Unikaten
Pri Citroënovem C3 je sicer že vse od leta 2002, ko se je prvič pojavil na cestah ter pričel pošiljati v pokoj ostarelega Saxoja, šlo za enega tistih modelov, ki bi ga bistveno prej videli v kakšni turški žajfnici za gospodinje ali otroški risanki kot pa v franšizi Hitri in drzni. Zlobni jeziki bi ob tem pripomnili, da gre pač za značilno feminizirano vozilce (tipičen kupec C3 je tako ali tako predstavnica nežnejšega spola srednjih let), ki si ga nikakor ne predstavljamo v kakšni »RS«, »GTI«, »VTR« hot-hatch verziji. Pa četudi ste ga lahko v zadnjem času občudovali celo v dirkalni različici WRC na hitrostnih preizkušnjah svetovnega prvenstva v reliju! C3 je tako že od nekdaj eno najbolj prijaznih in miroljubnih vozil na trgu, kakršnih je v teh časih – vsaj v tem razredu – čedalje manj. Fiatov 500 in Renaultov Twingo pač ne spadata v segment.
Vseeno pa se tretja generacija Citroënove prodajne uspešnice, ki se je znašla v znamkinih prodajnih salonih pred 4 leti, le ponaša z malenkost več avanturističnega pridiha v obliki tolikanj zaželenih terenskih optičnih dodatkov (plastične obrobe ter zaščite Airbump), zaradi česar deluje vsaj malce bolj odraslo. A je ohranil dobršen del trendovskih dekorativnih opcij, pri čemer je že od začetka ponujal kar 36 različnih barvnih kombinacij karoserije in strehe. Za vsakogar nekaj, torej.
Letošnja kozmetična prenova je poskrbela še za odtenek več personalizacij (skupno je na voljo kar 97 kombinacij zunanjosti in notranjosti), zaradi česar se zna zgoditi, da boste na cesti le stežka našli dva povsem enaka primerka. Roko na srce, zaradi svojega igrivega značaja mu vsekakor daleč najbolj pristoji kakšen živahen karoserijski odtenek, med katerimi je po novem na voljo tudi (serijski!) moder Spring. To so nenazadnje ugotovili tudi kupci, saj boste na cestah težko uzrli redke monotone enobarvne primerke brez kakršnihkoli okrancljav (npr. okrog meglenk, na ogledalih, strehi, …). C3 je vsekakor eden od avtomobilov, ki skrbijo za barvito popestritev dolgočasnega prometnega vsakdana, večinoma ujetega v bele, sive in črne tone.
Joie de vivre
Svoj igriv karakter, ki namiguje na poznano francosko filozofijo »Joie de vivre« (veselje do življenja), Citroënova C3 dodatno izkazuje v svoji notranjosti, kjer želi z opremo ponuditi asociacije na vaše stanovanje. Pa najsi gre za mehko in udobno oblazinjene sedeže (po prenovi še z več pene), zanimivo dekoracijo na armaturni plošči, ki lahko spominja celo na skandinavski (oziroma, kakršnegakoli so že imeli v mislih Francozi) les ali obilico zanimivih detajlov (Airbump kvadratki, trakovi namesto ročajev, ipd.). Vse skupaj tako deluje izjemno domače in prijetno ter ponuja precej drugačno izkušnjo kot pri kakšnih germanskih tehnicistih. Kdor je torej vajen raznih Polov (in njegovih češko-španskih izpeljank) in Fiest, se v Citroënu verjetno ne bo ravno znašel. Morda se bo celo pridušal nad ne najbolj imenitnim izborom notranjih materialov, ki je v veliki večini iz trde plastike. A je lepo oblikovana, kar vsaj malce popravi končni vtis.
V zadnjem času smo se že kar navadili, da tudi cenejši avtomobilski modeli ponujajo čedalje bolj digitalizirano notranjost, čemur je sledila tretja generacija modela C3 že ob prihodu na trg, tokratna prenova pa je poskrbela še za izboljšano povezljivost. A so pri tem Francozi celo malce pretiravali, saj so – želeč ustvariti čimbolj prečiščeno okolje – v osrednjo multimedijsko napravo stlačili tudi upravljanje klimatske naprave. Vsekakor bi bilo bolje, če bi ohranili klasične gumbe, ki bi precej manj odvračali pozornost s cestišča. Vendar pa ne bodite presenečeni, če vam bo ob tem kakšen pravoverni ljubitelj dvojne puščice rahlo nonšalantno predlagal, da povsem preprosto izklopite klimatsko napravo ter (če je potrebno) rahlo odprete okno in uživate življenje, kot pa da bi se ubadali s tovrstnimi podrobnostmi.
