Škodo Kodiaq sem prvič vozil leta 2017. Takrat je bil to primerek iz prve generacije modela s takratnega vrha ponudbe ter je bil tudi temu primerno zelo bogato opremljen. Nič čudnega torej, da me je navdušil kot sila suveren, dovršen in prepričljiv izdelek. V tokratni veliki Škodi ugotavljam, da so Čehi mnoge prednosti predhodnika uspešno prenesli v novinca in ga v isti sapi začinili še z elementi sodobnosti. Kot sem že namignil v uvodu, jim je to uspelo na način, ki je dovolj prijazen do uporabnikov.
Obrnjen trend
Na tem mestu govorim o notranji ureditvi in upravljanju avtomobila, ki sta v avtomobilih zadnjih nekaj let doživela mnoge izboljšave in »izboljšave«. Trn v moji peti in peti mnogih uporabnikov je nadomeščanje fizičnih stikal in gumbov s površinami ter zasloni, ki so občutljivi na dotik. Jasno mu je sledila tudi Škoda z Enyakom in aktualno Octavio, a kaže, da so ga v zadnjih letih zbrane izkušnje in nejevolja končnih uporabnikov vozil nekoliko umirile ter ga na preudaren in uporabniku prijaznejši način prepletle s tradicionalno uporabniško izkušnjo.
Lep primer tega je recimo premik najpogosteje uporabljenih nastavitev klimatske naprave v fizične gumbe in tipke, medtem ko so tiste bolj specifične zakopane v izbirnih menijih velikega sredinskega zaslona. Podobno poenostavitev so namenili tudi poveljevanju varnostnim pomočnikom. Glavna dva – pomočnik za ohranjanje voznega pasu in zvočni opozorilnik za prekoračeno omejitev hitrosti – lahko voznik sprejemljivo hitro izklopi s kombinacijo pritiskov in vrtenja fizične tipke ter gumba na desni volanski prečki. Na drugi strani je četica drugih varnostnih pomagal, ki med vožnjo (vsaj mene) načeloma ne motijo, bolj skrita v podrobnih menijih sredinskega zaslona.
Bravo!
Še eno modro rešitev prepoznam v večfunkcijskih tipkah oziroma gumbih v spodnjem delu sredinske konzole. Pritisk na skrajna dva preklopi s funkcije uravnavanja temperature klimatske naprave na možnost uravnavanja električnega gretja sedežev. Namembnost srednjega gumba pa je možno celo programirati – sam sem si nastavil, da lahko na njem uravnavam glasnost multimedije, hitrost ventilatorja klimatske naprave, nastavitve smeri pihanja klimatske naprave in izbiro voznega načina, čeprav je res, da sem imel gumb 99 odstotkov uporabe nastavljen na glasnost multimedije. Ne glede na mojo izbiro se mi zdi ta rešitev zelo preprosta ter v praksi izredno uporabna.
Ob urejanju kokpita v Kodiaqu so sklenili Čehi sprostiti dodaten prostor med sedežema, zato so na volanski drog premaknili izbirno ročico menjalnika DSG. Da se Škodini razvojniki preureditve voznikovega delovnega mesta niso lotili z levo roko, priča istočasen premik upravljanja brisalnikov z desne obvolanske ročice na levo. Pri tem niso funkcionalnosti zgolj premaknili na levo stran, ampak so z njo razširili uporabnost ročice, pred tem namenjene krmiljenju snopa žarometov. Jasno je, da ta sprememba ročic okoli volanskega droga narekuje nekaj voznikovega privajanja in morda se bo komu zdela ta posebnost nepotrebna ali celo čudna, a sem jo sam hitro osvojil in jo istočasno prepoznal tudi kot boljšo rešitev od tiste s tremi vzvodi, nakopičenimi desno ob volanu (recimo novega Renaulta Espace).
Korak naprej pri izbiri materialov
Poleg všečno in uporabno prevetrenega pristopa k upravljanju avta zaznamujejo notranjost novinca tudi izvrstna prostornost, dobra uporabnost in prilagodljivost, kakovostni materiali in nenazadnje tudi dobra zvočna izolacija. Dizelski trušč je tako vedno potisnjen nekam v oddaljeno ozadje in zato tudi ob najbolj intenzivnem delovanju motorja nikoli ne postane naporen ali utrujajoč. Pri prvi generaciji sem tožil čez mnoge visokopolirane črne površine, ki so kot lepilo za prstne odtise in nabiranje prah. No, Škoda je v drugi generaciji te skoraj povsem iztrebila, saj je najti samo še čisto ozek pas okoli zajetnega odlagališča na sredinski konzoli ter okoli obeh zaslonov. Trdo plastiko, katere je recimo kar nekaj v njihovem Enyaku, je v Kodiaqu najti samo v podobi oblikovalskega vložka, ki se razprostira po širini preko armaturne plošče. Ostali potencialno dosegljivi elementi v kokpitu so v Kodiaqu izdelani iz na otip prijetnega mehkega materiala.
