Volvo* V60 D3 A Ocean Race – Tisti, ki ne kotali buč

V60 01

V60 02

V60 03

V60 04

V60 05

V60 06

V60 07

V60 08

V60 09

V60 10

V60 10-1

V60 11

V60 12

V60 13

V60 14

V60 15

V60 16

V60 17

V60 18

V60 19

V60 20

Spomin na tisto nogometno prvenstvo onkraj oceana je še dokaj svež. To so bili časi, ko je bil Volvov karavan tam onkraj sinonim pravega družinskega avtomobila, namenjenega dobro situiranemu srednjemu razredu. Zaradi zunanje oblike, ki je ponujala asociacijo na skupaj zmetane Ikeine škatle, pa so bili njihovi lastniki velikokrat povsem napačno etiketirani in sicer kot precej dolgočasni in nedomiselni.

Švedski dizajnerji so čez čas usmerili svoj pogled iz škatle ter spoznali, da je pri oblikovanju avtomobilov moč uporabiti še kaj drugega, kot le ravnilo. Tako je, podobno kot pri nogometni reprezentanci, pri njihovih zadnjih modelih začutiti rahlo esenco mediteranskosti in južnjaške razigranosti. Slednja ustvari, skupaj s skandinavskim minimalizmom, zelo všečne produkte. Nekako podobno, kot »pečena« turška kavica v džezvi po obilni tradicionalni švedski večerji s slaniki.

Izjemno všečen dizajn tako kaže tudi njihova zadnja karavanska različica V60. Linija Ocean Race, poimenovana po znanem jadralskem tekmovanju, pa že tako prijetnim karoserijskim potezam pritakne posebno morsko modro barvo ter simpatične »oceanske« dodatke. Pri tem pa že strešna antena nehote ponuja asociacijo na jadro … ali pa na, v domačih logih še vedno popularno, Beckham nogometno pričesko.

Ko H&M sreča Armani

Zanimivo je opazovati kakšnega nadobudnega mladega nogometaša, ki je še do včeraj prisegal na konfekcijo, v trenutku, ko podpiše pogodbo s kakšnim bolj »renomiranim« klubom prve slovenske nogometne lige, pa mu nenadoma ne zadostuje nič drugega kot le še Armani. Še bolj zanimivo pa je videti njegov odziv ob bežnem pogledu na zunanjost Volva, ki mu čez noč postane preveč »konfekcijski«.

Pogled v notranjost testiranega V60 pa zanimivo ni kazal nobene plebejskosti, prej je ponujal asociacije na kakšen prestižen Armanijev butik. Lebdeča sredinska konzola, poznana iz večine sodobnejših Volvovih modelov, je sicer natrpana z gumbi ter okrašena z zanimivim reliefom, ki je na hitro videti kot z nohti opraskan aluminij. Kljub obilici gumbov na sredinski konzoli pa je upravljanje le dovolj intuitivno ter preprosto. Zaradi oblikovne in barvne skladnosti ter odličnosti materialov je moč le še dodati: »K..k..kapo dol …!«.

In medtem, ko si lahko le v mislih predstavljamo, kako debelo kožo morajo imeti tekmovalci jadralske preizkušnje Ocean Race na svojih dlaneh, si lahko povsem v miru odpočijemo svoje debele zadnjice na odličnih sedežih, ki so oblečeni v mehko kožo. Živalsko, ne jadralsko, da ne bo pomote! Navdušenec nad skandinavsko modo bi si v hitreje odpeljanih ovinkih želel le več stranskega oprijema v ramenskem delu. Ter da bi poslušal manj jamranja (pre)dolgonogih lepotic na zadnji klopi zaradi pomanjkanja prostora.

Ko Abba sreča Fatboy Slima

Tisti časi, ko je bilo moč opazovati skupino Abba, kako skupaj nastopajo z uspešnicami Mamma Mia, Waterloo, Take A Chance On Me, so najverjetneje že toliko oddaljeni, kot leta, ko so bili najbolj znani švedski avtomobili poznani le kot plavajoče, a varne cestne ladje. In če je bila v preteklosti vožnja z Volvom podobna poslušanju nežne romantične balade, je bilo potrebno kasneje za obstanek na avtomobilskem zemljevidu pridati vsaj kanček tehno ritma.

V60 se tako danes ponuja kot izjemno agilen predstavnik premijskega srednjega razreda, ki je s svojimi voznimi lastnostmi dovolj konkurenčen tudi najboljšim v skupini. Podvozje je uglašeno za odtenek bolj udobno od najbližje konkurence, vendar še vedno s skoraj nezaznavnim nagibanjem karoserije. Rahlo robata in specifična petvaljna dizelska različica D3 s 120 kilovati (163 KM), ki je bila tokrat sparjena s šeststopenjsko avtomatiko Geartronic, se je izkazala za najverjetneje najbolj racionalno izbiro. Za spodobno hitro premikanje ter prepričljive performanse poskrbi zadostna zaloga dizelskega navora (400 Nm pri 1.400 do 2.850 vrt./min.) Slednje nehote podaja dvome o smiselnosti nakupa močnejše D5 verzije. In če že odmislimo odličnost kakšne BMW-jeve osemstopenjske avtomatike, je Volvova menjalniška pamet pri vsakdanji vožnji dovolj prepričljiva, da nehote na ustnice privre sledeč refren.

Ko Volvo sreča debelo dekl’co

Testna različica se je tokrat izkazala z zvrhano mero tradicionalne Volvove varnostne tehnologije, ki je s svojim delovanjem navduševala. Odlično delujoči radarski tempomat je dopolnjeval sistem za opozarjanje na mrtvi kot (BLIS), piskanje sistema za prepoznavo črt na cestišču pa je hkrati znalo sopotnike dodobra spravljati ob živce. Slednji je namreč uspel na kakšnem tradicionalno urejenem slovenskem cestišču odkriti tudi kakšne imaginarne črte. Morda pa je želel opozoriti le na široke razpoke, prepotrebne popravila …

Posebna zahvala pa velja tokrat sistemu za zaznavanje pešcev, ki je bil v testnem primerku očitno softwersko nadgrajen na »Način šovinist**«, kateri zna dodatno opozarjati še na dekleta prekomernih proporcev. Sistem se je med testom namreč dokaj opazno aktiviral ob dveh dekletih, mimohodečih daleč pod varnim okriljem pločnika …

Chanov navtični meter

Bežen pogled na cenik Volva V60 razkrije izjemno zanimiv podatek, kjer je cena testnega vozila brez dodatne opreme, v višini dobrih 39 tisočakov, skorajda identična številu navtičnih milj, ki jih bodo tekmovalci opravili na trenutni jadralski preizkušnji Volvo Ocean Race. Dodatna oprema v preizkušenem vozilu je h končni ceni navrgla še dodatnih slabih sedem tisoč navti … evrov. Kljub temu pa se je omenjenih dodatnih navigacijskih, udobnostnih in predvsem varnostnih dodatkov težje odreči, kot bi se tekmovalci mukotrpne jadralske preizkušnje svežim spodnjicam.

Tisti, ki Volvov najnovejši karavan povsem enakovredno primerja s prestižnimi nemškimi predstavniki srednjega razreda, definitivno ne kotali buč. In če v kotaljenju okroglega usnja Skandinavci še capljajo za redoljubnimi Germani, pa zna biti že v jadranju zgodba le drugačna.

* kotalim – lat.
** Sexist Mode

Več o Volvu ter bučah …

Tekst in foto: Chan