutni ponudbi še daleč najbolj primeren 130-»konjski« 1,5-litrski turbodizel, ki navdušuje z obilico navora že pri dovolj nizkih vrtljajih (300 Nm pri 1.750). Za razliko od šibkejše verzije, ki se je izkazala na trenutke celo za rahlo podhranjeno, ponuja močnejša opazno bolj suvereno in lahkotno vozniško doživetje, saj mu moči zlahka ne zmanjka. Niti na kakšnem konkretnejšem vzponu.
Sodoben štirivaljni agregat lahke gradnje obenem prepriča s precej mirnim in tihim delovanjem ter pohvalno odzivnostjo v srednjem vrtljajnem območju, kar omogoča zelo odločna pospeševanja. Pri tem imaš neprestano občutek, da so Francozi vanj skrili še kakšnega dodatnega žrebca, saj je zelo poskočen. Mehko pretikajočemu ročnemu menjalniku, ki je tokrat skrbel za prenos moči, ni moč očitati nič resnejšega, a bi si sam vseeno želel nove 8-stopenjske Aisinove menjalne avtomatike. Poraba? Brez težav jo je moč držati pod 6 litri in pol. Pa pri tem ni potrebno biti ravno nežen s stopalko za plin!
Škoda le, da pri Rifterju zaenkrat ne ponujajo štirikolesnega pogona, čeprav ob svojih terenskih oblikovnih dodatkih ter 18-centimetrskemu odmiku od tal kar sam od sebe kliče po kakšni avanturi izven utrjenih poti.
Poudarek na praktičnosti
V tistih dneh, ko sem se naokrog prevažal s potniško izvedbo gospodarskega Peugeotovega vozila, sem se nemalokrat spraševal, zakaj malce bolj številčne družine tako rade posegajo po tovrstnih avtomobilih. Velikokrat jih imajo celo raje od vozno prepričljivejših in oblikovno lepših enoprostorcev, pri čemer poglavitne vloge ne igra zgolj nižja cena.
A kdor ima doma vsaj tri majhne otroke, prvenstveno išče čim bolj praktično vozilo, pa četudi mora računati na kakšen kompromis. Omenjenim voznikom je tako verjetno povsem vseeno, da se avtomobil znotraj ne ponaša s pretirano imenitnimi materiali, temveč zgolj to, da omogočajo enostavno čiščenje.
Če sem povsem iskren, so pri Peugeotu vendarle uspeli ustvariti že zgolj s simpatičnimi barvnimi kombinacijami dovolj prijeten notranji ambient, ki je precej bližje osebnim avtomobilom kot pa delovnim vozilom. Pohvalno! Rifter se lahko obenem pohvali tudi z zelo solidno voznikovo ergonomijo, kjer si delno kritiko zaslužita zgolj ne najbolj odziven zaslon infozabavne enote (potrebno večkratno pritiskanje s prsti) ter zadenjska kamera, ki se velikokrat vklopi prepozno (beri: po nekaj sekundah, ko pretaknete v vzvratno prestavo). Nekateri bi znali tožiti še nad neobloženimi odlagalnimi mesti (kar je sicer slabost velike večine dostavnikov) ter nad neodstranljivimi sedeži v drugi vrsti, ki znajo biti obenem tudi malce preveč pokončno nastavljeni.
Vendar pa bodo vse prej omenjene pomanjkljivosti v hipu pozabljene, ko boste lahko v prtljažnik zmetali počez vso počitniško robo ali pa vanj parkirali otroški voziček, brez da bi ga bilo potrebno zložiti. Prtljažnik s 775-litrsko praznino, ki jo je ob podrti zadnji klopi moč povečati na cele 3 kubike (merjeno do strehe), je pač nekaj, o čemer lahko sanja velika večina lastnikov modnih križancev. Za še večje potrebe je tu daljša verzija L2, ki sicer zahteva zgolj 750-evrsko doplačilo, a prinaša še dodatnih 275 litrov praznine.
