Škatla s karakterjem
Panda. Ikonični Fiatov model, ki je v prvi generaciji nastal pred dobrimi 45 leti v glavi legendarnega oblikovalca Giorgetta Giugiara, verjetno ni treba posebej predstavljati. Mala škatla, ki je spremenila pogled na mestne avtomobile, je hitro postala simbol praktičnosti, preprostosti in tistega neopisljivega šarma, ki ga danes zaman iščemo pri modernih avtomobilskih »računalnikih na štirih kolesih«. Ljubljenec italijanskih mestnih središč, v štirikolesno gnani izvedbi pa tudi osnovno prevozno sredstvo gozdarjev, vzdrževalcev omrežij, patronažnih sester in hribovskih kmetovalcev, je vedno našla način, kako se zliti z okoljem in cestiščem – ne glede na to, ali je bilo tlakovano, blatno ali zasneženo.
Nova Grande Panda, ki smo jo spoznali lani, se te dediščine ne sramuje. A je tudi ne posnema dosledno. Fiatovi oblikovalci so kvadratno logiko prve generacije vzeli kot izhodišče, nato pa jo oblekli v sodobno pločevino. Rezultat? Avtomobil z retro pridihom, ki deluje sila simpatično brez infantilnosti in robustno brez lažnega terenskega mačizma – pa četudi je danes precej bolj športno-terenska, kot je bila Panda kadarkoli v preteklosti (18-centimetrski odmik od tal).
Grande Panda, ki nastaja na Stellantisovi platformi Smart Car Platform (Citroën C3, Opel Frontera …), je tako tudi po merah postala resnično »grande«. Večja, višja in širša, a še vedno dovolj kompaktna, da ne pozabi, kje so njene korenine in komu je pravzaprav namenjena. V primerjavi s prvo generacijo se je raztegnila za konkretnih 62 centimetrov ter se samozavestno zavihtela v družbo modelov razreda B-SUV. Predvsem pa navdušuje s svojo podobo, ki združuje retro šarm izvirnika s sodobno mestno samozavestjo – kvadratne linije, kratki previsi in karakterne podrobnosti (napis Panda na strani, oblikovni elementi v obliki črke X, …), zaradi katerih je že od daleč prepoznavna. Kot italijanski turist sredi Ljubljane, ki z glasnim smehom ter aperolom v roki sporoča okolici, da prihaja iz dežele, kjer vsak »gelato« deluje kot umetniško delo.
Funkcionalnost z dušo
Vstop v Grande Pando je kot topel objem praktičnosti in nezamenljivega italijanskega oblikovanja. Instrumentna plošča, kjer lahko uzrete dva zaslona, je preprosta, a pregledna, gumbi pa tam, kjer jih pričakuješ (npr. klimatska naprava).
Vse skupaj nadgradi tisti nezamenljivi občutek za oblikovanje, ki te spomni, da se Italijani znajo zabavati celo pri odlagalnih policah in vratnih oblogah. Rezultat? Sila simpatično notranje okolje z izjemno všečnim izborom (živahnih) barvnih odtenkov ter izjemnim občutkom za detajle. Pa naj gre za obliko armaturne plošče, ki spominja na ovalno testno stezo na strehi nekdanje Fiatove tovarne Lingotto v Torinu, ali pa zgolj za simpatičen napis »Ciao« na notranji strani prtljažnih vrat, ki te pozdravi vsakič, ko jih odpreš.
Za razliko od prejšnjih generacij Pandina notranjost ponuja precej več prostora, kar pa ob izdatnejših zunanjih merah niti ne preseneča. Ergonomija je solidna, sedeži pa bi lahko imeli daljši sedalni del – kar bodo še najbolj občutili tisti, ki se podajajo na daljše poti in bi radi prišli na cilj malce bolj spočiti. Izbor materialov je malce bolj robusten in preprost (beri: trda plastika), kar vsaj malce popravijo vložki iz bambusovih vlaken (sprednji predal) ter všečno oblikovanje. A če sem povsem iskren: kitajska konkurenca za podoben kupček evrov ponuja precej več žlahtnosti v notranjosti – recimo električni Dongfeng Box. Vsekakor še kar nekaj prostora za izboljšave!
