Psevdo-SUV
Avtomobilski proizvajalci nas želijo v zadnjih letih na vsak način prepričati, da nam brez urbanih športnih terencev, ki naj bi že na zunaj izžarevali voznikov aktiven življenjski slog, živeti ni. Ponujajo nam nove in nove primerke. V vseh razredih. In če se nam počasi že dozdeva, da si ne morejo več izmisliti nič novega ter spotoma ustvarijo kaj tudi precej na silo (kupejevski SUV, razna »skrižana« osebna vozila, ipd.), pa nas vsake toliko časa tudi presenetijo.
Za eno lepših presenečenj so poskrbeli pri Mazdi z modelom CX-30, s katerim so sicer zapolnili vrzel med manjšim CX-3 ter večjim CX-5. Zgolj kot zanimivost – pri novem križancu niso uporabili številke 4, saj model CX-4 že imajo v ponudbi, a le za kitajski trg. S CX-30 so končno (!) vstopili v svet izjemno popularnih kompaktnih križancev, katerih začetnik je bil Nissanov Qashqai. Gre za čistokrvnega predstavnika psevdo-SUV segmenta C, kakršnega recimo še vedno zaman iščemo pri Toyoti. Sam namreč modela C-HR nekako ne vidim kot neposrednega konkurenta.
Kakorkoli že, pri ogledu zunanjosti Mazdinega najnovejšega križanca verjetno ni potrebno biti ravno diplomant Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, da bi ugotovili, da se v veliki meri naslanja na kombilimuzinsko MAzdo3, s katero si že v osnovi deli arhitekturo (Skyactiv platforma zadnje generacije). Kar pa ni nič napačnega, da ne bo pomote! V duhu oblikovalske filozofije Kodo (duša gibanja), brez katere si novodobnih Mazd tako ali tako ne moremo več predstavljati, jim je namreč uspelo ustvariti izjemno mikavno stvaritev, ki deluje ravno prav dinamično ter elegantno.
Okej, rekli boste, da dandanes res ni težava ustvariti všečnega križanca, saj se veliki večini populacije prične sproščati serotonin pri katerikoli kreaciji, ki izžareva zgolj esenco »esjuvijevstva«. A je vseeno treba priznati, da v tem čedalje bolj zgoščenem razredu Mazdin CX-30 (vsaj zaenkrat še) opazno izstopa ter deluje celo bolj skladno od 11 cm krajšega CX-3 in 15 cm daljšega CX-5. Predmet poglobljene debate ponujajo le malce preveč zajetne plastične sive obrobe, ki ob kakšni svetlejši karoserijski barvi ne delujejo pretirano elegantno. Pa kaj! Konec koncev z njimi bližnji okolici sporoča, da ne gre za pretirano poženščenega križanca, ki se ustraši že malce višjega pločnika, temveč ponuja vsaj delček terenskih ambicij. Tudi s pomočjo opcijskega štirikolesnega pogona, ki je na voljo pri prav vseh motornih verzijah. Pohvalno!
Preslikava
Da gre pri najnovejšem Mazdinem križancu v osnovi več ali manj za dvignjeno Mazdo3, se še daleč najbolj pokaže v njegovi notranjosti. Tako bodo vsi tisti, ki že poznajo novo generacijo kompaktne kombilimuzine, brž prepoznali skoraj identično okolje voznikovega delovnega mesta, ki se ponaša z izjemno prečiščenim oblikovanjem, občutkom za podrobnosti ter – kar je spodnjekaravanškim kupcem morda še najvažnejše – dovolj žlahtnim naborom notranjih materialov. Pa naj gre za obilje mehkejših plastičnih delov (Volkswagen T-Roc uči se!) ali pa za umetno usnje na vrhu armaturne plošče, ki doda pridih gosposkosti. Vseeno pa bi se le lahko počasi odrekli popularni klavirski plastiki, ki izgleda imenitno le do prvega prstnega odtisa, pri čemer bi lahko tudi posamezne aluminijaste imitacije (npr. na vratnih kljukah) počasi postale iz pravega aluminija.
Si pa Mazdini strokovnjaki vseeno zaslužijo eno veliko »čebelico«, saj so, navkljub modnim zaslonom na dotik, ohranili malce bolj analogno upravljanje infozabavne enote preko osrednjega gumba na sredinski konzoli. Zasloni na dotik gor ali dol, tovrstno upravljanje preko osrednjega vmesnika (gumb in posamezna stikala), ki je sicer v določeni meri podoben BMW-jevemu iDrive, je v praksi precej bolj ergonomsko ter – kar je še kako važno – tudi varnejše. Vseeno bi si želel za odtenek večji zaslon multimedijske naprave, saj s svojimi 8,8 palci ne predstavlja posebnega presežka. Pri tem bi ga lahko morda tudi malce bolj estetsko umestili na vrh armaturne plošče.