Nedeljska vožnja
Naključje je hotelo, da sem zadnjo generacijo malega Citroëna prvič zapeljal na enem najbolj znanih mediteranskih otokov, ki ne slovi ravno po najbolj kvalitetno grajenih cestah in kjer je še kako do izraza prišlo njegovo mehko nastavljeno podvozje. Hja, očitno lokalni rent-a-car ponudniki že vedo, kaj so najbolj primerni avtomobili za njihova luknjasta cestišča.
Kakorkoli že, po stari Citroënovi navadi se tudi model C3 ponaša s precej udobno nastavljenim vzmetenjem, ki sicer ne mara pretirano ostrih udarcev (prečne neravnine), pri čemer se tudi karoserija malce preveč nagiba in pokimuje ob močnejšem zaviranju. A nič kritičnega, da ne bo pomote! Po pričakovanjih je tudi volanski mehanizem bolj posredne oziroma neme sorte, kar pa povprečnega voznika francoske »čebelice« tako ali tako ne bo motilo.
In da gre pri kupcih modela C3 v veliki večini za tiste voznike, ki ne štejejo ravno konjev pod motornim pokrovom in jim je prav malo mar, koliko sekund potrebujejo do oznake 100 na merilniku hitrosti, kaže že podatek, da se jih velika večina odloči za najšibkejšo verzijo. Ima kaj pri tem tudi dejstvo, da gre večinoma za ženske?
1,2-litrski atmosferski bencinski agregat tako ponuja nič kaj pretresljivih 83 KM, kar zadošča, da res ne boste med najhitrejšimi na semaforju (več kot 13-sekundno pospeševanje od 0 do 100 km). Vendar pa mali trivaljnik vseeno prepriča s solidno odzivnostjo ter delavoljnostjo že pri nizkih vrtljajih, kar se še kako izkaže v mestnih središčih, malce manj pa s porabo, ki se je tokrat ustavila pri 6 l/100 km. Za prenos moči skrbi petstopenjski ročni menjalnik s precej kratko preračunanimi prestavami, ki pa se žal ne more pohvaliti s posebno natančnostjo, pri čemer so tudi gibi ročice malce preveč mlahavi.
Simpatična izbira
Četudi ne gre za najbolj svež produkt, pri čemer postaja tudi njegova najbližja konkurenca iz leta v leto čedalje bolj dodelana (Clio, 208, Corsa, ipd.), mali C3 še vedno velja za enega bolj simpatičnih primerkov v tem razredu. Oziroma celo za enega redkih, ki zna že s svojo zunanjo obliko dodobra pobožati dušo, česar – roko na srce – ne moremo ravno reči pri kakšnem Volkswagen Polu, Škodi Fabii, Kii Rio, Opel Corsi, ipd. Vsekakor dobra izbira tudi za drugi družinski avto, v katerem se praviloma prevažajo naše lepše polovice.
Za dodatno mero privlačnosti poskrbi (še vedno) kolikor toliko ugodna cena, ki jo znajo dodatno znižati vselej prisotni popusti, zaradi česar velja za enega ugodnejših nakupov v segmentu. Pohvalno! Vsekakor ponuja C3 še vedno nekaj dovolj močnih adutov, da ga nikakor ne smete izločiti iz ožjega izbora pri nakupu tovrstnega mestnega avtomobila.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
12 komentarjev za "Miroljubnež"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Sam imam ta avto od sept. 2017 in sem naredil že blizu 90.000 km. Z njim sem na splošno zadovoljen. Upravljanje klime na touchscreenu je enostavno in pregledno in zato ne odvrača pozornosti – se jo navadiš, menim.
Se pa strinjam glede slabe osvetlitve notranjosti. Če je treba ponoči kaj pobrat iz zadnjih sedežev, kamor si čez dan kaj odložil nanje, enostavno potrebuješ svetilko. Moj, ki ima slabšo opremo (feel), spredaj nima niti tistih dveh bralnih lučk, ki sta pri boljše opremljenih. In pa, se tudi strinjam glede držal za roke – vsaj eno bi lahko namestili pri sovozniku. Z avtorjem testa moram na žalost deliti tudi mnenje glede menjalnika pri katerem imam sam občutek, da je povsem enak kot sem ga imel pred tem v Saxoju (letnik 2000) in se tudi povsem isto zatika v rikverc. Bi prav rad poizkusil 6-stopenjski menjalnik, ki je v 110 konjskem C3, da bi videl koliko in če je kaj boljši(?).
Kar mene še najbolj moti pri avtu, pa je delovanje AppleCarPlay. Npr., če se med vožnjo ustavim, imam krajši postanek, ga noče vzpostavit nazaj do naslednje vožnje. Ali še huje, usedem se v avto, priklopim telefon in A.C.P normalno deluje dokler ne vzpostavim klica. Med vzpostavljanjem klica pa ga zažene ven, nazaj ga pa noče več vzpostavit do naslednje vožnje.