Obenem bi se lahko Grande Panda ponašala tudi z bogatejšo serijsko opremo, pa čeprav vemo, da se bo – podobno kot njene predhodnice – pogosto znašla na parkiriščih mediteranskih rent-a-car podjetij, kjer bo deležna nič kaj nežnega mučenja nemških in angleških turistov v natikačih. A če želite kolikor toliko spodobno opremljeno različico, boste morali poseči po najdražji verziji La Prima, pri kateri boste kljub vsemu še vedno zaman iskali tako radarski tempomat kot tudi sistem zaznave mrtvih kotov. V letu 2025 to le deluje nekoliko nenavadno – kot bi vam ob nakupu nove televizije povedali, da dobite daljinec za doplačilo.
Rahlo naelektrena
Grande Panda pri pogonu ostaja zvesta svojim koreninam: preprosta, učinkovita in vsaj malce zabavna. Štirikolesnega pogona – vsaj za zdaj – še ni v ponudbi, a verjamem, da bo tovrstna verzija še kako iskana. Pa ne le pri lovcih in gorskih zdravnikih sredi Dolomitov. Grande Panda 4×4 bi namreč lahko postala, podobno kot zadnja verzija Suzukija Jimny, nova modna ikona med mestnimi pustolovci in ljubitelji retro-robustnosti. Pa četudi bodo ti preizkušali meje gravitacije zgolj na mestnih pločnikih.
Testno različico je poganjal edini bencinski motor v ponudbi: 1,2-litrski trivaljnik s 100 KM, podprt z blago hibridno tehnologijo (48 V). Elektromotor z močjo 28 KM je vgrajen neposredno v 6-stopenjski dvosklopčni menjalnik e-DCT, kar omogoča hipnejši odziv pri speljevanju – tako da v križiščih sredi italijanskih mest ni potrebno skrbeti, da bi kdo za tabo neučakano trobil. No, vsaj ne zaradi hitrosti speljevanja.
V praksi gre za kombinacijo, ki Grande Pandi več kot odlično pristaja. Trivaljnik je dovolj poskočen za mestno dinamiko, pri čemer elektromotor pomaga zapolniti vrzeli pri nizkih vrtljajih in omogoča kratke, skoraj neslišne električne premike. Pospeševanja sicer ne bodo trgala asfaltnih plasti, a za vsakdanje premike med semaforji in krožišči je moči več kot zadosti oziroma dovolj, da Panda deluje živahno in lahkotno – točno tako, kot se za njen značaj spodobi. Res pa bi lahko bila poraba vsaj malenkost nižja, saj se tokrat – navkljub zimskim temperaturam – nikakor ni uspela spustiti pod 6 litrov. Pohvalo pa si zasluži regeneracija, ki omogoča, da je vožnja z enim pedalom precej lahkotna, če le voznik malce bolj pazljivo upravlja s stopalko.
Na cesti se Grande Panda izkaže kot dovolj agilna in suverena sredi mestnega vrveža. Njena kratka medosna razdalja in kompaktne mere omogočajo lahkotno manevriranje med semaforji, ozkimi ulicami in parkirišči. Volanski mehanizem je po stari Fiatovi navadi malce bolj servo ojačan, kar je v mestih prednost, medtem ko je podvozje nastavljeno malce trše, zaradi česar asfaltne nepravilnosti kdaj bolj pretresejo potnike, kot bi si želeli. A vseeno – govorimo o majhnem mestnem avtomobilu in pri tem je vsaka njegova pomanjkljivost del njegovega karakterja
Mali velikan mestnega življenja
V razredu malih mestnih avtomobilov, ki – hvala lobistom in evropskim komisarjem sredi Bruslja – očitno znova pridobiva na pomenu, Grande Panda predstavlja eno najbolj simpatičnih izbir. Preprosta, praktična in obenem nabita z italijanskim šarmom se ne pusti zasenčiti niti čedalje bolj agresivnim konkurentom z vzhoda – pa četudi bi ti želeli povsem kopirati njen karakter.
