Avtomobilski dinozaver?
V teh časih, ko v avtomobilskih salonih najdete čedalje več interpretacij na temo takšnih in drugačnih križancev, ki počasi izrivajo iz ponudbe tudi nekdaj izjemno popularne enoprostorce (spomnite se zgolj na znamko Peugeot), ima kakšna večja družina precejšnje težave pri izbiri primernega avtomobila. Okej, res so omenjene športno uporabne alternative menda precej bolj »fensi« in »šik«, a kaj, ko v večini primerov zahtevajo precej večji kupček cekinov, kot so ga nekdaj primerljivo prostorni enoprostorci (še enkrat – spomnite se zgolj na Peugeotova modela 3008 ter 5008). In že zaradi tega je kakšna družina primorana pogledovati k cenejšim rešitvam v obliki dostavniških velikoprostorcev (npr. Rifter in bratje iz koncerna PSA) ali pa oditi k bližnji konkurenci, kjer še ponujajo tovrstne avtomobilske »dinozavre«. Nenazadnje tudi pri Citroënu.
Pri francoskem proizvajalcu jih namreč še ni povsem okužil novodobni SUV virus, ki v zadnjem času intenzivno napada tudi že znamko Ford, zato še vedno ponujajo klasičnega predstavnika srednje velikih enoprostorcev. Hvala bogu! Citroënov Picasso je pač veljal poleg Scenica za eno najbolj racionalnih družinskih prevoznih sredstev, pri katerem si lahko za dokaj ugodno ceno dobil dovolj prostorno in praktično vozilo. Kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri prodajnih številkah. Želite dokaz? Verjetno prav vsakdo izmed vas pozna koga, ki si (je) lasti(l) kateregakoli Picassoja. Ali pa ga morda imate oziroma ste ga nekdaj imeli celo sami.
Resda je Citroënova legenda v letošnjem letu izgubila prepoznavno oznako, ki jo je skoraj že tako definirala kot črke T, D in I največjo avtomobilsko goljufijo v zgodovini, a je k sreči obdržala svojo osnovno poslanstvo. V osnovi gre tako še vedno za zadnjo generacijo modela C4 Picasso (oziroma za večji Grand Picasso), ki smo jo prvič uzrli pred petimi leti, pred dvema letoma pa je bila deležna konkretnejše kozmetične prenove.
Precej avantgardno oblikovan avtomobil, ki na trenutke deluje, kot da bi ga zrisal sam Salvador Dalí, tako od letos spomladi po novem sliši na ime SpaceTourer, s čimer pri Citroënu označujejo vsa njihova enoprostorska vozila. Ob tem pa se je edina omembe vredna novost zgodila pod motornim pokrovom, kjer se je znašel dvolitrski BlueHDi 160 turbodizelski agregat, pri katerem za prenos moči skrbi povsem nova 8-stopenjska menjalna avtomatika.
Ne bojte se francoskih avtomatikov!
Če so pred časom menjalne avtomatike v Citroënovih vozilih ponujale podobno užitkov kot gledanje parlamentarnih razprav na tretjem programu, zaradi česar bi se marsikdo raje včlanil v štajersko vardo, kot pa z njimi prevažal naokrog, pa temu že dolgo ni več tako. To nenazadnje dokazuje tudi najnovejši samodejni avtomatik EAT8, ki je po hitrosti in intuitivnosti svetlobna leta daleč od nekdanjih robotiziranih »kimavčkov«, s katerimi si poskakoval naokrog. Povsem svežo osemstopenjsko klasično avtomatiko so sicer razvili pri japonskem specialistu Aisin ter je 2 kilograma lažja od predhodnika s šestimi stopnjami (EAT6). Tovarna pa hkrati navaja, da je zaradi optimalnejše izmenjave navora med motorjem in menjalnikom, kjer dve dodatni prestavi omejita poskoke vrtljajev motorja pri prestavljanju, tudi za 7 odstotkov varčnejši.
V kombinaciji z navorsko izjemno bogatim turbodizlom, v katerem brca 163 »žrebcev«, v praksi navdušuje z izjemno neopaznim delovanjem, kar pa pri avtomatikih tako ali tako pomeni precejšnjo pohvalo. V večini voznih režimov je tako prepričljiv, da se ga ne bi branil niti pri kakšnem precej dražjem avtomobilskem modelu prestižnejšega pedigreja. Manjši pomislek je bil tokrat namenjen zgolj »arhaičnemu« (oziroma rahlo amerikaniziranemu) upravljanju preko obvolanske ročice, česar smo sicer bili vajeni pri starejših Citroënih, pri čemer je tudi prestavna kulisa malce bolj samosvoje »sorte« (npr. premik v način P – glej sliko 16 in 17). Manko športnega načina (S) je sicer moč kompenzirati z ročnim upravljanjem preko serijskih obvolanskih ročic, česar pa povprečen voznik sedemsedežnega enoprostorca tako ali tako ne bo prepogosto prakticiral.
Skupaj s presenetljivo delovoljnim agregatom se je sedemsedežni C4 SpaceTourer tako izkazal za izjemno prijetnega kompanjona na daljših poteh, kjer je prišla do izraza tudi malce bolj udobna nastavitev podvozja. Požiranje neravnin je v večini primerov vzorno, a bi lahko bilo ob ustreznejši obutvi (na testnem vozilu so bile namreč nataknjene pnevmatike dimenzije 225/45 R18) še za odtenek bolj suvereno. Nagibanje v ovinkih je sicer še vedno opazno, a nikakor ni strašljivo, progresivni servo volanski mehanizem pa zna biti pri višjih hitrostih za odtenek pretrd in ne ponuja prave informacije v hitreje voženih ovinkih.
