Žejni čez vodo?
Najšibkejša bencinska različica, ki se pojavlja na ceniku, je tokrat ponujala vprašanje, če bi bila lahko prav ta opcija tista, s katero bi Kia na trgu »ponovila vajo«, ki jo je uspešno izvedla že pri prvem modelu. In sicer ali gre za dovolj zanimiv paket spodobne opreme, »kulturne« motorizacije ter konkurenčne cene, ki bi zadovoljeval najširši spekter Cee’dovih kupcev. Paket, po katerem bi bilo med kupci največje povpraševanje, vendar jih ne bi vodil žejne čez vodo.
Pri marsikateremu bližnjemu konkurentu je sicer osnovna motorizacija namenjena več ali manj ustvarjanju simpatične osnovne cene. A v veliki večini deluje, kot če bi kužku čez priprto šipo ponujali kost, katero bi lahko ovohaval, jo uspel malce polizati, a vendarle vanjo ne bi mogel konkretno ugrizniti. Tako si pri kakšni polno naloženi Octavii Tour 1.4, ki se je »ponašala« s celimi 75 konjiči, skorajda izpulil prestavno ročico, preden si se kolikor toliko varno vključil na avtocesto. Gre pri osnovno motoriziranem Cee’du za podobno zgodbo? Delni odgovor je pred časom na našem testu ponudil že Hyundajev I30, s takisto motorizacijo, pri katerem se je že izkazala za povsem spodobno in zadovoljivo.
Zaustavitev časa
Znane so gostilniške debate pri katerih so korejski motorji nemalokrat deležni opazk, da v praksi ne pokažejo svoje moči, ki je navedena v tehničnih podatkih. Testni primerek sicer na papirju ni izkazoval pretiranega optimizma ter me je pred samo vožnjo navdajal z bojaznijo, da bom na cesti poskrbel za zaustavitev časa v vesolju. A koncernski 1.4 atmosferski bencinski motor Gamma, lahke aluminijaste gradnje, je že na začetku testiranja prepričal s spodobno suverenostjo ter tudi z dokajšnjo odzivnostjo v nižjih vrtljajih.
Precej natančen in mehko prestavljajoč šest-stopenjski menjalnik, z dobro preračunanimi prestavnimi razmerji, lepo sovpada k motorju in dodobra izkorišča njegove potenciale. A le, če voznik dovolj »telovadi« s prestavno ročico, hkratno vedoč, da ne sme pričakovati čudežev. Še posebej ne v srednjem vrtljajskem območju. Ob iskanju pravega navora pa bo voznik nagrajen z dovolj ugodno porabo, ki je bila tokrat, primerjalno s Hyundajem i30, malenkostno višja zaradi krajših, mestnih voženj. A se je kljub temu izkazala z dovolj ugodno, da voznik ne bo dobil občutka, da se mu na bencinskih postajališčih ustavlja čas.
Tolažba
Testna dizelska opcija, ki se je znašla na našem testu, se je tedaj ponašala z najbolj bogato opremo MAXX, ki je razvajala z marsikaterim nadstandardnim dodatkom. Glede bogatejše opreme dizelske različice sem se tokrat ves čas tolažil, da je vse pogrešljivo ter zlahka nadomestljivo. Tako je prišel prav vsak izgovor, četudi bi ga kuža prinesel na repu: »Ok, navigacijo lahko kadarkoli zamenjam s prenosno napravo ali telefonom. Brezstičnost ključa je itak omejena na pritisk tipke na zunanjih kljukah in ne morem govoriti ravno o brez-stičnosti. Ogrevanega volana ne potrebujem, ker se tako ali tako pretirano znojim v roke. Opozorilnik na spremembo voznega pasu neprestano nadležno piska, četudi mora voznik zaradi aktivnejše vožnje velikokrat sekati ovinke. Ksenonskih žarometov pa tudi ne potrebujem, saj se mi mečkači, že zaradi sprednjih LED diod, umikajo s prehitevalnega pasu.«
Kljub (slabi) tolažbi pa se je pri tokratnem testnem avtomobilu opremski paket Style izkazal za povsem zadostnega in morda tudi za najbolj optimalnega. Paket vsebuje vse tisto, kar je dandanes »must have« (obvezno) v tem avtomobilskem razredu. Pa najsi gre za samodejnost uravnavanja temperature, ki deluje bolj prefinjeno kot pri Cee’dih prejšnje generacije. Ali pa za tempomatsko vzdrževanje hitrosti, ki se v novi generaciji ponaša tudi z omejevalnikom hitrosti. Tudi za senzorsko natančnost parkiranja, saj je preglednost izza stebrička C slabša. Če pa bi zopet govoril o smiselnosti nastavljanja trdote volana, ki ne doprinese k bolj športnim občutkom, bi se ponavljal že bolj kot ekonomski »strokovnjaki« na Odmevih, o smiselnosti uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ.
Chanometer
Identično opremljen in motoriziran Cee’d, kot je bil na našem testu, je v dokajšnji meri podoben najbolj idealnemu zetu, katerega bi privoščil prav vsak roditelj svoji hčerki. Dovolj simpatičen, da tašče in tasta ni sram z njim iti v javnost in hkrati ni pretirano nastopaški, da bi ju povsem zasenčil. Dovolj močan za vsakodnevne napore, a nikakor prebrutalen, da ga ne bi mogle krotiti nežne ženske ročice. Ne zahteva mnogo, nikakor ni preveč požrešen in sam po sebi zbuja dovolj zaupanja. Če pa gre kaj narobe, so še vedno na voljo dobrodušni garancijski pogoji (za avto, ne za zeta!) s katerimi lahko vsaj servisi sedem let ponavljajo vajo.
Tekst in foto: Chan
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Kia Cee’d 1.4 CVVT Style – Ponovi vajo"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
@CHAN: Zanimivo, ker meni se je pa (fiksni v opremi Style) naslon za roke pri Cee’du zdel pomaknjen občutno preveč nazaj in je zato uporaben res samo kot “komolčnik”. Se pa strinjam, da je postavitev v aktualnem Leonu še bistveno slabša / popolnoma neuporabna in si sploh ne zasluži poimenovanja naslon za roke!
@Pristan & @Tattoo-: Kia Cee’d ponuja vzdolžno pomičen sredinski naslon za roke serijsko žal šele v najvišjem paketu opreme MAXX, oziroma ob doplačilu v paketu s še nekaterimi dodatki (el. parkirna zavora, …). Ugotovitev med testom slednjega Cee’da (ki v paketu opreme ni imel te opcije) pa je bila, da postavitev naslona za roke še zdaleč ni tolikanj problematična (kot pri npr. prenizko postavljenemu pri aktualnemu Seat Leonu ali pa npr. pogojno uporabnemu “komolčniku” pri Mazdi 5), da bi si “zaslužila” minus pri mojem ocenjevanju.
@Pristan: Predvsem bi pa naslon za roke MORAL biti pomičen tako po višini, kot tudi dolžini, saj je postavljen preveč nazaj!
Podobno kot pri Hyundaju i30, Ford Focusu in Hondi Civic me tudi pri Ceedu zmotijo številni ekrani (kar 4-je), ki prikazujejo različne informacije. Pa tudi naslon za roko bi lahko bil oblazinjen in malo daljši, saj zgleda popolnoma skrit med prednja sedeža.
@Veronika.borghesi – lepo si to povedala :))