Retro je očitno zopet na pohodu (spomnite se le na Renault 5 in 4), kar dokazuje tudi Grande Panda, ki se iz nekdanjega delovnega avtomobila počasi preobraža v pravo ikono življenjskega sloga. Fiatov kvadrat sreče, ki bi v Torinu znal spraviti v dobro voljo celo šefe, če bodo le prodajne številke prave.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
24 komentarjev za "Kvadrat sreče"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Tale motorcek brez hibridizacije preverjeno zdrzi vsaj 30kkm brez kakrsne koli tezave. Varcen ravno ni, vsaj ce ga dinamicno vozis ne. 160 pa doseze zlahka, bi lahko sel precej vec. Pac mestni low budget avto v primeru citrota c3 vsaj. Je pa za podoben denar clio neprimerno boljsa izbira.
“vsaj 30kkm brez kakrsne koli tezave.” A je to sarkazem ali tiskarski škrat?
Nic od tega, na morem pisati kako zdrzi do 200kkm ce jih se nima toliko.
Če je preverjeno ni ne eno ne drugo.
Mimogrede, vedno se sprašujem, kaj vozijo skeptiki, ker so pri vsakem novem modelu tako temeljito skeptični? (Naj uganem: Golf 2 dizel..)
Znamka Fiat cena pa v rangu srednje opremljenega hybridnega yarisa .. Al pa zakaj bi izbral to namesto recimo Cliota? gl selling this
Za zasnežene alpske ceste in kolovoze je Panda 4×4 zakon.
Stare Pande so še vedno pri življenju, samo podvozje je treba zaščititi. Ko ne gre več preko tehničnega, pa so še vedno dobre za gorske kolovoze in kozje stezice izven javnega cestmega omrežja.
https://youtu.be/Ffbv0qg299M
Moja žlahta v hribih ima prvo verzijo Pande 4×4, po mojem je stara okrog 40 let, v njej se (je) vozi(lo) vse: oddece, do ovc in gozdarske opreme. Po asfaltu, vlakah in pašnikih. Mal gnije, ampak: gre! In nimam pojma kako pride čez tehničnega… 🙂
verjetno en najcenejsih avtov za vzdrzevat. In ce se vedno deluje, je se vedno vredna na trgu rabljenih vozil, ker ima 4×4. Tako da folk potem ustrezno tudi vzdrzuje tak avto
Kako lahko vedno hvalite ta 1.2 motor. Ocena pogonski sklop 9? Mar ni že dovolj znanih problemov ali se bojite napisati resnice in potem avtov na test ne dobite? Pa ne zdaj o tem, da so dali ketno notri, ker tudi če je, ga niti ne povoham
A, joj, evoga, spet eden… 🙄
Po moje hvalijo ta motor zato, ker se od tistega o katerem govoriš ti, razlikuje v tolikšni meri, da bi mu praktično mirno lahko rekli NOV motor!
Ali, če hočeš natančneje, več kot 70% njegovih sestavnih delov je novih ali resno prenovljenih…. od nove in ojačane glave motorja, spremenjene zgorevalne komore, novih batnih obročkov, novih injektorjev, novega turbopolnilnika s spremenjeno geometrijo turbine, boljšega/spremenjenega pretoka olja, nove oljne pumpe, optimiziranega hlajenja, ojačanih ojnic, izboljšanih ležajev, KETNE namesto jermena v olju, implementacije delovanje v Millerjevem ciklu, hibridizacije….V bistvu so nespremenjene ostale samo točke vpetja v motorni prostor!