Nova družinska filozofija
Če so nekdaj dostavna vozila ponujala asociacije na obrtniški ceh ter Vzhodnoevropejce v tranzitu, so čedalje bolj vezana tudi na racionalne družine. Če ne verjamete, se ozrite na parkirišča pred šolami in vrtci, kjer v njih ne boste videvali le hišnikov ter poštarjev.
Pri koncernu PSA so z aktualno generacijo svojih izdelkov (Rifter, Berlingo ter Combo Life) poskrbeli tudi za malce bolj trendovsko opravo, ki pa je morda še najbolj očitna pri Rifterju (terenski oblikovni dodatki), z željo nagovoriti še širši krog kupcev. Saj veste, oblika še vedno prodaja avtomobile!
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
13 komentarjev za "Družinski paket"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Cena je za moje pojme 5000 previsoka.
Bol me zanima kako se pelje, ker predhodnik …… no ni nekega udobja, hrupen ter nagibanje. Upam, da so vsaj malo izboljšali to. Ker drugače je avto …… preveč tehnološko zastarel.
ZA ta namenska vozila ne rabiš LED luči! V glavnem so to medkrajevna in mestna vozila za 80kmh pa kako lokalno dostavo do 60/80km dan… Nobena kurirska služba jih nima za dolge relacije ….
Glede na to, da led luči niso več nič posebnega, nevem kako, da jih niti opcijsko ne ponudijo. Veliko znamk jih je začelo že serijsko vgrajevat… Zdaj imam na novem avtu led luči in, ko bom kupoval spet novo, brez tega sploh ne gledam. Tako bi mene kot potencialnega kupca to zelo odvrnilo. Res zanimivo, koliko neke dodatne šare ima ta berlingo…iz mojih oči lahko pol tega vržeš dol, pa da bi bile prave luči…
vw-T4, verjetno so na podlagi podatkov prodaje ocenili, da so kupci tega segmenta zelo občutljivi na ceno, ravno tako pa ne vzdihujejo za led lučmi in drugimi “must have” novotarijami.
hmmm, se ne bi ravno strinjal. Menim, da je modelu kar zrasla cena. Prav tako, če naj kupci bi bili neobčutljivi, potem ne bi dali modela GT line, in vseeno je kar precej neke drobne sodobne navlake. (mislim no, dostavnik v GTline izvedbi, enih led luči za 500e pa ni mogoče dobit).
VW-T4, po občutku bi rekel, da s tem avtomobilom ciljajo na revnejše družine, ki rabijo prostoren avto. Izvedb GT line bo poleg teh, ki so namenjeni novinarjem, verjetno prodanih za vzorec. Poceni vzdrževanje je ključno in potencialna menjava LED luči to ni.
Za revne je Dacia dokker Stepway .max 15.000€ pa celo odlično dela za ta denar. V glavnem zame je dovolj, da ima tempomat, dnevne luči pa senzor za dež in vžig/ odklep vozila brez ključa … Pa vsaj 110 KM ali 120KM.
Razumem, da razne kurirske službe ipd. ne potrebujejo LED luči. Kot oče treh mulcev sem se zelo zagrel za to vrsto avta (Berlingo, Rifter) in je to zame ZELO velik minus, da nima niti opcijske možnosti LED žarometov. Tako da je pri meni ta avto odpadel.
Najbrž so jih prihranili za facelift (podobna zgodba kot z 6 st. menjalnikom doslej). Vsekakor pa bi pri potniških verzijah morali že sedaj ponuditi vsaj kot opcijo.
Tudi potniškim ‘kapelcam’ so lepo navili cene. Glede na to, da konkurence praktično ni (enoprostorci so out, Kangoo je zastarel, Caddy še dražji) so si to zlahka privoščili. Po drugi strani pa za 26k dobiš že Trafica …
Mam raje enoprostorca, kot pa tole… pa so out ali pa ne 🙂
Problem je, ker je enoprostorcev vedno manj v ponudbi in to sem mislil s tem, da so out. Kaj je sploh še na razpolago? Touran, Zafira in potem se že počasi konča. Francozi so šli na crossoverje, Azijci … se Toyota Verso še prodaja? Žalost, da se opušča ena najbolj praktičnih zasnov avta.
…in 2B vinjeto zraven. Za to kapelico pa je dovolj 2A.