Vse, kar znajo
Ko človek pomisli na najstarejšega švedskega avtomobilskega proizvajalca, ki je s svojo dejavnostjo začel že daljnega leta 1927, dobi največ asociacij na varnost, praktičnost ter karavansko obliko. Pri čemer so verjetno ravno karavanske karoserijske različice daleč najbolj osmislile in definirale znamko iz Göteborga, pri čemer jih žal v zadnjem času čedalje bolj izpodrivajo trendovski križanci.
A četudi (nekdaj toliko) popularni karavani v teh športno uporabnih časih pospešeno izgubljajo tržni delež, Švedi vseeno niso vrgli puške v koruzo. In ne zgolj to! S svojimi oblikovalskimi mojstrovinami (precejšen tektonski premik naprej je naredila že prejšnja generacija modela V60) so pričeli nagovarjati še marsikoga, ne le osebke z diplomo iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Nenazadnje celo tiste posameznike, ki bi nekdaj prodali še ledvico, da bi lahko imeli ledvičke na nosu avtomobila.
Pod kitajsko nadoblastjo, ki je sicer pripomogla, da o Švedih zopet govorimo s tolikšnim zanosom kot za časa Stenmarka in skupine Abba, tako tudi z najnovejšo generacijo srednje velikega V60 nadaljujejo svojo ofenzivo, ki je v prvi meri naperjena proti germanskemu plemstvu. Ugotovili so pač, da morajo pokazati vse, kar znajo, če želijo prepričati kupce, da obstajajo še kakšne druge znamke kot zgolj Audi, BMW in Mercedes-Benz. Nenazadnje tudi z zunanjim oblikovanjem, kar pri pregovorno estetsko nastrojenih Skandinavcih tako ali tako nikoli ni bil pretiran problem.
Novi V60 nadaljuje že poznano novodobno Volvovo oblikovalsko filozofijo, ki so jo pričeli z modelom XC90, zato ne čudi, da na prvi pogled deluje kot pomanjšan V90. Model, ki sicer sloni na koncernski prilagodljivi arhitekturi SPA, sicer deluje še bolj skladno od večjega brata, pri tem pa bo ostro oko še uzrlo določene razlike (npr.: V60 ima dodatna odsevnika v zadnjem odbijaču).
S svojo dovolj radodarno odmerjeno notranjo prostornostjo (okej, še vedno se ne more primerjati z duhovnimi škatlastimi predhodniki) hkrati prepričuje, da ni nujno, da morajo novodobno družinsko srečo definirati zgolj črke S, U in V. Kdor si vseeno želi nekaj tovrstnega modnega avanturističnega lišpa, pa mu Švedi ponujajo dodatno rešitev v obliki izvedenke Cross Country.
Eleganca in prostornost
Kdor je že sedel v kakšnega izmed najnovejših Volvovih avtomobilov, se bo brž počutil domače tudi v najnovejšem V60. Že poznana notranja arhitektura, ki prej spominja na trendovsko opremljen loft sredi Stockholma kot pa na obrtniško prevozno sredstvo, navdušuje z minimalizmom in eleganco. Slednjo je moč še dodatno ozaljšati z dragocenimi usnjenimi oplatami na armaturni plošči ter mikavno lesno dekoracijo, ki je prijetna tudi na otip.
Fundamentalnim estetom bodo hkrati izjemno všečni tudi nekateri precej premišljeni detajli (unikaten gumb za zagon motorja, ponavljajoč se oblikovni vzorec na posameznih elementih ter nenazadnje tudi dodatna krpica za čiščenje zaslona na dotik), zaradi česar imaš občutek, da so se Švedi res potrudili pri ustvarjanju avtomobila. Okolje, kakršnega ne najdemo pri bližnji konkurenci. In pika!
Novi V60 se lahko hkrati pohvali s skoraj sto litrov večjim prtljažnim prostorom kot ga je imel predhodnik, ki je obenem izjemno lepo urejen (dodatna pregrada s kavlji za vrečke). Zadaj sedeči potniki pa imajo – tako trdi proizvajalec – več prostora kot pri nekdanjem modelu V70, ki je sicer spadal v višji avtomobilski razred.
Pomanjkljivosti? Manjšo kritiko si še vedno zasluži osrednji infozabavni zaslon, ki sicer s svojo logiko delovanja in odzivnostjo zaslona na dotik dodobra spominja na »jabolčne« produkte, a vseeno med vožnjo odvrača preveč pozornosti (tudi za nastavljanje klimatske naprave!). Hkrati bi lahko bile malce bolje rešene tudi nekatere manjše ergonomske nedoslednosti (npr. nelogičen vklop dežnega senzorja preko tipke na obvolanski ročici), ki zahtevajo pred prvo uporabo obvezno branje navodil.
