Zakaj grenkega priokusa? Predvsem zato, ker Stellantis ni pustil Oplu, da Frontero uokviri povsem po svojih notah. To je vidno predvsem pri nekaterih rešitvah v notranjosti, pogonski tehniki in umiku cenovno dostopnih odličnih matričnih LED žarometov, ki so zadnja leta postali zaščitni znak Opla. Po drugi strani pa je Frontera prepoznavno oblikovan Opel všečnega zunanjega videza in z izrazito prostorno potniško kabino, ki bo – to, kar nikakor ni uspelo Crosslandu – zadovoljila zahteve večjih družin.
Presenečenje v drugi sedežni vrsti
Frontera sloni na Stellantisovi arhitekturi SCP (Smart Car Platform). Osnova prinaša veliko novosti, ki poskrbijo za jasen in očiten odmik od Crosslanda: 4.385 milimetrov dolg križanec je 17 centimetrov daljši kot Crossland, centimeter krajši kot prihajajoči Citroën C3 Aircross in dolžinsko zelo blizu prejšnji generacija Grandlanda. Medosna razdalja je z 2.670 milimetri opaznih 13 centimetrov daljša kot pri novem C3.
Na račun podaljšanega medosja je Frontera postala družinam zanimiv avtomobilski model. Prijetno presenečen sem bil nad prostornostjo na zadnji klopi. Ker bo Frontera lahko tudi sedemsedežnik (doplačilo 800 evrov), to prinaša očitne prednosti vsem, ki se bodo odločili za klasično petsedežno različico. Nekoliko bolj položna strešna linija prinaša dosti prostora za glave v drugi vrsti in obenem približno 15 centimetrov prostora za kolena.
Še bolj impresionira prtljažni prostor. Ob normalno postavljeni zadnji klopi ima 460 litrov, ob podrtih naslonjalih zadnje klopi pa nastane 1.600 litrov velik prostor. S tem ima več kot 100 litrov večji prtljažnik kot Mokka in z njim konkurira razred večjim avtomobilskim modelom.
Uspelo jim je ohraniti nekaj klasičnih Oplovih rešitev
Pri Oplu poudarjajo, da ima ergonomska učinkovitost pri njih izredno pomembno vlogo. Zaradi tega ne sledijo Stellantisovim ustaljenim praksam, kjer se vse upravlja preko zaslona na dotik, še vedno vztrajajo s klasičnimi fizičnimi stikali za klimatsko napravo. Prav tako so želeli ohraniti digitalne merilnike na običajnem položaju in pred njim namestiti volan klasične velikosti. S tem ne sledijo potezam Peugeota in Citroëna, ki si z manjšim volanskim obročem in pomikom merilnikov navzgor drugače predstavljajo zasnovo potniške kabine.
So si pa nekoliko nerodno zamislili držala za pijačo. Stranski del je namreč odprt in zaščiten s tanjšim elastičnim trakom. Na prvi pogled deluje kot “kul” rešitev, a v praksi temu niti ni tako. Sam rad v držala za pijačo odlagam ključe, kovance, denarnico in druge malenkosti. Ker je ob strani zdaj luknja, so mi po desetih sekundah vožnje ob strani stvari popadale na tla.
Sedeži tudi za vožnje na daljše razdalje
Notranjost v grobem sledi podobi preostalih Oplovih modelov. Na armaturni plošči sta dva 10-palčna zaslona, tisti na dotik je praktično enak kot v Citroënu C3. Po nekaj minutah igranja deluje dovolj hiter in intuitiven, čeprav bi si sam želel manj prečiščeno potniško kabino in še kakšno fizično stikalo več. Čeprav pri Oplu niso uspeli ubraniti svojih matričnih LED žarometov, so znotraj koncerna uspeli ohraniti samosvoj pristop. Tukaj ciljam predvsem na izrazito udobna sprednja sedeža s funkcijo Intelli-Seat, kjer posebna reža na sredini zmanjšuje pritisk na trtico ter zagotavlja primerno oporo tudi med dolgimi vožnjami po avtocesti. Vse tkanine v notranjosti so 100-odstotno reciklirane.
Pa še zanimiv podatek: dovoljena obremenitev strehe je konkretnih 240 kilogramov. Pri Oplu s tem povsem odkrito namigujejo, da se s strešnim šotorom lahko Frontera spremeni tudi v mobilni počitniški dom.