Pravite, da pogrešate bolj digitalizirane merilnike? Ah dajte no, v veliki meri vam zna omenjeno »pomanjkljivost« dodobra nadomestiti serijski (!!!) projicirni zaslon, pri katerem boste sicer zaman iskali kakšno ceneno rešitev v obliki pleksi stekelca (Volkswagen Tiguan, uči se!). Da o bogastvu druge opreme, kjer najdete vse tisto, kar pri premijskih proizvajalcih običajno bogato preplačate (npr. radarski tempomat, ogrevanje volana, ipd.), niti ne govorim!
Da pa pri modelu CX-3 le ne gre za popolno preslikavo kombilimuzinske sorodnice, je moč ugotoviti že zadaj, kjer imajo potniki opazno več prostora, ter še bolj v prtljažniku, ki je za okrog 100 litrov večji. Mazdin srednje velik križanec bi tako znal povsem zadovoljiti povprečno slovensko štiričlansko družino z malce večjimi otroki, ki ni ravno obsedena z adrenalinskim športanjem ter se velikokrat ubada z iskanjem primernega parkirišča sredi mesta.
Rezerve
Ker že na zunaj kaže, da želi biti prvenstveno malce bolj športno in šele potem uporabno vozilo, nekako niti ne čudi, da so mu Japonski inženirji že na začetku želeli vdahniti več »Jinba Ittai« duha, kot pri njihovih ostalih križancih. Saj veste, gre za filozofijo, pri kateri naj bi se razvila med avtom in voznikom podobno intimna harmonija kot med konjem in jezdecem. Pa jim je to tudi uspelo? Hja, v tokratnem primeru morda le deloma.
Sicer se med vožnjo izkaže za enega najbolj vozno usmerjenih križancev tega velikostnega razreda in se lahko postavi ob bok celo nekaterim dragocenim imenitnežem (npr. Range Rover Evoque, Audi Q3). Tako že zgolj izjemno uravnoteženo podvozje (sodobna arhitektura Skyactiv) ter dovolj komunikativen volanski mehanizem, ki v skrajnih legah nikakor ni pretežaški, poskrbita za lahkotne občutke med ovinki. Vse skupaj nadgrajuje tehnologija G-Vectoring Control (optimalna porazdelitev navora), ki zagotavlja še odzivnejše vodenje ter precej manj podkrmarjenih občutkov. Slednje se še kako opazi v hitreje voženih zavojih, ko vam bo pričel nos siliti iz ovinka šele ob izjemno grobem pretiravanju. Škoda le, da tokratnemu testnemu primerku niso primaknili štirikolesnega pogona, zaradi česar bi bilo vse skupaj še malce bolj zabavno tudi na spolzkih podlagah.
Navkljub svoji dinamični usmeritvi (ter tokratni 18-palčni obutvi) CX-30 vseeno ohranja dovolj udobja tudi na slabših površinah, kar kaže na to, da so Mazdinim inženirjem nastavitve podvozja še kako uspele. Izjemno uravnotežen križanec! In že zaradi tega kar kliče po kakšnem malce bolj »žlehtnem« agregatu pod motornim pokrovom. Morda celo takšnem, ki se ponaša s tehnologijo nadzorovanega kompresijskega vžiga (SPCCI), kar naj bi prineslo varčnost dizla ter eksplozivnost bencinarja, in sliši na ime Skyactiv-X?
Žal pa sem se moral zadovoljiti z osnovnim bencinskim atmosfercem, po katerem pa naj bi bilo med kupci daleč največ povpraševanja. Slednji se sicer ponaša z sodobno tehnologijo izklapljanja dveh valjev ob manjših obremenitvah ter blagega hibridnega sistema, kar naj bi prineslo manjšo porabo. Moč 122 »žrebcev«, ki jo proizvede omenjeni dvolitrski motor, sicer povsem spodobno opravlja svoje delo ter prepriča z veseljem do vrtenja, a vendarle ne ponuja nekega voznega presežka. Za kaj konkretnejšega ga je potrebno priganjati v višje vrtljaje, ko kabino napolni malce bolj rezek zvok, kar posledično prinese tudi »Gorenjcu ne najbolj prijazno« porabo. Za precej več navdušenja poskrbi šeststopenjski ročni menjalnik z natančnimi in kratkimi gibi prestavne ročice, ki ponuja celo esenco roadsterskega MX-5, zaradi česar ni prav nobene prave potrebe po avtomatiki. Pri tem celo verjamem, da bi slednja agregatu odvzela še tistega nekaj »žmohta«, ki ga premore.
