Začnimo kar pri osnovah. Za vse, ki tega še niste raziskovali, lahko zapišem, da sta Omoda in Jaecoo sestrski znamki, del portfelja mednarodne divizije proizvajalca Chery Automobile, ki je eden od pionirjev globalnih podvigov kitajskih avtomobilskih proizvajalcev ter že dlje časa v vrhu kitajskih avtomobilskih izvoznikov (med znamke za tuje trge ob njima spadajo še Exlantix, Aiqar in Lepas). Njun uvodni nastop za slovenski in hrvaški trg se je odvil v prvi polovici septembra v Zagrebu, skrb za znamki pa so preko distribucijske pogodbe prevzeli v podjetju Omoda Adria pod okriljem Grand Automotive.
Kljub temu, da smo si v Zagrebu lahko ogledali široko paleto njihovih izdelkov, tudi tistih, ki še niso bili v prodaji, jih pred tokratno izkušnjo v našem uredništvu žal še nismo imeli priložnosti preizkusiti. Raziskovalno ogledovanje in otipavanje zunanjosti in notranjosti pod studijskimi žarometi je pustilo prvi vtis o prostornosti in zanimivem oblikovanju, za katerega se zdi, da morda v posameznih elementih posnema katere od bolj znanih avtomobilskih modelov drugih znamk, a v manj očitnem AI generativnem pristopu kot pri katerem od njihovih sodobnih tekmecev. Ob tem pa smo v zadnjih nekaj mesecih s strani trgovcev že dobili prve informacije o precejšnjem zanimanju slovenskih kupcev; no, k temu je verjetno pripomoglo tudi izdatno oglaševanje. Danes vam lahko postrežem s konkretnimi številkami: od začetka prodaje do konca novembra je bilo v Sloveniji registriranih prvih 55 vozil Jaecoo 7 in 35 vozil Omoda 5, za povrh pa še prva priključno-hibridna Omoda 9. Kar precej za doslej neznane izdelke. Menda pa bi jih v salonih z veseljem prodali še več, če bi jih le imeli na zalogi. Kakorkoli že, vse našteto je bilo povsem dovolj, da sem z veseljem sprejela izziv in potešila svojo radovednost. Povsem nov Jaecoo 7 SHS sem prevzela pri pooblaščenem trgovcu AC Trobec na Dolgem mostu ter se z njim odpravila nabirat kilometre.
Spoznavni dan
“Prvih sto, dvesto kilometrov vozi malo bolj previdno, ima še čisto nove zimske gume,” sem dobila v košu dobronamernih nasvetov, povrh pa še nekaj zanimivih praktičnih podrobnosti o delovanju hibridnega pogona SHS. Zanj so v nedavnem sporočilu za javnost pri zastopniku zapisali, da združuje 1,5-litrski turbobencinski štirivaljnik družine TDGI (105 kW) elektromotor (150 kW) in menjalnik z oznako DHT. Električni doseg naj bi znašal do 90 kilometrov, skupni doseg pa do 1.200 kilometrov. Kljub dokaj visoki sistemski moči naj bi povprečna poraba znašala le 0,7 l/100 km po standardu WLTP, polnjenje baterije s 30-80 odstotkov kapacitete na DC polnilnici pa naj bi trajalo približno 20 minut. Iz tehničnih podatkov v priloženem ceniku je med drugim še razvidno, da znaša kapaciteta LFP baterije 18,3 kWh, k deklariranemu dosegu z enim polnjenjem obeh virov energije pa nedvomno pripomore tudi vgrajeni 60-litrski rezervoar za bencinsko gorivo. Najvišja hitrost je omejena na 180 km/h.
Jaecoo 7 v številkah – dolžina: 4.500 mm, širina: 1.865 mm, višina: 1. 670 mm, medosna razdalja: 2.672 mm, prostornina prtljažnika: 412 litrov.
