V osmih letih se je marsikaj spremenilo. Mercedes-Benz je povsem opustil razvoj tehnologije vodikovih celic in se povsemobrnil v smer baterijsko-električnih modelov. Toyota sicer ni vrgla puške v koruzo ter vztraja na tej poti, čeprav v tem trenutku ni niti lahka niti stroškovno smiselna. Tudi BMW in Hyundai še vztrajata na tej poti, Bavarci si razvoj delijo s Toyoto in se pripravljajo na lansiranje modela X5, ki ga bodo poganjale vodikove gorivne celice.
Končno primerna polnilnica
A naj se vrnem k drugi generaciji Toyote Mirai, zvezdi slovenskih cest, vsaj za nekaj dni. V Slovenijo je Mirai namreč prispel ob odprtju nove slovenske vodikove polnilne postaje. Marsikdo se bo spomnil, da smo eno včasih že imeli, v Lescah. Že davno so jo zaprli, ker je bila tehnološko zastarela in je omogočala polnjenje »le« s 150 bari. Enotni standard hranjenja vodika (H2) v rezervoarju je pod tlakom 700 barov, zato zahteva od polnilne postaje dovolj visok tlak, da se posoda v celoti napolni.
Vsekakor gre za drugačno, inovativno vrsto pogonske tehnike. Nekaj, česar ljudje niso vajeni in niti niso pretirano seznanjeni z njo, saj je od začetka razvoja teh idej minilo kar nekaj časa, vmes pa je pogovor dodobra zamrl. Ko sem se po Ljubljani vozil z izstopajočo modro limuzino, sem bil nemudoma opažen. Ljudje so videli drugačno Toyoto, takšne, ki je morda do zdaj sploh še niso zasledili. Večina jih je sprva mislila, da gre za Lexus, saj Mirai po videzu res močno izstopa. Spet tretji so celo vedeli, kaj poganja Mirai, pa je bilo začudenje ob prvem snidenju še toliko večje. Kaj pa za volanom? Tudi tam Mirai prinaša zanimivo in predvsem pozitivno izkušnjo, tako z vidika pogona kot tudi z vidika voznih lastnosti.
Alternativa baterijsko-električnemu pogonu
Da »peljemo« Zemljo v propad, se strinjajo še največji nasprotniki elektrifikacije. Neobzirno onesnaževanje, čezmerno izkoriščanje naravnih virov in poplava plastike nam niso v ponos. Za zmanjšanje onesnaženja so v Evropi v preteklosti sprejeli precej ukrepov, tudi kontroverznega glede prepovedi prodaje modelov z motorjem na notranje zgorevanje z letom 2035. Vodikove gorivne celice predstavljajo alternativo polnemu baterijsko-električnemu pogonu. Tehnologija bi morala po napovedih izpred desetih let biti že dodobra vpeta v prometni vsakdan, a so bile ovire vsaj do zdaj prevelike, da bi vodikove gorivne celice zaživele v polnem zamahu. Med najbolj očitnimi pomanjkljivostmi je slabo razvita infrastruktura, z vidika odjemalcev posledično tudi pomanjkanje polnilnih mest. Potem je tu še vprašanje cene vodika na kilogram, zaradi katere se rešitev pogosteje omenja kot smiselna v povezavi z gospodarskimi vozili, na koncu pa pridejo še dvomi glede potencialnih nevarnosti, ki jih prinaša visoka vnetljivost vodika. Čeprav gre pri vodikovih gorivnih celicah, vsaj glede teoretičnih prednosti, za odlično pogonsko rešitev, so torej stvari daleč od idealnih.
Tudi za proizvodnjo vodika je potrebna energija
Drži, tudi proizvodnja vodika zahteva določeno energijo. Tukaj je treba opozoriti, da se za poganjanje gorivnih celic ne uporablja osnovnega, elementarnega vodika, ki ga je v naravi mogoče najti pravzaprav povsod. Treba ga je pridobiti, a se na srečo to lahko počne s pomočjo obnovljivih virov – sonca, vetra, vode. Za proizvodnjo 1 kg vodika, pridobljenega z elektrolizo, je potrebno približno 8 litrov vode, energijska vsebnost pa znaša okoli 33 kWh.
Poraba limuzinskega Miraija je bila na našem hitrem testu okoli 1,2 kilograma vodika na 100 prevoženih kilometrov. Glede na velikost rezervoarja (5,6 litrov) je realen doseg vozila tako vsaj 450 avtocestnih kilometrov. V mestu in primestju je Mirai porabil 0,8 kilograma vodika, s čimer bi se doseg bistveno povečal in približal obljubljenim 650 kilometrom. Z nekaj avtocestne vožnje pa se je poraba vodika približala kilogramu.