Apple carplay ti je pomemben, to te najbolj moti? Ne bedni motor, pa obupen menjalnik, pa lega na cesti..ampak carplay. Sej ni čudno, da gre vse v k..
Ko je Dacia boljši avto veš kam si padel. S tem motorjem bi moral biti ta avto 10k eur
Ta moped ali pa uni od KIA & H 1.25i so enaka žalost, medtem ko pa VTi ali TGdi so pa lepo vozni! Recimo I20 z 1.25i motorjem ne gre nikamor še po ravnini ga je zmanjkalo nad 90kmh, ker klima delala. C Caktus 1 serija 1.2 VTI pa poleti, celo v hrib je vlekel, kot norec v tretji prestavi!
meni se zdi, da VTI serija motorjev ni mela 1.2l verzije…. mislim, da so vsi PSA-jevi 1.2l motorji, kar jih je, iz Pure-tech serije. tudi tisti v Cactusu .
Citroen C4 Cactus 1.2 VTi PureTech 2016 so bili. Po testu sem vprašal prodajalko a je to Turbo, ker tko dobro vleče v klance in še poraba je bila 8,2 litra na 100km https://www.avto.net/Ads/details.asp?id=14548031&display=Citroen%20C4%20Cactus%201.2%20VTi%20PureTech%20Shine%20%20-67-
VTi je bila standardna komercialna oznaka atmosferskih 1.4 in 1.6 litrskih bencinskih motorjev generacije EP, imenovane tudi “Prince” (motorjev razvitih v sodelovanju z BMW)… turbomotorji te generacije pa so nosili komercialno oznako THP.
ne vem če pri generaciji 1.2 litrskih tricilindričnih motorjev EB, komercialno imenovano PureTech, za atmosferske verzije še vedno uporabljajo oznako VTi , lahko pa da je možno… že dolgo nisem gledal nobenega njihovega uradnega cenika ali prospekta…
Ja ni bil 82 KM ampak 109 KM “A range of frugal petrol and diesel engines are on offer. Petrol-wise, there’s an 81bhp three-cylinder 1.2-litre and two turbocharged versions of the same unit making 109bhp or 128bhp. The only diesel initially was a 99bhp 1.6-litre, and it was replaced by a 1.5-litre (also with 99bhp) as part of the car’s facelift in 2018.”
V letu 2015 pa so 82KM “Under the bonnet, the C4 Cactus is available with two engine types: petrol and diesel. Producing 55kW, 60kW and 82kW of power in three-cylinder 1.2-litre turbocharged petrol form” https://www.caradvice.com.au/371573/2016-citroen-c4-cactus-review/
hja… če je bil 109 konjski pa sploh ni mogu met oznake VTi, ker 109 konjski bencinski motorček je turbo.
v glavnem… EP serija štiricilindričnih motorjev je mela eno 1.4 litrsko in več 1.6 litrskih verzij. 1.4 litrska, s -če se prav spomnem- 95 konji, je bla samo atmosferska. 1.6 litrske so ble pa atmosferske in turbo… atmosferske so mele od 95 do 120 konjev, turbo pa od 155 pa vse do 265 konjev. atmosferske so nosile oznako VTi in oznako moči, turbo pa THP in oznako moči… npr. VTi120 al pa THP175…
tricilindrični seriji motorjev se reče EB. obstaja ena 1.0 litrska, atmosferska in več 1.2 litrskih… turbo in atmosferskih. moči so od nekih 68 konjev (1.0 l atmosferc) do 155 konjev (1.2 l turbo)… vsem se pa komercialno reče PureTech in ne nosijo več VTi/THP oznak.
upam, da je zdej bl jasno razloženo… tisti, ki je pisal zgornji oglas za unga Cactusa pa je v naslov pač vtaknu še tist nesrečni VTi… po nesreči, zarad neznanja al pa zato, da se je “bl nobl” slišalo… ;). in s tem v bistvu ni nič narobe, ni treba, da vsi vse vejo… čeprav včasih take stvari povzročajo zmedo.
Za (pri)mestno deklino je tole čist super izbira. Sem imel kako leto nazaj priložnost na kratko peljati, mislim, da ravno s tem motorjem. Prevozno sredstvo, ga voziš samo zato, ker se moraš nekam pripeljat, in to je to. Je pa res udoben, notranjost v živo malo bolje izpade. Velik minus za klimo na touch screenu. Menjalnik meni ni bil slab.
Mislim, da se bo novi Dacia Sandero bolje peljal od tega.
Slabšega avta v življenju še nisem vozil. parira mu samo še Dacia.
Čakaj čakaj ne žali dacio. Bom Deželaka poklical.