Ko sem sedla za volan, me je pričakala prijetna, dokaj prečiščena in oblikovalsko nenaporna notranjost, kar sama zelo cenim. Že na prvi pogled sem opazila, da so mi za upravljanje namenili nekaj manj gumbov, kot bi si želela; pred mano je bil nameščen pregleden zaslon merilnikov, medtem ko me je pokončni sredinski zaslon po velikosti najprej spomnil na geografski atlas za osnovne in srednje šole (mimogrede, v naslednjih dneh sem od nekaj različnih sopotnikov dobila komentar, da se jim zdi zelo pregleden). Če pustim ob strani velikost zaslona infozabavnega sistema, kjer so okusi uporabnikov zagotovo različni, pa lahko potrdim, da se je za upravljanje izkazal z odlično odzivnostjo in pravzaprav nisem potrebovala dosti časa, da sem se privadila strukturi menijev. Zapomnite si: najbolj zlata vreden ukaz je diagonalni poteg navzdol iz desnega zgornjega kota, ki nanj prikliče prednastavljene ukazne bližnjice. Potniška kabina sicer deluje svetlo in zračno, še posebej ob odprtem zaslonu panoramske strehe. Na račun dokaj pravilnih oblik vozila pa ne bi smelo biti težav s centimetri nad glavami potnikov, v prtljažniku pa se najde dodatni prostor še v razdelkih pod prtljažnim dnom.
Po mestu in okolici
Malo nalašč, malo pa zaradi dnevnih obveznosti, sem se na začetku več vozila v mestu; tam sem preklopila v način EV in – v odvisnosti od gneče na cestah – beležila porabo med 14 in 18 kWh/100 km. Zanimivo je, da potovalni računalnik informativno prevede ta rezultat tudi v l/100 km, hkrati pa bom zelo vesela, če oziroma ko ga bodo pri proizvajalcu programsko nadgradili in ponudili še daljši interval povprečne porabe (zaenkrat beleži samo zadnjih 50 prevoženih kilometrov). Vožnjo sem nadaljevala po regionalnih cestah do Lukovice in Gradiškega jezera, poraba se je ob skoraj izpraznjeni bateriji in višjih hitrostih takrat nekoliko povzpela in ustalila pri preračunanih 6,1 l/100 km).
Tisto, kar me je najbolj navdušilo v začetnih kilometrih, je bilo udobje vožnje. Potniški prostor je odlično zatesnjen, pa tudi preklop med delovanjem iz električnega v hibridni način je zelo uglajen. Nekajkrat sem povsem utišala glasbo, da bi preverila, če termični motor res deluje, ko mi je indikator kazal hibridni način. Vozilo je okretno in okolica iz njega dobro pregledna, vozniku v pomoč pa odlično služi tudi vsestranska slika kamer na prej omenjenem velikem zaslonu.
Do Obale in krog nad Trstom
Avtocestne hitrosti niso opazno dvignile vrednosti porabe, se je pa na poti proti slovenski obali odlično odrezala učinkovitost regenerativnega zaviranja. To je tristopenjsko nastavljivo in ker zadnja stopnja ni pretirano agresivna, sem večino časa vozila z najvišjo regenerativno močjo. Tam nekje okrog predora Dekani sem na zaslonu pred sabo prebrala preračunano povprečje 4,9 l/100 km, pa je šlo še nižje, na 4,4 l/100 km pri Miljah. Po krogu nad Trstom je poraba ob vrnitvi v Ljubljano kazala 6,1 l/100 km. Temperature so na tej vožnji nihale za kakšnih 10 stopinj Celzija, od hladnih in meglenih 4 v osrednji Sloveniji pa vse do sončnih 14 na zahodu.
Konec dneva je bilo goriva po podatkih potovalnega računalnika še za skoraj 700 kilometrov, mene pa je čakala pot do Budimpešte. Ker sem lovila številko tisoč kilometrov, je padla odločitev, da se tja odpeljem preko Zagreba. Hkrati sem si mislila, da se bom s tem vsaj ognila vsem delovnim zoženjem na naši avtocesti v smeri proti Mariboru.
Budimpešta, prihajamo!
Pa se vrnimo na začetek zgodbe. Pri proizvajalcu so ponosni, da so Cheryjev priključno-hibridni sistem uporabniki lahko že dodobra preizkusili na cestah v raznolikih podnebnih in topografskih razmerah. Da bi prednosti tega pogonskega sklopa dokazali tudi na evropskih cestah, pa so si zamislili mednarodni test skozi 14 držav Evrope s končnim ciljem v Budimpešti, ki smo se ga udeležili novinarji in avtomobilski navdušenci iz različnih držav. Naše poti do madžarske prestolnice so bile seveda neprimerljive, nekateri so se podali tudi čez gorske prelaze in regije s precej bolj zahtevnimi vremenskimi razmerami; najdlje so se na primer v Budimpešto pripeljali kolegi iz Grčije.