Za daljše poti
Navkljub temu, da so dizli na stari celini skorajda že toliko osovraženi kot spisek knjig za bralno značko pri poslanki Jelki, pa bi znali biti med kupci najnovejšega Volvovega karavana še vedno med najbolj zaželenimi. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker spada V60 v tisti razred avtocestnih dolgoprogašev, kjer si bencinski motorji (in hibridi) še vedno le stežka utirajo pot.
In verjetno se ne motim preveč, ko trdim, da se bo med prodajno najbolj zanimivimi pogonskimi sklopi znašla ravno tokrat testirana dvolitrska različica D4, ki je opremljena s selektivno katalitsko redukcijo (SCR) in sem jo spoznaval že pri modelu XC40. Agregat bo namreč zadovoljil veliko večino potencialnih kupcev novega V60, saj se ponaša z zadostno zalogo moči (190 KM) in navora (400Nm), a je zvočno manj eleganten kot bližnja konkurenca z znakom štirih prstanov.
Aisinova 8-stopenjska menjalna avtomatika, ki (ob cca. 2.500 evrskem doplačilu) skrbi za prenos moči, povsem solidno in dovolj intuitivno opravlja svoje delo, a se vseeno zdi, da bi lahko bila med malce bolj dinamično vožnjo za odtenek hitrejša in odzivnejša. Poraba goriva? Ne dovolj pretresljivo nizka, da bi se lahko z njo hvalil za bližnjim šankom (okrog 7,5 l/100km).
V duhu tradicionalnih Volvovih manir se lahko tudi novi V60 pohvali z udobnim podvozjem, kar bo bolj povšeči ležernim Mercedesovim voznikom kot pa kakšnim divja … pardon … dirkaškim BMW-jevim. Občasno sicer kakšno prečno cestno neravnino prebavi tudi malce bolj na trdo, kot to pristoji tovrstnemu premijskemu karavanu, kar pa je bilo tokrat v največji meri moč pripisati doplačljivim 19-palčnim nizkopresečnim pnevmatikam. Volanski mehanizem? Soliden, a ne izjemen, saj med hitrejšimi manevri ni tako »gostobeseden« in oster kot bližnja bavarska konkurenca (pa najsi gre za tisto iz Münchna ali pa tisto iz Ingolstadta).
Področje, na katerem Volvov srednje velik karavan daleč najbolj blesti, pa še vedno predstavljajo varnostni sistemi, saj delujejo resnično dobro. Delovanje in upravljanje aktivnega tempomata s funkcijo polsamodejne vožnje spada med šolske primere, kako mora tovrstno pomagalo delovati, zaradi česar ti je takoj jasno, da Švedi v tem elementu niti pod razno ne dopuščajo polovičarstva (okej, še vedno pa ni povsem vsemogoč, saj ga znajo slovenske cestne črte precej zmesti). Vizija brez najhujših izidov nesreč z Volvovimi vozili po letu 2020? Dokaj realna! Žal pa omenjeni pripomoček malce nerazumljivo tudi pri najbogatejšem paketu opreme zahteva več kot 1.500 evrov doplačila, kar malce zagreni končno sliko. Med zanimivejšimi varnostnimi zadevščinami novi V60 ponuja tudi serijskega asistenta za preprečitev odvzema prednosti pri zavijanju v levo, ki zna samodejno zavreti ne le pred avtomobili, temveč tudi pred pešci in kolesarji. Odlično!
Precejšen razpon
Če povsem odmislimo ceno tokratnega preizkušanca, Volvov srednje velik karavan še vedno spada med enega najbolj konkurenčnih predstavnikov svoje (beri: premijske) vrste. Okej, tokrat testiran primerek se je s svojo ceno res prav nesramno približal tudi razredu višje (V90, XC90), a je le potrebno vedeti, da so vanj vtaknili (skoraj) vse, kar se da naročiti. Racionalen kupec – med katere pa naj bi vozniki Volvov menda tako ali tako tudi spadali – namreč lahko že za slabih 30 tisočakov manj najde akcijsko verzijo (D3 A Bussines za 39.990 eur), ki je povsem spodobno motorizirana (150 »konjev«) ter opremljena (tudi z aktivnim tempomatom!).