Nitie spredaj niti zadaj
Vrh strehe Kodiaqa 2.0 seže približno dva centimetra nižje kot streha Kodiaqa 1.0. Dodatno je imel testni avtomobil vgrajeno še strešno okno, a ker se to odpira navzven je poseg njenega mehanizma v notranjost minimalen. V aktualnem Kodiaqu tako niti spredaj niti zadaj nisem opaziti manka višinskih centimetrov. Podobno razkošno je tudi v širino in v dolžino, posebej pa izstopa kolenski prostor v drugi vrsti. Sedežna klop je namreč tudi tu vzdolžno pomična za 17 centimetrov, zato je v povsem nazaj potisnjenem položaju tam res veliko prostora za kolena potnikov.
Čisto v zadku testni avtomobil ni imel šestega in sedmega sedeža, zaradi česar je bil še tam poudarjeno razkošen s prtljažnimi litri. Novinec je v primerjavi s predhodnikom pridobil v dolžino približno šest centimetrov dolžine. Ker so praktično vsi zbrani v zadnjem previsu avta, to pomeni, da je prostornejši tudi njegov prtljažnik in sicer v vseh primerih za približno 70 litrov.
Najbolj smiselna izbira
Pogonskih opcij v Kodiaqu 2.0 je skupno pet in trdno sem prepričan, da je bila v preizkušenem avtomobilu vgrajena najbolj smiselna, lahko bi rekel tudi najbolj pragmatična. Naj se politika še tako trudi izbrisati z obličja Zemlje »smrdljive« dizle, so ti, vsaj po mojem mnenju, še vedno optimalna izbira za velike športne terence. Čehi ponujajo poleg dveh dizlov še en bencinski stroj in s strani politike v zvezde kovan priključni hibrid, a se mi zdi vstopna 2.0 TDI opcija s 110 kW (150 KM) moči res najbolj razumna izbira. Združena je s preverjeno opcijo menjalnika DSG, ki je v novem Kodiaqu tudi edina menjalniška opcija. Sicer pa o pogonskem paketu kot celoti ne morem napisati nič zares novega, saj se tudi v veliki Škodi še vedno izkaže s kultiviranostjo, varčnostjo, vedno izbrano ravno pravo prestavo ter povsem zadostno zalogo vlečne sile.
DCC? Tudi brez njega gre
Pri prvem Kodiaqu sem hvalil poudarjeno udobje v vožnji, a je imel tedanji testni avtomobil dodano pomoč v podobi prilagodljivega vzmetenja DCC. Tokratni primerek je shajal s serijskim, povsem običajnim vzmetenjem, kar se je poznalo pri počasnejši vožnji po mestu, kjer so se v notranjost uspele prebiti ostre in kratke nepravilnosti v cestni podlagi. Že res, da so vibracije opazne, a hkrati ne tudi moteče ali utrujajoče. Z naraščanjem hitrosti se izboljšuje tudi blaženje, od približno 90 km/h naprej pa prežveči podvozje Kodiaqa tudi vse vrste kanalov ali razpok v cesti. Na podlagi tega bi zaključil, da se Kodiaq tudi brez doplačilnega sistema DCC vozi udobno in ni posebne škode, če se odločite prihraniti pri tej opciji.
Prodajni uspeh? Zagotovljen.
Ob številnih naštetih odlikah in prednostih Škode Kodiaq je jasno, da človek zelo težko zgreši, če se jo odloči izbrati za naslednji družinski avto. V Evropi je svoj primerek prve generacije izbralo več kot 800.000 kupcev. Glede na mojo najnovejšo izkušnjo z njeno drugo generacijop pa mislim, da se tudi novinki obeta podoben prodajni uspeh.
Besedilo in fotografije: Peter Humar.
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Težko zgrešiš"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Avtor pa je optimističen glede prodaje, sploh ob navedeni ceni.
Ampak vseeno in presenetljivo (ali pa tudi ne) po cestah dnevno srečujem kar lepo število novih Kodiaqov. Dejstvo je, da so s cenami šli vsi v neke nerazumne višave a na koncu je tole še vedno precej bolj racionalna in družinsko uporabna zadeva s preverjenim 2.0 TDI motorjem, kot pa recimo za niti ne dosti manj denarja kak manjši Stellantisov “jajček” z 1.2 biserom od motorja. Treba je tudi vedeti, da se cene Kodiaqa začnejo konkretno pod 40k in veliko jih ne izbere z opremo takole naloženega za 50k+ eur.
Dobrih 51 jurčkov za Škodo, pa nobenega minusa. Jao pa tako novinarstvo.
Kakoo ne, jst vidim 3.
Mislil sem glede cene.
Živijo emozul. Osebno ne umeščam visokih cen testnih vozil neposredno med minuse, ker bi, ob današnjih cenah avtomobilov, “moral” to storiti pri čisto vsakem testnem avtomobilu. Na žalost je tako, da so visoke cene avtomobilov (in praktično vseh drugih dobrin) kruta realnost današnjega časa. Ali smo z njimi tudi sprijaznjeni, oziroma ali jih tudi sprejemamo kot upravičene je pa seveda nekaj drugega. Lep pozdrav, Peter
Kot kaže kupci ne sprejemajo realnosti v prenapihnjenih cenah. Porodaja novih avtov je vsako leto bolj uboga, tovarne pa se zapirajo. Zakaj bi serijsko proizvajali avte za malomeščansko elito, če se lahko preusmerijo na maloserijsko proizvodnjo?
51k za avto s 150 konji 🙂
Ja, to pa je res, menjalnik se kar obotavlja v določenih trenutkih: https://youtu.be/IpQyS6AFRk8?si=pYG1FOAPx62iJkWC&t=902