Clio Gordini 1.6 16V – Športen, vendar ne

Clio Gordini vodilna

Clio_Gordini_02

Clio_Gordini_01

Clio_Gordini_03

Clio_Gordini_04

Clio_Gordini_05

Clio_Gordini_06

Clio_Gordini_07

Clio_Gordini_08

Clio_Gordini_09

Clio_Gordini_10

Clio_Gordini_11

Clio_Gordini_12

Clio_Gordini_13

Šminker

Zgodba »pred hišo zverina, znotraj lesen kavč« se v tem primeru ne bo zgodila. Gordini za zmerne dinarčke ponuja precejšen del vizualne nadgradnje (še posebej s kakšnim akcijskim popustom). Čeprav sta Viper črti še najbolj vpadljiv element (in imata zgodovinski pomen), se oblikovalci niso ustavili tu. Pravzaprav vsi zunanji dodatki, ki vlečejo nase pozornost z belo barvo, verjetno sploh ne bi toliko prišli do izraza, če ju ne bi bilo.

Od osnovnega Clia se ne razlikuje bistveno, je zgolj šminka čez različico Berline. In, tako si lahko zamislite, tudi čez različico RS, a ne pri nas. Zato me po eni strani niti ne čudi toliko, da sem se počutil kot Krištof Kolumb, ko sem ga iskal na Renaultovi spletni strani. S šminkanjem so se ustavili dovolj zgodaj in se posvetili ostalim elementom. Končni izdelek je avto, na katerem se bodo ustavile marsikatere oči, kljub temu da je Clio med najbolj pogostimi vozili na cesti.

Nič ne bi bilo narobe, če bi namesto 16-palčnih platišč priskrbeli za dimenzijo večje, čeprav je res, da cena ob menjavi ni tako zanemarljiva. Glede na to, da želijo s tem modelom obuditi Renaultovo športno srce predvsem pri mladih, pa odločitev za to dimenzijo postane kar hitro racionalna.

Kavč, ne lesen

Daleč od monotonosti je tudi notranjost. Še najbolj me je presenetilo »oblazinjenje« armaturne plošče, ki mi daje občutek, da zračnih blazin sploh ne potrebujem.  Lično oblikovano in kar mehko na dotik je super kombinacija za tak mali avto. Šele kasneje sta mi pozornost vzbudili dve beli črti na volanskem obroču. Dovolj majhen, da zbudi občutek športnosti, dovolj oblazinjen, da ne zmanjka oprijema.

Ko sem že prej začel s kavčem, tako udobno sedeš tudi v Gordinija. Kar malo preveč udobno. Ob močnejšem zaviranju dobiš občutek, da te naslonjalo s svojo mehkobo kar potisne naprej proti volanu. A tega občutka ni med ovinki, kjer sem zaradi dobrega bočnega oprijema lepo ostal na svoji željeni poziciji. Vzporedni test s Twingom RS pa je tudi pokazal, da je sedež bolj namenjen vitkim.

Če me je sedež tako lepo objel, pa mi ni uspelo najti prave oddaljenosti od volana. Aluminijaste stopalke so mi bilo vedno za številko premajhne in kar niso lepo sedle pod moje čevlje. Sčasoma smo našli kompromis, a par centimetrov krajše noge bi tudi pomagale.

Športnik

Čeprav ni nekega pretiranega poudarka na moči, je ta v kombinaciji z menjalnikom dobro izkoriščena. Motor je dovolj poskočen, prve prestave pa dovolj kratke, da stotico dosežemo prej kot v desetih sekundah. Sicer pri višjih hitrostih da tudi kar nekaj glasu od sebe. Vse dokler ne opaziš, da gre še v šesto prestavo, ki je, iskreno, nisem pričakoval.

Če ga primerjam s civilno različico, je Gordini trši in bolj naklonjen ovinkom, čeprav se do zadnjega dne nisem mogel znebiti občutka, da bo šel po svoje. Res je, na avtu so bile še zimske gume, temperature pa že nekoliko višje. Res je tudi, da je za seboj imel kar lepo število kilometrov. No, kljub občutku  je pogled na števec pokazal, da zmore ovinek speljati bolje kot Berline. Vsekakor pa to ni serija RS, kjer je taka vožnja na povsem drugem nivoju. Recimo, da mu zaradi teh olajševalnih okoliščin tokrat pogledam skozi prste.

Težje pa bo to storiti pri porabi. Dinamična vožnja, nižje prestave in višji obrati hitro dvignejo porabo nad 10 litrov. To številko mi je sicer uspelo spustiti na 6 z ležerno vožnjo, a potem bi si raje omislil osnovno različico. Povprečna poraba se je gibala tik pod 8 litri, kar sicer ni številka, s katero bi se hvalil. Vsake toliko si zaželiš, da motor da od sebe to, za kar je bil narejen in se zavrti tudi s 7.000 obrati.

Večna dilema

Za razliko od Leona Cupre (pred kratkim na testu), ki navzven ne izdaja velikosti kobilarne, Gordini daje drug občutek. Ko ga tako zagledaš v vzratnem ogledalu, mogoče zapelješ malo bolj desno in pustiš prostor, da skoči mimo. Simpatičen na pogled, simpatičen sopotnik … Bi mu pa dodal le še malo glasu v nižjih obratih, ESP pa privoščil kar serijsko.

Po skoraj desetletju sodelovanja in nastopanja pod skupnim imenom Renault Gordini na dirkah 24 ur Le Mansa, je Gordini podjetje leta 1969 tudi prodal Renaultu. Tako kot je Fiat športnikom dodal ime Abarth, so njihovi športniki dobili ime Gordini in z novo serijo od leta 2009 to ime tudi oživljajo.

Več o Clio Gordini pa na uradni strani.

Tekst: Pete, Foto: Pete, Peter Humar, Urška Radolovič