Četudi najnovejša Volvova dizajnerska mojstrovina ni povsem perfektna, pa vseeno deluje kot celota izjemno prepričljivo in na moč vabljivo. Zatorej se ne bi čudil, če bi tudi kakšen dosedanji malikovalec germanskega plemstva ob vprašanju, če bi imel najnovejšega V60, brž odgovoril: »O, seveda bi!«
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
26 komentarjev za "Oblikovanje, ki mu ga lahko zavidajo še Italijani"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Po mojem se bo pa ta idiotska (in nevarna) touch-screen manija ščasoma umirila in bojo na voljo vsaj še tudi analogne opcije (v stilu retro:). Res je total kretensko, da gre avtomobilizem po eni strani v smeri ničelnih smrtnih nesreč, po drugi strani pa naravnost ustvarja pogoje zanje. Vsa ta otročja in nepriročna touch-screen navlaka pride v poštev šele, ko bojo (če bojo) avtomobili zares avtonomni. Če bi Volvo lansiral npr. modelsko opcijo “common sense edition” (s prevladujočimi analognimi komandami za osnovne funkcije), bi po mojem kar hitro dobil posnemovalce (bemflci bi temu lahko rekli npr. “driver’s edition”) … Problem so najbrž Kitajci (in drugi Azijci), ki uživajo v tej igračkarski tehnologiji …
Super izgled, motorizacija pa ne zgleda najbolj konkurencna? 7,5 l/100km in pa 7,9 do 100kmh ni ravno vau.
Ce primerjamo z novim BMW 320d (ista moc, isti navor) je razlika kar velika (BMW – 6,4 do 100kmh, poraba vsaj liter manjsa). Res je da G21 (BMW 3 karavan) ne bo imel taksnih performansov, kaj veliko slabsi pa tud ne bo.
Je pa Volvo 300 kil težji od primerljive 320d, tako da če vzameš to v zakup je na koncu motor dosti bližje bmw-jevem, kot se zdi na prvo uč. Je pa res, da je tale V60 presenetljivo težek.
Res nevem v čem je fora, da upravljanje klime prek screentoucha dobi minus? Res da je zadeva med vožnjo nerodna, ampak kolikokrat dejansko spremeniš temperaturo v vozilu?
Rešitev je glasovno upravljanje, ali pa z gestami.
To je nepotrebno odvračanje pozornosti s ceste. Ne smeš gledat v telefon in vozit, v armaturo pa lahko, zakaj že? Večina folka v praksi tava po teh ekranih in vijuga po cesti. Mene čudi, da je pri vseh varnostnih standardih, tak lapsus mirno dovoljen. Plus iz preprostega opravka smo naredili zakompliciran postopek banalne stvari v avtu. Kje je to napredek, če ima človek več dela.
je minus, zato ker če rabiš spremenit, je to kar zoprno. Zakaj pa se neke neuporabne rešitve zagovarja kot “koliko krat pa to delaš”. Potem lahko pustijo prazno armaturko, gumb za klimo dajo v pritljažnik, saj ga tako ali tako ne uporabljaš ampak ga nastaviš samo prvič…
V vsakem primeru bo prej ali slej vse na touchscreen in ne bo druge, kot se privadit (ali pa npr. Dacio kupit)!
Mene tak “minus” ne gane, če bo naslednji avto tako imel..samo zaradi tega se mu res ne bom odpovedal. Odpovem pa se mu za kakšen drug, bolj bistven minus…
Moj avto ima isti sistem (verjetno ima slabšo odzivnost zaslona kot volvo), klimo pa sem nastavil na 22 stopinj ko sem ga kupil. Temperature nisem v dobrih 2 letih niti enkrat spremenil, tako da tudi če bi bila nastavitev v prtljažniku se nebi sekiral :). Osebno mi je “less is more” princip glede gumbov precej estetski in raje vidim na armaturki 5 gumbov kot pa 30.
tudi meni je manj gumbov bolj priročno, da ni kot opel leta 2010, kjer je toliko gumbov da neveš kaj pritisnit. Ampak, v primeru enega velikega zaslona ni pa nobenega gumba, če bi jih bilo 5 bi bilo super. Klimatizacija bi morala imet tistih par ročnih gumbov, ostala info šara je pa lahko na touch, radio pa itak šaltaš s obvolanskimi kontrolami.
Kot pravim, precej odvisno od posameznika. Osebno po armaturki zelo malo šarim, ker rad avto vozim in uživam v vožnji. Edini minus kar se tiče screentoucha je zoprno menjavanje radijske postaje (pa tudi to ne počnem prav pogosto) in preklapljanje med navigacijo in recimo glasbo.
308 ima recimo fizične gumbe za vse 4 smerokaze, gretje stekel, gretje sedežev, kroženje zraka, zaklepanje in glasnost (vidim da ima volvo precej podobno). Jaz kaj več od tega ne pogrešam…
Super avto, oblikovno eden najlepših, ampak hebo te Volvo in klimatizacija na touch-u, po drugi strani pa fizični gumbi za predvajanje glasbe, nekaj kar naj bi bilo na volanu?! Na tem mestu je prav, da si zadeva zasluži mesto med minusi edino nikoli mi ne bo jasno zakaj za enako stvar ni dobil minusa tudi, sicer brez minusov ocenjeni, P3008… :s
Vrhunsko! Žal tudi cena.