Druga generacija Oplovega Grandlanda naj bi bila po prvotnih napovedih sicer najprej na voljo le z električnim pogonom, a so pri Oplu (oziroma Stellantisu) prilagodili napovedano strategijo trenutnim razmeram na trgu in temu modelu namenili tudi druge, med kupci trenutno bolj iskane pogonske opcije. Dizelski motor, ki je krojil pogonsko ponudbo prve generacije, sicer ni več na voljo, a so ga nadomestili z blago- in priključno-hibridnim pogonskim sklopom. Obe različici sicer tudi pri večini podobnih modelov ostalih znamk že postajata nova “normala”, tako z vidika zmogljivosti kot tudi porabe.
Prikriti nastopač
Novi Grandland, ki je zasnovan na osnovi platforme STLA Medium, s svojo definirano, a hkrati umirjeno podobo odraža bolj konservativen pristop Oplovih oblikovalcev v zadnjih letih. Prepoznavno podobo ohranja s pomočjo ključnih elementov znamkinih oblikovalskih smernic – predvsem z Oplovim vizirjem, ki definira videz sprednjega dela – in brez nepotrebnih dramatičnih vložkov nastopi dovolj samozavestno, sodobno in robustno, zato verjamem, da bo njegov videz aktualen še vsaj nekaj let. Vsekakor sodi med avtomobile, ki ne silijo v ospredje in ne izstopajo na prvo žogo, temveč prepričujejo skozi vsakdanjo uporabo. In ja, na nekaterih področjih zna biti presneto prepričljiv, tako glede zunanjosti kot tudi nekaterih rešitev v notranjosti.
Premagovanje razdalj
Kabina je (kljub nekaterim generičnim rešitvam, ki jim v zadnjem času ne ubeži praktično noben model znamk pod okriljem Stellantisa) pričakovano logično urejena, saj je vse tam kjer to pri Oplu pričakujemo. Voznikov delovni prostor je zgledno urejen, vse potrebno za varno vožnjo pa je na dosegu roke. Kombinacija zaslona digitalne instrumentne plošče in osrednjega zaslona na dotik, ki se jima je v testnem avtomobilu pridružil še projekcijski sistem prikaza na vetrobranskem steklu, omogočajo pregleden prikaz vseh potrebnih informacij o vožnji. Za še manj odvračanja voznikove pozornosti poskrbi možnost omejenega prikaza podatkov, ki se aktivira pri višjih hitrostih ali po preteku določenega časa vožnje in poskrbi za to, da je pred voznikom in na vetrobranskem steklu le najosnovnejši nabor kazalnikov. Funkcionalnost pride do izraza predvsem pri nočnih vožnjah, ko celoten prikaz, kljub najnižji nastavitvi osvetlitve, precej izstopa iz temne okolice.
Da je bilo pri zasnovi Grandlanda v ospredju udobje v vožnji, potrjujejo tudi sedeži. Sprednja sedeža sta udobna, z dobro oporo in nastavitvami, ki omogočajo, da si vsakdo namesti položaj po svojem okusu, kar se predvsem na daljših vožnjah hitro izkaže kot pomemben dejavnik. Posebnih razlogov za pritoževanje ne bodo imeli niti potniki na zadnjih sedežih, kjer je dovolj prostora za koleni in glavo.
Ob številnih uporabnih odlagalnih kotičkih v kabini je dovolj prostoren tudi prtljažnik, ki bi moral zadostovati tudi za daljša počitniška pakiranja štiričlanske družine. Nekaj dodatne pozornosti bi lahko pri Oplu namenili zasnovi izbirnikov informacijsko-multimedijskega sistema in uporabniškega vmesnika, ki deluje nekoliko zastarelo in v nekaterih primerih ni prav prijazne narave. Nekatere nastavitve, ki jih uporabljamo tudi med vožnjo, so skoraj skrite in posledično zahtevajo preveč voznikove pozornosti, a to posebnost vsaj delno ublaži nabor fizičnih gumbov na sredinski konzoli in volanu, ki olajšajo upravljanje.
Najprej udoben
Vsekakor po kar nekaj prevoženih kilometrih lahko potrdim, da Grandland zagotavlja dovolj udobja tudi na daljših poteh. Kljub temu, da pri voznih lastnostih ne izstopa, predstavlja uravnotežen kompromis med udobjem in dinamiko, ki jo podpira zmogljivost pogonskega sklopa. Nastavitve podvozja omogočajo učinkovito blaženje cestnih neravnin ne glede na hitrost vožnje in zagotavljajo stabilno lego na cesti tudi pri višjih hitrostih. Volanski mehanizem bi sicer lahko pokazal več neposrednosti, a je dovolj natančen za vsakdanjo vožnjo in ustreže tudi zmerni želji po hitrejšem premagovanju ovinkov, kjer pa je za moj okus hitro preveč bočnega nagibanja karoserije – a mu tega na račun splošnega udobja med vožnjo niti ne zamerim preveč.
Logična izbira ali sodobni trend?