Moja vožnja je bila v primerjavi s tem zelo udobna in ležerna, pa tudi odločitev o smeri mimo Zagreba se je izkazala za pravilno, saj je bila vožnja tekoča, s hitrostmi med 90 in 130 km/h. Po 822 prevoženih kilometrih (od tega je bilo po podatkih potovalnega računalnika 192 km električne in 630 km hibridne vožnje) so s preostankom dosega 75 km in z 18 % kapacitete baterije sistemi v vozilu postali že kar malo prenapeti za moj okus, zato sem se ustavila na bencinski črpalki. No, pa tudi zanimalo me je, koliko goriva sem dejansko porabila na opravljeni poti. Rezervoar je sprejel dobrih 53 litrov, kar bi pomenilo, da je poraba bencinskega goriva znašala slabih 6,5 l/100 km, kar se mi je zdelo za opravljen pretežni del z avtocestnimi hitrostmi in pri temperaturah malo nad lediščem zelo soliden rezultat.
V Budimpešti sem bila, po pričakovanjih, med prvimi, kar res ni bil poseben dosežek. Tisto, kar se mi je zdelo precej bolj poučno kot finalna panoramska vožnja vseh udeležencev po središču mesta, je bila izmenjava mnenj s hrvaškimi novinarskimi kolegi. Naša opažanja so bila zelo usklajena, kar je dodalo potrditev na moje osebno mnenje, da je Jaecoo 7 SHS zelo prepričljiv priključni hibrid. Če k temu dodam še dejstvo, da je v opremskem paketu Elite založen s praktično vsem, kar vam lahko pade na pamet, se mi zdi njegova maloprodajna cena 35.900 evrov povsem sprejemljiva.
Moj povratek v Ljubljano je bil v znamenju raziskovanja – do kje lahko izpraznim baterijo, koliko porabi avtomobil, kadar jo dopolnjuje, kakšna je poraba na avtocesti pri povprečju 115 ali 135 km/h in še kaj. Če vas zanima, vprašajte in vam bom odgovorila po najboljših močeh z informacijami po dobrih 1.500 prevoženih kilometrih. Sicer pa boste o tem pogonskem sklopu in še čem na našem portalu zagotovo lahko prebrali še kaj več, ko bomo dobili prva testna vozila na daljši preizkus.
Besedilo: Urška Mihelič Radolović. Foto: Gašper Pirman, Urška Mihelič Radolović.
Mnenja uporabnikov
4 komentarjev za "Niso Božičkove sani, je pa presneto prepričljiv hibrid"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kdo je ciljna publika tega SUV-ja. Precejšnje zunanje mere, potem pa le dobrih 400l prtljažnika. To ni družinski avto na primer.
Jager & cool, ne razumem kaj ima to ime s svojim poreklom iz Kitajske? Seena znamka ki bo cez 4 leta pozabljena. Je ze kar nekaj takih na avto.netu
sem spomnim reportaže Carwow, kjer ta model primerja z Range Roverjem. V komentarjih tega videa pa sem prebral, da je Jaecoo 7 zelo popularen v Avstraliji, imajo pa kar nekaj težav s pokvarljivostjo in servisiranjem. Lastništvo ni tako neproblematično, kot bi želeli oz. smo navajeni od starejših, bolj uveljavljenih znamk. Sam bi se trenutno nakupa (ne glede na ugodno ceno) še nekoliko ogibal, dokler se porodne težave ne odpravijo oz. se znamka in model dokažejo kot zanesljiv avto in hkrati zanesljiv ponudnik poprodajnih storitev.
Druga plat te zgodbe je, da imajo tudi tradicionalne znamke vsake toliko kakšen tehnični izziv in da imajo generalno vsi zadnje čase na zalogi vse manj delov za takojšnja popravila. Pri O&J se mi zdi kljub vsemu relevantna info, da se tehniki izobražujejo v Mirni peči in kot vem, je tudi skladišče nadomestnih delov v okviru regijskega centra Novem mestu. Pod črto pa se mi zdi, da velik del bremena vzpostavljanja zaupanja kupcev v primeru novih znamk nase prevzemajo lokalne trgovsko-servisne lokacije, ki v bistvu zastavijo svoje ime in ugled za novega partnerja.