Električna vozniško prepričljivejša
Frontera je, vsaj po še vedno aktualnih načrtih, zadnji Oplov model, ki bo na voljo s klasičnim bencinskim motorjem. Vsi povsem
novi modeli, ki jih bo Opel predstavil v prihodnosti, bodo v ponudbi samo še z baterijsko-električnim pogonom. V nedavnem intervjuju (objavili ga bomo v naslednjih dneh) nam je Florian Huettl, izvršni predsednik Opla, priznal, da imajo težave z 1,2-litrskim trivaljnim bencinskim motorjem z jermenom v olju. V Fronteri bo zato uporabljen blagohibridni 1,2-litrski trivaljni bencinski motor z verigo v olju, ki naj bi odpravila težave predhodnika. Bencinski motor ima 74 kilovatov, dodatnih 21 kilovatov pa prinese elektromotor, vgrajen v samodejni menjalnik, ki služi kot generator električne energije in zaganjač motorja. Prenos na sprednji kolesni par se prenaša preko 6-stopenjskega samodejnega menjalnika z dvojno sklopko.
Bolj čvrst in dinamično nastrojen kot C3
V prvi vrsti gre za udobnega križanca, ki pa je v dinamičnem smislu precej bolj prijeten za vožnjo kot C3. Manj je nagibanja karoserije in občutek na volanu je boljši. Še nekoliko boljši občutek med vožnjo je ponudila baterijsko-električna različica. Na poligonu ÖAMTC pri avstrijskem Teesdorfu je v hitreje odpeljanih zavojih električna Frontera za odtenek bolj ubogljivo sledila ukazom voznika. Prav tako je bil zadek bolj miren in ubogljiv. Ključne razlike so se pokazale pri višjih hitrostih in v izrazito dinamični vožnji, v običajni vožnji po avstrijskih cestah se razlike praktično ne občuti.
Za konec še beseda o porabi. Blagohibridna Frontera je po skoraj sto prevoženih kilometrih porabila 6,4 litra goriva na sto kilometrov. Poraba 
električne energije se je gibala pri 18 kilovatnih urah, doseg z manjšo baterijo z zmogljivostjo 44 kilovatnih ur pa se je gibal pri 270 kilometrih. Za bolj natančne izračune glede porabe in dosega pa bo potreben bolj korenit test in predvsem več prevoženih kilometrov.
Frontera marsikje pozitivno preseneti, a me pusti hladnega na določenih področjih, ki so skupna Stellantisovim modelom. Predevsem pa me veseli, da je povsem drugačna kot Crossland in res poudarja lastnosti, kjer je v primerjavi z njim še boljša.
Besedilo, video in fotografije: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
14 komentarjev za "Pozitiven korak naprej"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Molzenje odslužene krave na račun imena Frontera.
Pa sej prejšnja Frontera tudi ni bla Oplov model ampak čist navaden in narvnost direkten rebadge Isuzujevega MU…. Edino pozitivno (no, vsaj za nekatere) je bilo to, da je bil Isuzu MU pravi terenec, tole je pa čist navaden mestni SUV-ejček, kot 98% ostalih mestnih SUV-jčkov…. Baje si ljudje to zdej želijo, tako kot so si 10-15 let nazaj želeli monovolumnov.. Moda, pa to…
Če ga gledam iz strani (npr. 5. slika), ne bi nikoli uganil, da gre za Opla, prej bi rekel, da je to nek Citroen. Pravzaprav je neverjetna podobnost z novim C3, kot da bi gledal neko povečano verzijo tega. Ne moreš verjet kam so zabredli pri Stellantisu, ni čudno, da vse propada.
sej gre za direkten rebadge Citroenovega Arcrossa (ki je v bistvu samo podaljšan novi C3)…. živ čudež je, da jim je Tvares dovolil met vsaj drugačno armaturo….
Na YT si poglejte od Thomasa (Autogefuehl) prispevek. V isti barvi kot zgoraj, le z “osnovnimi” platišči. Je Dacia Duster lepotec proti temu. 🙂
vidu,… Thomas sier hvali njene lastnisti ampak s precej kislim orazom, ker avto pač ne more povsem skrit, da je v bistvu nizkocenovnik.
Malo mi je smešno koliko prostora zavzame menjalnik na sredinski konzoli. Premikaš pa ga lahko z enim prstom.
O samem avtu ni kaj povedat. Najboljše da vse znamke ukinejo in vsem na haubo nalepijo znak S (Stellantis).
Frontera je bil pravi terenec za premagovanje težjih ovir in vleke prikolice. Tole še niti za po rahlem snegu ni.
4×4 je na voljo ali ni?? Pa seveda spet samo avtomatski menjalnik….. 🙁 kam gre avtomobilizem ???
Ni 4×4 opcije in je ne bo. Samo avtomatski menjalnik, ker je zaenkrat na voljo samo blagohibridni pogonski sklop. Mogoče se to še kaj spremeni v prihodnosti, a zaenkrat nič uradnega ali napovedanega.