Malce bolj glasno, a v nekaj minutah je rezervoar poln
Seveda, polnjenje je bila atrakcija, ki je nikakor nisem želel zamuditi. K sreči je bil Mirai ob prevzemu praktično prazen, zato je že kmalu sledil obisk trenutno edine slovenske vodikove polnilnice v Stanežičah. Priznati moram, da se mi je malo le dvignil utrip. Kot sem že omenil v uvodu, je vodik lahko vnetljiv, čeprav je za njegov samovžig potreben vir toplote. Z ročico za polnjenje vodika sem rokoval prvič, a je šlo vse skupaj tekoče. Sistem je v praksi zelo preprost: pred polnjenjem je potrebno plačilo s kartico, nato se na polnilni priklop na vozilu natakne ročico, ki se jo zaklene s posebnim stikalom. Sledi le še pritisk na zeleno stikalo na polnilnici. Nekaj minut slišiš, kako poteka polnjenje, po štirih kilogramih natočenega vodika pa je bilo prvo polnjenje končano.
Razen dodatnih zvočnih učinkov in uvodnega občutka nelagodja, se proces ne razlikuje kaj dosti od točenja običajnega goriva, le da je cena vodika ta trenutek še povsem neprimerljiva. Energetika Ljubljana za kilogram vodika zaračunava nekaj več kot 20 evrov – za 4,25 kilograma vodika smo plačali 87 evrov. Glede na povprečno porabo med 0,8 in 1,2 kilogramov na 100 prevoženih kilometrov so stroški zaenkrat še previsoki, da bi človek resno razmišljal o tem alternativnem pogonskem viru. Naj pa bi se to na podlagi napovedi številnih proizvajalcev ter s širjenjem modelov v prihodnjih letih opazno prilagodilo. Ko bodo gorivne vodikove celice bistveno bolj razširjene v prometu, naj bi bila cena vodika na 100 kilometrov povsem primerljiva z današnjo ceno bencinsko oziroma dizelsko gnanih avtomobilskih modelov.
Notranjost še iz starih časov Toyote
Mirai ne zmore skriti, da ima za sabo že kar nekaj let. Še posebej, ker je bil izdelan v časih, ko se pri Toyoti še niso povsem vdali ideji upravljanja preko zaslona na dotik in so imela prednost stikala. Je pa med vožnjo izjemna potovalna limuzina. Vožnja z njo je izrazito udobna, saj požira neravnine kot za stavo, avtocestne hitrosti pa premaguje v neverjetni tišini. Kombinacija neslišnega pogona, razmeroma dolgega dosega in uglajenosti vožnje so pravi apel vsem proizvajalcem, naj dajo v razvoju kljub vsemu priložnost tudi gorivnim celicam, saj so kot pogonska alternativa res nekaj posebnega in njihove prednosti več kot očitne.
Praktično neslišno vožnjo poleg hrupa pnevmatik zmoti le občasno šumenje kroženja vode. Motor z gorivnimi celicami se namreč hladi z vodo, ki nastaja v procesu proizvajanja električne energije v gorivnih celicah. Ta se sicer v obliki pare sprošča iz avtomobila med vožnjo ali ob zaključku vožnje vožnje; če uporabnika to moti, lahko vodo izprazni iz sistema kadar želi s pritiskom na gumb H2O na armaturni plošči, posledično ta priteče na tla pod vozilom.
Začetek je, o možnosti prodaje zaenkrat ni besed
Testni Mirai je zdaj že doma v Avstriji. Žal v Sloveniji zaenkrat ni še nobenih informacij, da bi ga nameravali ponuditi tudi lokalnim kupcem, kar je pravzaprav škoda, ker gre po mojem mnenju za enega najboljših Toyotinih modelov. Elegantni in atraktivni posebnež se za zdaj prodaja le v tistih državah, kjer je infrastruktura na primerni ravni. Prva polnilnica je sicer začetek, a to še ne pomeni, da lahko govorimo o uporabni infrastrukturi. Je pa korak v pravo smer. Vizionarsko vozilo s pogonom na gorivne celice še vedno spada bolj v prihodnost kot sedanjost in moram priznati, da mi je hitro zlezel pod kožo. Še devetletnemu sinu sem navdušeno razlagal o vodikovem pogonu in njegovih prednostih – da nastane samo voda, ko se vozi, pa kako se pridobiva vodik. In ko sva se šla vozit, je bil povsem navdušen, za konec pa je povedal tisto, kar sva pravzaprav razmišljala oba: “To je tako dobro kot prava znanstvena fantastika!”
Besedilo, video in foto: Gašper Pirman.
Mnenja uporabnikov
1 komentar za "To je kot znanstvena fantastika!"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Zanimivo, chat pravi, da je v benelulksu cena nekje 10–11 €/kg, kar pa je že bolj zanimivo. Na mobile.de so zelo poceni, zgleda da ni kalkulacije.. škoda.