Zaradi vsega tega ima malo več moči, manj pije oz. ima nižje izpuste (če prav razumem je “Euro7 compliant”) in je, najvrjetneje, veliko bolj zanesljiv od prejšnje “jermenaste verzije” … kar pa se bo v bistvu pokazalo šele čez čas! Vendar, v dveh+ letih, od kar je na trgu ni bilo zaznati kakšen pretirane drame!
In resno bi bil (vsaj v kometarjih “avtomobilističnih entuziastov” po avto portalih) že čas, da vsakič, kokdoomeni Stellantis in 1.2 L tricilinder, nehate drobit o problemih jermenaste verzije 😑… katero so, mimogrede, tudi še malo “obedelali” (posodobljeni/izboljšani materiali jermena, spremenjeno olje, posodobljena diagnostika in servisni intervali in podaljšana garancija)….
Gen3 zgleda, da je čist cool motor…. glede na to, kako se nosi (tudi ko ni pomoči elektromotorja) s tisto “kravo” od 3008, ki jo trenutno “duži” moja gospa, je celo več kot cool!!! Zato sploh ne dvomim, da precej manjši in lažji Pandi, skupaj s hibridnim, dvosklopičnim menjalnikom, “paše ko budali šamar”!!!
Kaj je pa z vsemi tistimi, ki so kupili starega. Ko jih šmirgla ane, kupite novega ta bo pa delal verjemite, Model gre za odnos te družbe do uporabnikov.
Konkretno gre debata na katero repliciraš o motorju v zgornjem članku testirani Pandi in ne o problemih verzije z mokrim jermenom….
Kaj bo pa s tistimi, ki so kupili Stellantisove modele s prejšnjo verzijo 1.2 L tricilindra pa je stvar njihovih garancijskih pogojev ali celo tožb na sodišču….. Zame recimo je najbolj tragično (da ne rečem kaj hujšega) to, da verzijo z mokrim jermenom v določene verzije svojih modelov kljub vsemu še zmeraj vgrajujejo in prodajajo!!! In to kljub temu, da so vendarle malo mdrnli r*t in še malo popravili sam jermen, zamenjali olje in podaljšali garancijske dobe!
Ampak, to nima nič z motorjem, lastnostmi ali zanesljivostjo motorja v zgoraj testirani Pandi in drugih hibridnih modelih Stellantisovih znamk….
no saj, eni gredo dvakrat na led. Jaz pa na ta led ne grem. Po vsej tej kolobociji ni šans, da jim zaupam svoj težko prigaran denar.
Kar je popolnoma razumljivo in s čimer ni absolutno nič narobe…. Vendar ne pomeni, da motor v testiranem vozilu lahko preprosto enačimo z njegoveim res nezanesljivim predhodnikom.
Z drugimi besedami, tole kar si napisal zdaj, bi mirno lahko napisal v svojem prvem komentaju, ker je povsem logična posledica šlamparije z originalnim Pureteh tricilindrom… 😉
Tule bom pa napisal samo to… bodimo objektivni.
Večina na a.com nas pozna glavne napake znamenitega 1.2 Puretech, kateremu so sedaj iz marketinških razlogov celo odstranili drugi del imena, ampak borimo realni. Sam se res ne spomnim, da bi bila tudi kdaj v preteklosti navada, da avtomobilistični novinarji pri testu novega avtomobila v oceno vezano na “obnašanje” pogonskega sklopa med samo vožnjo, vključijo tudi zadeve v povezavi z zanesljivostjo, katerih informacije so na voljo iz poprodajnih kanalov, razen če med testom niso imeli kakšnih kolobocij s samim avtom.
Sam se strinjam, da so taki “felerji” kot se dogajajo na prejšnji verziji tega motorja dobesedno nedopustni in prav je tudi, da se o tem piše, ampak novinarji pišejo o testu novih, ne pa rabljenih avtov.
Take zadeve so po mojem mnenju stvar ločenih člankov. Lahko pa, da sem s svojim mnenjem v manjšini in imam drugačen pogled na svet kot ostali.