Pod motornim pokrovom testnega avtomobila je bil nameščen Stellantisov priključno-hibridni pogonski sklop. Sestavljata ga 1,6-litrski turbinsko podprt bencinski štirivaljnik in električni motor, vgrajen v ohišje 7-stopenjskega dvosklopčnega samodejnega menjalnika e-DCT. V kombinaciji z baterijo uporabne kapacitete 17,9 kWh v teoriji omogoča dobrih 80 kilometrov električne vožnje, v praksi pa je električni doseg precej odvisen od trenutnih razmer. Presenetila me je visoka poraba elektrike (do 27 kWh/100 km) pri krajših mestnih vožnjah, medtem ko se je na relaciji v povsem električnem načinu vožnje in ob zmernih hitrostih (do 110 km/h) vrtela okrog sprejemljivejših 18 kWh/100 km – kar pomeni da se normnemu dosegu lahko približamo tudi v praksi.
Poraba se je v času preizkusa ustalila pri 5,4 litra bencina na sto prevoženih kilometrov. Kljub temu da (na račun počasnega polnjenja, a o tem pozneje) nisem redno polnil baterije, sem očitno še vedno bolj pridno priklapljal avtomobil na električno polnilnico kot moji predhodniki (enkrat do 90 in enkrat do 100 odstotkov napolnjenosti), saj je ob prevzemu avtomobilski računalnik prikazoval porabo 6,1 l/100 km za obdobje zadnjih 4.000 prevoženih kilometrov.
Ob preizkušanju različnih voznih scenarijev (prazna/polna baterija, električni + hibridni način, hibridni način z ohranjanjem napolnjenosti baterije …) se poraba tudi pri višjih avtocestnih hitrostih ni povzpela preko sedmih litrov, pri vožnji s hitrostjo dobrih 130 km/h v hibridnem načinu in ob prazni bateriji pa se je večinoma gibala med 6 in 6,5 litra goriva na sto prevoženih kilometrov. V varčni kombinaciji voženj po regionalnih cestah in mestu pa je avtomobil porabil okrog 5,5 l/100 km. Kljub občasnim sunkom pri preklopu med električnim ali bencinskim motorjem ter pri menjavi prestav pogonski sklop kot celota deluje uglajeno in tiho, v kabini pa niti pri višjih hitrostih ne postane hrupno – ugotovitev, ki samo dodaja k dobremu skupnemu vtisu o udobju v vožnji.
Pri kapaciteti vgrajene baterije v testnem avtomobilu bi skoraj že pričakoval tudi možnost hitrega polnjenja za občasno povečanje ekonomičnosti porabe goriva na daljših poteh, a je priključno-hibridni Grandland mogoče polniti le z izmeničnim tokom oziroma preko priloženega polnilnika na domači vtičnici. Glede na specifikacije naj bi se dalo baterijo testnega avtomobila polniti z največ 7,4 kW (doplačilna opcija), a po mojih izkušnjah moč polnjenja (na različnih javnih in domačih polnilnicah) kljub spomladanskim temperaturam ni nikoli presegla 3,3 kW – kar pomeni najmanj šest ur polnjenja v primeru prazne baterije. Je pa res, da večini tistih, ki se odločijo za nakup priključno-hibridnega vozila in ga bodo pretežno polnili ponoči doma, zgoraj opisana pomanjkljivost ne bo povzročala posebnih težav.
Zen za volanom
Opel Grandland bolj kot z dinamiko prepriča z udobjem, zato ne bo prva izbira voznikom, ki iščejo naslednjo dozo adrenalina. S svojo uravnoteženostjo predstavlja smiselno izbiro predvsem vsem, ki iščejo vsestranski avtomobil ter cenijo udobje, tišino in sproščeno vožnjo, brez potrebe po večjih kompromisih na račun voznih lastnosti.
Besedilo in fotografije: Matjaž Zupančič.
Mnenja uporabnikov
3 komentarjev za "Novodobni kompromis"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Trenutno Ford Kuga hibrid stane od 30000€, PHEV varianta pa ni nikakor dražja od dejanskega hibrida za 7000€ – kot v primeru zgornjega Opla. In ja, kot še vedno veliki Japonezer, bi tole Kugo brez dvoma uvrstil v zelo ožji izbor. Ne glede na dejstvo, da aktualni model ni več tako rosno mlad. Tast/tašča sta za dvignjeno Yarisko (Cross) dala 25000€, kar je absolutno preveč. Pa tudi nekdo je omenjal dobro alternativo, Micubišija – ni ravno lepotec ampak…
Za tole skoraj 50k ? Raje Kitajca za manj denarja ali pa tole. Ker ne verjamem kvaliteti več pri Oplu.
Sploh je bizarna cena, če upoštevaš, da trenutno dobiš Mitsubishi Outlanderja že za 38k € … res ne vem kdo kupuje te Stellantisove PHEVe. Avto je 7k € dražji od blagohibridnega Grandlanda. To je za čez 60k kilometrov goriva razlike v ceni …