Seveda izhaja nekaj cenovne razlike tudi na račun stopnje opreme. V vstopnem paketu Titanium kupec dobi manj opreme, še posebej v primerjavi z opremskim paketom Graphite Tech Edition, ki je bil del testne Kuge PHEV izpred dveh let. Vsekakor v črni barvi in brez športnih dodatkov paketa ST-Line deluje manj atraktivno, bolj vsakdanje. Platišča so manjša, žarometi niso matrični, v notranjosti ni kontrastnih šivov, projicirnega zaslona, športnih sedežev in drugih kosov opreme.
Če je imidž drugotnega pomena
Komur to veliko pomeni, bo moral globje seči v žep. Resnici na ljubo pa Kugi s paketom Titanium ne manjka nič konkretno, kar bi osebno močno pogrešal. Verjamem, da jih je še kar nekaj, ki razmišljajo podobno kot jaz in menim, da bi moral biti običajen kupec z naborom serijske opreme povsem zadovoljen. Še posebej, ker je zadnja klop vzdolžno pomična z nastavljivimi naslonjali, ne manjka niti ozvočenje B&O, na sredini armaturne plošče pa je posodobljen Fordov sistem Sync 4. Prtljažna vrata se odpirajo elektronsko, morda bi si le še želel vzvodov za podiranje zadnje klopi tudi v prtljažniku.
Bolj smiseln preskok iz hibrida na priključni hibrid
Če je bila v preteklosti cenovna razlika med klasičnim samopolnilnim hibridom in priključnim hibridom precejšnja – s primerljivimi paketi celo več kot sedem tisoč evrov, v primeru klasičnih pogonov pa še celo več – je zdaj razlika bistveno bolj smiselna. Pravzaprav je manjša kot tri tisoč evrov, kar je dovolj, da bi bila z vidika naprednejšega kupca povsem logična nadgradnja v priključni hibrid.
Čeprav priključno-hibridna Kuga ne zmore prevoziti sto ali več kilometrov na elektriko, kot to že zmorejo določeni tekmeci, Ford obljublja preko 60 kilometrov vožnje brez lokalnih emisij. Njihovo obljubo o dosegu mi je enkrat uspelo doseči, a nisem pri tem niti enega kilometra prepeljal po avtocesti. V mešanem ciklu se bo realen električni doseg gibal okrog 50 kilometrov. Pozimi ali ob izključno avtocestni vožnji pa bo seveda še nekoliko manjši.
Želel bi si višje moči polnjenja
Priključni hibridi naj bi bili vmesna točka med klasično gnanimi modeli in polnimi baterijsko-električnimi modeli. Torej primerni za tiste, ki se bojijo majhnega dosega in si obenem še vedno želijo lastiti nekoliko bolj trajnostno naravnan model. Priključni hibrid je v tem primeru smiselna izbira, a le, če se bo 48-voltno litij-ionsko baterijo z zmogljivostjo 14,4 kilovatnih ur polnilo doma. Ker ima Kuga najvišjo moč polnjenja omejeno na 3,7 kilovata, niti ni potrebe po hišnem wallboxu, ki omogoča polnjenje z močjo do 11 kilovatov. Povsem dovolj bo polnjenje preko namenske šuko vtičnice, karbo sicer trajalo nekoliko dlje, a se bo baterija brez težav napolnila čez noč.
Na javnih polnilnicah traja polnjenje nekoliko manj kot štiri ure, kar nekoliko pokvari skupni vtis. Kljub temu, da je Kuga priključni hibrid in je njena baterija v primerjavi s polnimi baterijsko-električnimi modeli precej manj zmogljiva, bi pri Fordu morali omogočiti vsaj 7-kilovatno polnjenje, če že ne do 11 kW. S tem bi se čas polnjenja skrajšal za polovico oziroma še več, kar ima potem smisel, če priklopiš Kugo na polnilni kabel med nakupovanjem ter v pol ure pridobiš konkretno zalogo električnih kilometrov.
Če polniš doma, precej prihraniš
Izračuni porabe so pri priključnih hibridih vedno zanimivi in polni različnih kombinacij. Vsak ima svoje poti, opcije in možnosti polnjenja baterije. Opisal bom nekaj različic, ki so se pojavljale pri meni in upam, da bodo podatki koristili tudi vam. Bi pa še enkrat poudaril, da pravzaprav pri priključnem hibridu kaj veliko opcij ne bi smelo biti. Jutranji štart v službo ali pač kamorkoli bi moral vedno biti s polno baterijo. Kasnejše polnjenje je odvisno od dosegljivosti polnilnice in ekonomske smiselnosti polnjenja, a vsaj štart bi moral biti s polnim baterijskim sklopom.
To pomeni, da bi bila poraba goriva po prevoženih 50 električnih kilometrih nič. Če k temu dodamo še 50 kilometrov, ki jih s prazno baterijo prevozimo v hibridnem načinu, se skupno povprečje dvigne na 2,4 litra na sto prevoženih kilometrov. S povečevanjem bencinskih kilometrov se povprečna poraba goriva dviguje, a še vedno ne tako hitro, kot bi morda pričakovali. Po hitrih izračunih je 2,5-litrski bencinski štirivaljnik v povprečju na testu porabil 5,5 litrov goriva. Je pa recimo pot do slovenske obale in nazaj zaključil s povprečno porabo 4,5 litra na sto kilometrov, zaradi preklopa v hibridni način pa je (kljub prazni bateriji) Kuga 30 odstotkov celotne poti prevozila na elektriko.
Zakaj torej polniti doma? Odgovor je na koncu zelo nedvoumen: ker te stane prevoženih 60 kilometrov na elektriko manj kot 1 evro. Neprimerljivo s ceno 60 bencinskih kilometrov.
Besedilo in fotografije: Gašper Pirman
Mnenja uporabnikov
2 komentarjev za "Nujna prilagoditev"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zgleda kot da je star ene 15 let
Kot prva generacija Koleosa (Samsung).