Moderna garsonjera
Okej, pa saj Citroënov kompaktni enoprostorec, v katerem lahko ob 610-evrskem doplačilu najdete tudi 6. in 7. sedež, tako ali tako ni namenjen tistim voznim puristom, ki iščejo svoj življenjski cilj v neumornem preganjanju med ovinki. Dokaz temu je že dokaj avantgardna notranja arhitektura, ki nehote spominja na moderno dnevno sobo, v kateri ste skorajda raje sopotnik kot pa voznik.
Ogromno panoramsko ostrešje (5,7 m2), modernistično oblikovana osrednja konzola, otrokom prijazen ambient (mizice, zavesice na oknih, dodatne lučke), mehka LED notranja osvetlitev, osvežilec zraka, prednji sedeži s (sicer ne kaj prepričljivo) funkcijo masaže ter električno nastavljivo počivalo za noge bi tako znali zadovoljiti še tako razvajenega potnika. Le na zadnja zasilna sedeža (prtljažni rolo pustiti v domači garaži) ga raje ne posedajte prepogosto.
A tudi vozniku se nikakor ne bi smelo goditi slabo, saj ga bo pričakal dovolj odziven zaslon na dotik (žal tudi za upravljanje klimatske naprave), obilica uporabnih odlagalnih mest ter solidna ergonomija. Pohvaliti bi znal delovanje radarskega tempomata, ki po kozmetični prenovi končno deluje tako, kot je treba (beri: do popolne ustavitve) in ne kot včasih, ko se je izklopil v tistem trenutku, ko je spredaj vozeče vozilo peljalo 30 km/h počasnejše. Precej manj pa bo zadovoljen nad ločljivostjo zadenjske kamere, ki tudi v dobrih vremenskih pogojih ponuja takšno sliko kot kakšna cenena kitajska kopija.
Picassa ni več, naj živi SpaceTourer!
Četudi je Citroënov kompaktni enoprostorec izgubil prepoznavno oznako španskega slikarja, še vedno ohranja svojo osnovno enoprostorsko zasnovo, ki se (k sreči) ni tako »skrižala«, kot recimo pri njegovem največjem konkurentu iz Renaultove garaže. Obenem še vedno ponuja precej avtomobila za dano ceno, kar dandanes išče marsikatera mlada družina.
Res je tokratno testno vozilo že preseglo magično mejo 30 tisočakov (akcijska cena), a je ob tem le potrebno vedeti, da je šlo za izdatno opremljeno vozilo, ki ne pušča posebnih odprtih želja. Poglejte zgolj, koliko bi stal podobno motoriziran in opremljen križanec primerljivih notranjih mer, ki je resda bolj »fensi« in »šik«! In že zgolj zaradi tega daje novi SpaceTourer dovolj upanja, da tovrstnih avtomobilskih praktikov še dolgo ne bomo gledali zgolj in samo v muzejih sodobne zgodovine.
Tekst in foto: Urban Acman.
Mnenja uporabnikov
5 komentarjev za "Picassa ni več"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
[…] večje družine so primernejši enoprostorci. Grand C4 Spacetourer ima več sedežev in omogoča prevoz sedmih potnikov. Kljub temu pa vožnja ne bo utesnena ali […]
Večkrat je rečeno, da to ni avto za preganjanje med ovinki – kar enoprostorci itak nikoli niso bili – nato pa 7 za vozne lastnosti kljub “zna še kako navdušiti med defenzivnim in udobnim križarjenjem”. Torej 7 pomeni navdušenje – če je to res bil namen povedanega.
Zaželena bi bila pikica več resnosti in manj ponavljanja napak ostalih medijev.
Nižja ocena pri voznih lastnostih je posledica – kot že prej omenjeno – manj prepričljivega volanskega mehanizma, za odtenek preveč pozibajoče karoserije med ovinki (z avtom se pač ne moremo voziti izključno in samo po ravnih AC) ter ne najbolj učinkovitega požiranja krajših neravnin. Najbližja konkurenca (ki je resda v večini primerov le mlajša od “Picassa”) zna biti v tem elementu prepričljivejša – nenazadnje tudi znotraj lastnega “hleva” pri Peugeotu 5008 (btw. slednji je bil v tej kategoriji ocenjen z oceno 9).
Glede neprepričljivega podvozja, ki pri tem avtu ni ne tič, ne miš lahko tudi sam potrdim. Po eni strani se skozi ovinke kar precej pozibava, volan je sterilen, hkrati pa vsako manjšo luknjo precej dobro občutiš v hrbtu (avto včasih prav nesramno strese), ki je npr. ne čutiš pri sicer precej trdih enoprostorcih od VAG-a (sportsvan, touran) ali pri npr. fordovih enoprostorcih (C-Max, S-Max), ki imajo precej bolj športno naravnana podvozja pa so kljub temu sposobni precej lepše požirat neravnine in luknje. In govorim za vožnjo z omenjenimi modeli po istih cestah vsak dan tako kot voznik ali sovoznik, zato lahko podam precej neposredno primerjavo.
Sam vozim 150HDI EAT6 in ga lahko samo pohvalim. Če bi bil edino čez ovinke malo trši …. po drugi strani je pa ladja za AC in take zadeve. Takoj bi vzeš še1x istega