Hja, Mazda CX-30 zna vsekakor ustvariti Jinba Ittai konjeniško vez med avtomobilom in voznikom. A le, če je prisotnih dovolj konjev pod motornim pokrovom!
Izberite pravi motor
Vsi tisti, ki jim brez trendovskih urbanih križancev več živeti ni, so z novim Mazdinim modelom dobili enega najbolj prijetnih predstavnikov, ki je obenem – vsaj za naš trg – ravno pravih proporcev. Pohvali se lahko tudi z dovolj konkurenčno ceno, ki zna biti ob primerljivi opremi celo opazno nižja od marsikaterega rivala iz evropskih kovačnic (npr. Škoda Karoq).
V danem trenutku mu morda manjka v ponudbi še kakšen dodaten bencinski agregat, ki bi zapolnil vrzel med 122-»konjskim« osnovnim ter najnovejšim Skyactiv-X (npr. s kakšno 150-glavo »konjenico«). Tovrstna verzija Mazdinega križanca bi znala biti prav tista, ki bi jo lahko označili kot ravno pravšnjo. A verjetno se bo to spremenilo že v istem trenutku, ko nam bodo Japonci predstavili model CX-1, pa CX-2 in …
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
25 komentarjev za "Ravno pravšnji"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Naj že 1x vtaknejo turbo ali kompredor v vse njihove motorje, drugače bo motor prešvoh tudi za prababice in pradedke
Ta motor je kr neki, že v trojki je švoh, ne predstavljam pa si ga v tem avtu.
Saj pravim, manjka jim 1.5 TSI. To je en najboljsih motorjev.
Ma tud 1.4 TSi ni švoh.
Itak.
Pri plastiki so šli full retard, čeprav v živo zgleda bolje kot na fotkah. Še najslabše je ravno v rdeči barvi. Razen tega je avto zelo lep, notranjost in opremljenost sta vrhunski, prostornost tudi, le zadaj je bolj skopo odmerjen prostor za kolena. Ta motor sem probal v novi trojki in je zadeva v redu za umirjeno vožnjo, kdor želi več pa bo z njim razočaran.
Meni je top v vseh pogledih, sploh če pogledaš konkurenco, kjer se vsi združujejo v neke velike koncerne, potem pa pride ven mazda, kot malček v avtomobilskem svetu in naredi najboljši avto v svojem razredu… Ker ko se drugi ukvarjajo z združevanji (psa+fca), škandali vw in renault… Se mazda ukvarja s tem kaj kupec hoče (lep avto z dobrimi materiali, ter dobro in udobno lego na cesti)… Simpl 😉
Z motorji ki jih noben noče. Ja, Mazde so lepe, se dobro peljejo in tud cenovno so dokaj dostopne, ampak da mam na izbiro nek brezvezen motor, ki niti v najmočnejši različici ne izstopa po ničemer, hvala lepa ampak ne zame. In nisem edini s takim razmišljanjem, ker forumi in videoposnetki so polni mnenj da so motorji zelo šibka točka pri Mazdi. Manjka jim en 1.0 T in 1.5 T in namesto da razvijajo skyactive X ki niso tak WAW kot so ga na začetku hotli prodat, bi razvili soliden turbobencinski motor pa bi bla Mazda res top.
Saj mazda ima motor 2,0, ki je precej fleksibilen, ampak vprasanje zakaj ga toliko terajo v 122KM verziji??
No ja, imam raje 2.0 atmosferca kot pa 1.0 turbo v takem avtu… Bolj preprost motor z dvakrat večjo prostornino pa nizko porabo za to prostornino… Za bolj zahtevne je dizelski bencinc skyactive x…
Sam raje vzamem tega 2.0 122 km kot pa 1.0 tsi 3-valjni mlinček in pa 2.0 150/165km kot pa 1.5 tsi…ampak tako pač jaz mislim pa še verjetno kdo 🙂
Ja trmasto vztrajajo na svojem.
“Res je, tiste plastične obloge so res preveč masivne-mogoče ga res malo pogrša tista preveč debela plastična obroba\” Ja ITAK, ker jo ABM in VAG še nista nabila na svoje blanike … Takoj vam bojo pod MUS všeč, ko bojo take masivne plastike na ljutskih vozilih! Pomembne zadeve za vsak dan pa vas še ne motijo? \”preglednost nazaj, motorne zmogljivosti (npr. pri vožnji v strmejši klanec)